Slovenija bi potrebovala Brüna
»Ljubezen brez človečnosti je skoraj vedno iz sebičnosti,« je nekdaj zapisal ruski književnik Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Ja, kdo lahko sodi ljubezen? Razen tistih, katerim se dogaja? Razen zaljubljencev? Nihče. Nihče nima pravice posegati v zvezo dveh – običajno njega in nje. Ali pa tudi dveh posameznikov ali posameznic. Vsakdo, ki to stori, poseže čez človečnost in se ravna po sebičnosti; zato tu nekaj vrstic namenjam uveljavitvi pravic homoseksualnim parom, čeprav menim, da o tem sploh ni smiselno veliko razpravljati, kajti človekove pravice bi morale biti samoumevno vživete v človeško družbo, ne pa, da so marsikje – tudi v Sloveniji – še vedno predmet javnih razprav in celo kršitev. V naši državi homoseksualcev resda javno ne obešamo – kakor to še danes počno v deželah, ki so po poznavanju človekovih pravic obstale na ravni srednjega veka, denimo, Iran – a tudi v Sloveniji homoseksualni pari še nimajo enakih pravic, kot jih imajo heteroseksualni pari; poleg tega, da smo vsake toliko priča incidentom, ko koga pretepejo izključno zaradi spolne usmerjenosti, kot so nestrpneži pred meseci na miroljubnem literarnem večeru pretepli gejevskega aktivista Mitjo Blažiča.
A tudi v Sloveniji homoseksualni pari ne morejo posvojiti otrok! Problematiko naj bi kmalu spremenil prihajajoči družinski zakonik. In? Namesto, da bi z vprašanjem že davno opravil birokratski aparat, se s tem ukvarjata politika in tista »javnost« v kateri se že praktično vsakdo čuti poklicanega, da pristavi lastni piskrček. Na spletni strani Iskreni.net mi je padel v oči naslednji, malo daljši, zapis, ki govori o predlogu novega družinskega zakonika: »Nikakor ne menimo, da homoseksualne osebe po definiciji niso zmožne ljubečega in predanega odnosa do otrok. Toda to dejstvo v ničemer ne opravičuje splošne možnosti posvojitev otrok s strani homoseksualnih parov. Menimo, da bi s tem posegli v svobodo otrok, ki so zaradi odsotnosti možnosti življenja v ljubeči biološki družini že tako prikrajšani, in jih zreducirali na raven pravice in ne osebe, ki naj ima najboljše možnosti za skladen osebni razvoj. Iz istega razloga nasprotujemo kakršnikoli drugi obliki posvojitve kot posvojitvi v okviru zakonske zveze, seveda s strani parov, za katere ustrezne službe pod strogimi predpisi presodijo njihovo primernost. V tem smislu so za nas nesprejemljive tudi možnosti individualnih posvojitev, ki jih zakonodaja že omogoča. Kakršnekoli druge oblike posvojitve bi bile za nas sprejemljive le v primeru, da za posvojitev otroka ne bi bilo na voljo druge možnosti, kar pa je v tem trenutku v naši državi domala nemogoče, zato posebna zakonodajna ureditev ni potrebna. Na podlagi lastne izkušnje družine in starševstva pa tudi izkušnje programov, ki jih pripravljamo v Zavodu iskreni.net – predvsem večletne izkušnje dela z več sto mladimi pari v pripravi na zakon – smo torej prepričani, da je prav zakonska zveza tisto optimalno okolje, kjer lahko v polnosti zaživi ljubezen med možem in ženo, obenem pa je najboljše okolje za celosten razvoj otroka.« Pritajena prijaznost, nekakšno razumevanje homoseksualnih parov v stilu, ah, ah, saj ste ubogi, ker ste »drugačni« in na koncu zopet poveličevanje zveze me možem in ženo kot edino idealno partnersko zvezo za razplod pravilno vzgojene dece. Hm, nekdaj, v prazgodovini, so ljudje živeli v hordah; kasneje je razvoj oblikoval družino, kot osnovno celico človeškega bivanja. Pravila znotraj družine so se z napredkom spet spreminjala; včasih so tudi v naših krajih starši otrokom izbirali življenjske partnerje in ljubezen z izbiro ni imela veliko opraviti, ne? Čas je podobo družine močno spreminjal, stare tradicije pa za mlade niso privlačne: koliko je punc, ki bi danes pristale izključno na vlogo gospodinje – z reproduktivno nalogo? Menda živimo v demokraciji, veljati bi morala pravica do izbire. Tudi pravica do izbire življenjskega partnerja. In tudi pravica odločitve za otroke. Ne glede na spolno usmerjenost staršev; kdo lahko zagotovi, da sta dva očka ali dve mamici slabša starša kot očka, ki je alkoholik in redno pretepa mamico, ki ima na vsakem prstu po dva ljubimca? Kaotično, kajne? Zato predlog novega družinskega zakonika buri duhove. Politika pa bo tudi tokrat zlorabila človekove pravice, da si v netolerantni družbi prisluži kakšen glas naklonjenosti. Najostreje predlogu nasprotujejo opozicijske stranke, ki – ironično – konstantno zagovarjajo popravo krivic predvsem tistim iz časov partijskega režima; popravo krivic in pravico za vse, ne glede na politično, spolno, religiozno usmerjenost, pa preprosto spregledajo. Mar ni to sebično in prav nič človeško?
Kar se mene tiče, je predlog novega družinskega zakonika ena redkih pozitivnih reči sedanje slovenske oblasti, vse, ki se s tem ne strinjajo, bi pa lahko zaprli v temno sobo in jim vrteli Brüna, vse dokler se ne bi prepoznali v podobi zamaščenih puritanskih hillbyllijev. In dokler se svoje podobe ne bi začeli sramovati.
