Smeti, vulkan in slovenska politika

Piše: Filip Breskvar, filmski kritik

Po koncu zelo uspešne akcije čiščenje Slovenije v enem dnevu je kljub vsemu ostal v kotičku ust nek slab priokus, da smo pozabili odstraniti najbolj nevarne odpadke, ki nam vsak dan pretijo prav iz središča Slovenije. Te nevarne snovi namreč vsak dan zastrupljajo slovensko javnost s svojo izprijeno vsebino, smetijo medijski prostor z nevarnimi miselnimi spojinami, ki dolgoročno slabo vplivajo na možganski razvoj prebivalstva in nasploh v zadnjem času vedno bolj zaudarjajo po gnilobi in samozadostnem trohnenju. Med tem, ko smo namreč v soboto udeleženci akcije vandrali in pobirali smeti po obrobjih mest, gozdovih, travnikih in rekah, smo pozabili na slovenski parlament in njegovo vsebino. Morda tudi zato, ker so številni politiki zelo uspešni v mimikriji in so se pomešali med pobiralce smeti ter se tako izognili, da bi tudi njih popokali v vreče in odpeljali na deponijo. Ko že ravno (še) nimamo podzemnega skladišča za jedrske odpadke, kjer bi bile slovenske politične smeti še najbolje spravljene, daleč od naših oči in ušes.

A da ne bo kakšen užaljen izbranec ljudstva skočil do nebes, ne gre metati vseh politikov v isti koš (dobesedno). Noben koš, kanta za smeti, deponija ali odlagališče namreč ne bi zdržal celokupne obremenitve slovenske politike, saj bi grozila velika nevarnost samovžiga, če ne že kar spontana jedrska eksplozija. Zato bi bilo potrebno tudi za slovensko politično smetišče nujno uvesti ločeno zbiranje odpadkov, najbolje eno rdečo in eno črno kanto, pa še kakšno povrhu, za hitro pokvarljive odpadke, saj je v zadnjem času tudi v parlamentu vedno bolj prevladujoči trend, da se politik čez noč spremeni v povsem pokvarjeno odpadno blago.

Naslednja akcija bi se tako morala imenovati Očistimo slovensko politiko v enem dnevu, da pa ne bo zaradi teh besed kakšen poslanec tekel na prvo sodišče po (denarno) zadoščenje zaradi razžalitve (po vzoru ljubljanskega faraona, ki bo sodne zaostanke večal s tožbo zaradi monopolija in razgretih besed), lahko slovenski politični eliti zagotovim, da primerjava s smetmi ne velja za vse domačine slovenskega parlamenta. To velja zgolj za tiste, ki so pozabili, da bi morali skrbeti predvsem za dobrobit ljudi, ne pa da se obmetavajo z ideološkimi frazami in delijo (sebe in celotno Slovenijo) na klerofašiste in komunajzarje. In za tiste, ki jih bolj kot to, kaj bodo ljudje zvečer dali v usta, skrbi lastna politična prihodnost, za katero so pripravljeni izsiljevati in na kocko postaviti našo prihodnost. Pa za tiste, ki so prepričani, da je poslanski glas zgolj sredstvo za pridobivanje osebnih koristi. Da sploh ne omenjamo tistih, ki poslanski status razumejo kot dovolilnico za udejstvovanje v različnih kriminalnih dejavnostih. Kot tudi tisti, ki politike ne uporabljajo v dobro vseh državljanov, temveč zgolj za izbrano kasto posvečenih ljudi istega prepričanja (in sorodstvenih ter prijateljskih povezav). In pa tiste, ki v človeku ne znajo videti nič dobrega ter dvomijo v vsak kanček njegove strokovnosti zgolj zato, ker z njim ne delijo enakega političnega prepričanja… Verjetno bi lahko naštevali še naprej, če ne bi obstajala nevarnost prevelike zapolnitve političnega smetišča.

A tako kot je v sobotni akciji vsem udeležencem ob gorah nabranih smeti postalo jasno, da je (poleg izjemne solidarnosti in izkaza dobre volje številnih Slovencev, ki smo enkrat po dolgem času znova znali stopiti skupaj) pravzaprav šlo za prepričevanje že prepričanih. Da namreč tisti, ki so čistili, teh smeti niso odvrgli in da tisti, ki so brezvestno smetili, niso doživeli napada slabe krivde in prišli počistiti za sabo, temveč bodo tudi jutri znova prišli s kupom odpadkov in na novo zapacali naravo. Lahko torej od politikov, ki smetijo slovensko politiko, pričakujemo, da se bodo spremenili in bolj kot za  lastne koristi skrbeli za splošno dobrobit vseh državljanov? In kdo nam lahko zagotovi, da tudi po dekontaminaciji politične scene ne bo prišlo zgolj do novega onesnaževanja tistih politikov, ki preprosto ne znajo bolje?

Morda pa je slovenska politika res že tako onesnažena, da bi nam pomagala samo še kakšna sila narave?  Mogoče kakšen vulkanski izbruh, tak kot tisti na Islandiji, ki je minuli teden poskrbel za prizemljitev letal po vsej Evropi. Zdi se, da bi natančno takšno postavitev na (realna) tla potrebovali številni politiki, ki se vedejo, kot da so samo še sami sebi namen, namesto da bi se zares posvečali izboljševanju gospodarske, finančne in socialne stiske državljanov.

A ne bodimo preveč kritični do poslancev, saj so tudi oni nenazadnje zgolj ljudje, ki jih teži tisti večni človeški napuh in vzvišenost. Kdo si je pravzaprav mislil, da ima lahko že en sam ognjenik na daljni Islandiji tako obsežne posledice za vso Evropo? To je pač tista človeška prevzetnost, ki nas zavaja v misli, da smo si pokorili naravo in da nas nič več ne more ustaviti. Tako kot imajo očitno tudi naši poslanci vedno večji občutek, da so si pokorili Slovenijo in nas lahko pitajo z vsem, kar jim pade na pamet. A ko enkrat stojiš ob strašljivem kupu odpadkov, ki so jih prostovoljci nabrali zgolj v enem dnevu, ali pa ko na letališču nemočno zreš na tablo z odpovedanimi leti, se zaveš, kako majhno, nemočno in s svojo aroganco zaslepljeno je človeštvo. Le kaj bo potrebno, da do tega spoznanja pridejo tudi naši politiki?