Domovina imigrantov, ki novih noče več

Piše: Sašo Ornik – Jin, nagrajeni Večerov bloger

ZDA so dežela vseh tistih, ki so iz vseh delov sveta tvegali potovanje, da bi ustvarili svoje ameriške sanje, ali da bi se vsaj rešili pred zatiranjem in bedo. Nekaj je še staroselcev, a teh je tako zelo malo, da resnično lahko rečemo, da so ZDA dežela imigrantov.

Težava je le v tem, da se tisti beli, angleškega ali vsaj severnoevropskega porekla, ki so Severno Ameriko za svojo domovino naredili že pred kakšnim stoletjem, počutijo bolj domače kot drugi in nimajo radi, če jim njihov beli svet z rjavimi odtenki temnijo priseljenci od drugod. A pustimo rasizem postrani, kajti bilo bi nepravično strah pred priseljevanjem predvsem množic revežev iz Mehike in še južneje, označiti kot zgolj rasizem. Boj proti ilegalni imigraciji ima tudi druge vzroke in tista, da tujci odžirajo domačinom delo in prinašajo kriminal, na žalost celo drži.

Vsekakor je res, da tujec, ki je pripravljen delati za manj kot domačin, le temu odžira delo. Krivda, da je to mogoče, leži tako v brezobzirnih lastnikih, ki so tujce pogosto pripravljeni izkoriščati skoraj kot novodobne sužnje, kot tudi pri oblasteh, ki takšnega početja ne preganjajo ostreje. Saj res: tudi pri nas imamo svoje Mehikance, imenujejo se Bosanci in velikokrat delajo za mizerno plačo, v katastrofalnih pogojih. Lastniki imajo dobiček, ti delavci trpijo, domačini pa nimajo dela in ga za plačo, kot je ponujena, niti nočejo imeti. Začaran krog, ki samo pospešuje priseljevanje novih in novih nesrečnežev, bodisi da pridejo povsem legalno, ali pa se pretihotapijo čez mejo v upanju na boljše življenje.

S kriminalom je po drugi strani tako, da so tujci pogosto najrevnejši del prebivalstva in se zato tudi prej lotijo kriminalnih poslov.

V ameriški Arizoni so sprejeli zakon, po katerem lahko policisti ustavijo vsakega sumljivega posameznika, to se pravi, da je videti kot tujec, in ga povprašajo po dokumentih. Za številne Američane, ki jim je osebna izkaznica simbol diktature države, nekaj nepojmljivega, za tiste, ki takšne ukrepe podpirajo, pa le del boja proti ilegalnim imigrantom.

Kritiki so odločitev Arizone že označili kot skrajno negativno in na tisoče se jih je ob prvem maju zbralo na protestih po ameriških mestih. Mnogi so celo zahtevali bojkot te države, češ da se jo le tako da spraviti k pameti.  Voditelji južnoameriških držav so se tudi odzvali: v Mehiki so se na zakon obesili kot na rasno diskriminacijo. A vprašanje je, ali morebiti prebivalci Arizone le nimajo prav v svoji odločitvi, da se ostreje spopadejo z ilegalnimi priseljenci. Navsezadnje se ne borijo proti tistim, ki so se potrudili in si uredili dokumente in zdaj živijo kot vsi drugi, pač pa proti onim, ki tega niso storili. Po drugi strani, mar nimajo pravice zaščititi svojega načina življenja? Nimajo pravice v svoji državi sprejeti zakona, po katerem se dejansko bolj ostro preganja tiste, ki kršijo zakon?

Nekaj podobnega občutijo številni prebivalci Evrope, ki jim je dovolj muslimanskega priseljevanja in vedno bolj podpirajo bolj ostre ukrepe, med drugim prepoved pokrival in gradnje minaretov. Na kritike bolj kot ne zamahnejo z roko in se počutijo še bolj potrjene v svoji želji, svoje domovine ohraniti takšne kot so  in ne dovoliti, da se preobrazijo v nekaj, kar nočejo.

ZDA so res dežela imigrantov, a pritisk na južne države spreminja njihovo podobo. Kdo bi se nasmehnil in si mislil, glej ga no zlomka, Mehika se znova širi proti severu, kjer je nekoč že bila. Domačinom to niti ni smešno, ker bi radi živeli tako, kot že dolgo živvijo. Tudi če to pomeni, da bodo kot potomci priseljencev bolj ostro nastopili proti tistim, ki bi radi šli po poti njihovih prednikov.