Ali pa jim enostavno povedati, da je ta, ki krati svobodo ali pravice drugega, ta pa ne krati njegovih, fašist!
Dober tekst. Se strinjam s tezo, da ‘navadna’ družina ni po defaultu najboljše okolje za vzgajanje otrok. V marsikateri ‘navadni’ in ‘normalni’ družini se otroci dostikrat podvrženi terorju in nasilju.
[…] Politikisu Ana Jud brusi pero glede napovedanih sprememb družinske zakonodaje. Napisal medijaeho. […]
Odličen prispevek!
Če se dotaknem zaključka, je moje mnenje, da v takšnih primerih kadar gre za svobodo, človeške pravice, enakopravnost in podobne tematike, bi morale vse strani ne glede na polariteto sklepati konsenze.
Je pa zanimivo vprašanje zakaj je v naši družbi istospolno partnerstvo tabu. Kdo je iz tega naredil tabu? Kdo je postavil t.i. “moralne” norme, ki jih današnji “moralisti” zagovarjajo? In a je res ta “moralna norma” človeška, ali pa vsiljuje nekaj kar je proti človeški naravi, pa čeprav gre za manjšinsko populacijo, ki je NARAVNAna v nasprotju s to “normo”?
Kar si zapisala drži, v kolikor izhajaš iz kontinuitete oziroma se, kot mnogi naši državljani do stanja v katerem bivamo na žalost odzivaš pasivno (konkretna aktivnost je le navidezna oz. je prisotna recimo tedaj, ko gre za opredelitev za tovrstno zakonodajo, seveda z edinim namenom, da se dobi opravičilo za to, da česa ne bi imel na skrbi ali nosil odgovornost). V vse večjem družbenem kaosu so grešniki tako nekako manj uočljivi in se z ozirom na vest počutijo bolje, v bistvu pa se širi prostor za skušnjave in se generira nove probleme, ne da bi odpravili stare, to pa vodi v popolno resignacijo družbe. Solidno preskrbljena, marljiva in predvsem dobra (v smislu primarnega vrednostnega sistema) družina, je po mojem prepričanju vendarle še najbolj zdravo okolje za vzgojo otrok – samo, ko za družino v naši državi tako malo naredimo.
Ne glede na to, da se s teboj glede te zadeve ne strinjam, cenim tvoj zdrav in stalno razvijajoči se način razmišljanja.
Pa še to: ne vem, če se zdi samo meni tako, ampak na sliki neverjetno spominjaš na Marijo (Mišo) Molk.
Če je za otrokove pravice v homoseksualni zakonski zvezi enako dobro ali celo bolje poskrbljeno, kot v heteroseksualni, potem novemu zakonu pač ni mogoče ugovarjati. In obratno! Mislim, da je debata vobče napačno zastavljena, saj gre pri posvojitvah za pravice otrok in ne pravice posvojiteljev. In pravice otrok so strokovno in ne politično vprašanje. Realnost v Sloveniji je žal drugačna: desni pol homoseksualnim posvojitvam kategorično nasprotuje v imenu tradicionalnih vrednot, levici pa otrokove pravice dol visijo, kot so jim de facto človekove pravice itak zmeraj in zakon uporablja predvsem kot cinično provokacijo kulturnega boja.
Problem teh in podobnih razmišljanj je prevsem v “dokazovanju” tega da “nikjer ne piše da je heteroseksualna družina kjer ata tepe mamo ko je zadet boljša od homoseksualne”. Za celostni razvoj otroka je prav gotovo najboljša zveza moškega in ženske ki se medsebojno spoštujeta. In še nekaj: pravica otrok da se celostno razvijajo je prav gotovo na prvem mestu in to seveda vključuje tudi pravico ne živeti v heteroseksualni ali pa homoseksualni družini kjer odnosi niso urejeni med zakoncema, je eden alkos in nasilnež itd. In to pravico seveda spštujejo tisti, ki o tem komu bodo dali otroka v posvojitev. Ergo do obisti preverijo posvojitelje. In potem ko odpade vsak argument “enakosti” pridemo do tega da je zveza moškega in ženske za otroka boljša ker ima stik z obema, krušnim očetom in krušno mamo. In to je to.
Za otroke ki ŽE živijo v družini dveh homoseksualnih oseb, pa seveda podpiram posvojitev s strani partnerja v primeru da biološki starš umre in otrok nima živečega očeta ali mame ki bi ga lahko oziroma ki ga želi vzeti k sebi.
Naklonjenost, Pozornost , Skrb, Zaščita, Komunikacija, Prijaznost, če so starši sposobni v takem duhu vzgajat otroke in sem štejem tudi istospolne starše, naj imajo otroke, če bodo lepo skrbeli za njih.
Recimo lezbijki, lahko po umetni oploditvi imata otroka, se mi zdi smrtno za nadaljevanje vrste, genov, pač je samo ena sorodnik ampak je nekako smiselno ni potrebe po posvojitvi.
Ne razumem pa zakaj bi pedra posvojila otroka, kaj imata od tega, zaenkrat ne morejo rodit in so trenutno obsojeni na propad svoje vrste, lahko pa vzgojita pedra in na tak način nadaljuje vrsto.Najbolj pa me zanima, če dva moška posvojita 2 leti starega fantka, kakšen bo čez 20 let, kakšen je cilj dveh moških pri vzgoji in ali bi rajši posvojili fantke ali tudi punčke, to še nisem slišal nobenega aktivista, kaj natančno je njihova prioriteta?Upam samo, da v katerikoli družini živi otrok, da živi v ljubezni.