Preobrazba javnih govorov

Piše: Ive A. Stanič

Vrsta proslav v aprilu in maju je ponudila možnost slovenskim govornikom, da so se izkazali – tako ali drugače. Tudi predreferendumske aktivnosti so lahko odskočne deske za ambiciozne govornike. Pa si oglejmo moč in nemoč naših govorcev in šibke točke naših proslav.

Širokopotezne, drage, vsebinsko vse bolj prazne in trenutni oblasti podrejene proslave prav kličejo po reformi. Težko je poslušati govornike, ki nimajo kaj bistvenega povedati. Taki se običajno zatekajo k obrabljenim floskulam in povzdigovanjem svojih idolov. Zanima me, koliko Slovencev je prepričal na primer predsednik Državnega zbora, ko je pred TV kamerami modroval z besedami: »Z uporom 27. aprila 1941 smo si izborili zmago nad okupatorji. S takratnim uporom smo si izborili današnji mir.« In v nadaljevanju: »Učinkovito rešujemo probleme … Brez sodelovanja ne bo šlo …« Tako je s poslušalci in gledalci manipuliral, saj ni nobene trditve utemeljil oziroma povezal z realnim stanjem. Glede miru in blagostanja ga je demantiral celo njegov somišljenik Ciril Zlobec, ko je dejal, da se danes neizmerno bolj sovražimo kot med vojno.

Z odrov prihajajo prave vsebinske zmešnjave. Sporočilnost in naravnanost današnjih političnih govornikov je katastrofalna. Poslušalci so deležni cel kup stereotipnih in dolgočasno ponavljajočih vzorcev, natolcevanj in obrabljenih floskul. Še več, z odrov mahajo s prsti in drugače mislečim očitajo različne oblike nestrpnosti, ksenofobijo, nacionalistično ideologijo … Svojim političnim nasprotnikom redno servirajo »grehe« iz polpreteklosti: krivdo za streljanje talcev, zapiranje in pobijanje narodno zavednih in protifašistično usmerjenih posameznikov, deportacije civilistov v koncentracijska taborišča, požiganja, pustošenja, uničevanje vsega slovenskega … Čudno – o revoluciji pa nič; nič o zaprtih, mučenih in od partije pobitih Slovencih, nič o tistih, ki so bili krivi za to, ker so verjeli v krščansko vero in ne v komunističnega boga. Nič o tistih zgodovinskih dejstvih, ki so napolnila številna grobišča (človeška odlagališča), ki jih z osuplostjo in grozo še vedno odkrivamo na vseh koncih Slovenije. So  ideološko enostranski govori sploh zakoniti, pravični in primerni pravni državi, ki se je, poleg drugih kvalitet, tudi s svojim prizadevanjem za enakopravne človekove pravice priborila mesto v EU. Kaj današnji rod nima moralne in zgodovinske pravice izvedeti zgodbe o barbarsko pobitih in odvrženih Slovencev, po katerih, žal, še vedno hodimo brez kakršnega koli spomina in spoštljivega odnosa do mrtvih.

Taki javni nastopi so za privržence diktature proletariata oziroma današnje reformirane komuniste povsem običajni,  neproblematični in celo blagodejni, za drugo politično opcijo pa žaljivi, saj poglabljajo medsebojne delitve, nestrpnost in sovraštvo. Skrajni čas je, da besede, ki imajo močan vpliv na širšo javnost, prevetrimo, vrednostno ocenimo, vsebino in interpretacijo pa ustrezno reformiramo. To bi lahko dosegli tako, da bi bila v vsebinah javnih govorov zajeta zgolj le dejstva, potrjena v stroki, raznovrstne propagande in politična histerična navijaštva, pa bi morala biti prepovedana. In drugič: v prihodnje naj bi bili govorniki strokovnjaki še posebej o tisti temi, ki jo razlagajo in pojasnjujejo, nikakor pa ne politiki, ki služijo svojim političnim šefom in ne čutijo nikakršne odgovornosti do izrečenih besed.

Slovenski narod je že dovolj razdeljen. Brez enakovrednega obravnavanja, uravnoteženega upoštevanja  človekovih pravic in spoštovanja vseh državljanov Slovenije, bodo potomci in somišljeniki generacije komunistov še naprej dominantni nad tisto ubogo »ljudsko rajo«, ki so jih že med vojno in pozneje v komunizmu okarakterizirali in jim prilepljali etiketo »protidržavni elementi«.

Čas je, da razmislimo in poiščemo nove vsebinske formule in interpretacijske prijeme v javnem komuniciranju. Naj beseda spet meso postane. Naj nas spodbuja in ohranja, kot nekoč v težkih časih. Mar ne živimo v usodnih časih tudi danes? Tudi besede lahko pomagajo in zdravijo. Toda ne take, kot jih poslušamo na naših nedožiljajočih in že kar duhamornih proslavah.