Kriminalist, novinar in 135 oklepnikov

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Prejšnji ponedeljek je Delo objavilo bombastičen članek, ki je napovedoval skorajšnji razplet sage ali afere o Patriji s skoraj poetično pravičnostjo – Janez Janša in njegov SDS bosta kaznovana, razkrite bodo vse laži desnih podkupljenih politikov in končno bomo izvedeli, kako so se pred lanskimi volitvami financirali famozni brezplačniki desne politične opcije. Finski kriminalist Björkqvist naj bi namreč novinarju dela potrdil, da obstajajo jasni dokazi, da se je iz denarja, ki naj bi ga kot podkupnino za posel s Patrijo dobila SDS (!), financiralo brezplačne časopise, ki so na naše domove prihajali lani jeseni.

Kar je lahko logično razmišljujočega človeka najprej zmotilo pri tem članku v časopisu, je gotovo dejstvo, da nek kriminalist, preiskovalec zapletenega primera podkupovanja iz različnih držav prostodušno daje informacije, ki bi najbrž zaradi interesa nadaljnje preiskave morale še vsaj nekaj časa ostati tajne. Druga stvar, ki bi človeka zbodla v oči, je nenadna zamenjava glavnega negativca v tej zgodbi – po zgodbah o črki J, sledenju denarju in številnih obtožbah neodvisnih in objektivnih novinarjev ter vidnih predstavnikov t.i. leve politične opcije pred volitvami je Janeza Janšo zamenjala kar celotna stranka SDS.

Glede na časopis, ki je zgodbo objavil in glede na nedavne dogodke (zasedanje vrhovnega »sovjeta« ZARES in njihove brezpogojne podpore vodji oranževcev ter na govor njihovega predsednika) je bolj ali manj jasno, da je nekdo tudi na ta način poskušal zbiti podporo opoziciji v časih, ko se tudi sama vlada sooča s precejšnjimi političnimi napetostmi – in mogoče izkoristiti tudi jasno politično krizo v sami vladi levega trojčka za boljše izhodišče njegove stranke pred morebitnimi predčasnimi volitvami. Pomenljivo je tudi dejstvo, da dva glavna akterja obeh afer v zvezi z Janezom Janšo dokaj potihoma zapuščata svoji nadvse udobni službi v vladi ali parlamentu in se odpravljata na še veliko bolje plačane in udobne evropske stolčke.

Kljub temu je novica za nekaj dni zopet zavzela glavne strani medijev in privrženci levice (kar poglejmo na številne spletne forume in komentarje) so slavili, vsaj po njihovem, konec politične kariere Janeza Janše in SDS. Dokler …

Dokler se ni iz Finske oglasil – oz. so ga poiskali tisti, ki so želeli informacije preveriti – taisti Kai Erik Björkqvist in novinarsko zgodbo iz ponedeljkovega Dela bolj ali manj demantiral. Še več, finski kriminalist je izjavil, da je o brezplačnikih prvič slišal šele tedaj, ko mu jih je omenil prav ta novinar, ki je nekaj dni kasneje objavil to novico – in da je prav ta novinar sprožil to vprašanje in prinesel nekaj dokumentov o teh brezplačnikih na Finsko – ter da takrat o teh informacijah, kaj šele o brezplačnikih ni dal nobene izjave. Še ostrejši pouk  s strani Fincev si je najuglednejši slovenski časopis, ki je vedno poudarjal pravičnost in nekorumpiranost finskega pravosodja prislužil nekaj dni kasneje – ko je finski kriminalist izjavil, da za slovenske medije ne bo več dajal izjav – ker preprosto ne more razumeti, da mu nekdo polaga besede v usta, kot je lepše opisal novinarsko laž, ki smo jo brali prejšnji ponedeljek. In zgodbica se je začela podirati.

Za epilog te zgodbe ni toliko važno, kdo je kaj rekel in kaj ni, temveč je predvsem važna neka stvar, ki jo ironično izpostavljam že nekaj časa – novinarska etika, neodvisnost in objektivnost. Slovensko novinarstvo – ali pa vsaj največji dnevni časopis –  je zopet dokazalo, da ne dosega nekih normalnih mednarodnih standardov – in da se pod krinko neodvisnosti in objektivnosti skriva vse kaj druga – finančni, gospodarski in politični interesi neke politične opcije. Naše novinarstvo še vedno šepa in se nekako ne more znebiti dediščine agitpropovskega enoumja (so izjeme, a redke), dnevni mediji pa vse bolj postajajo nekak politični rumeni tisk, ki služi interesom neke skupine, opcije, ideologije.

Preprosto ne razumem, zakaj pri nas nihče ne upa jasno povedati – da, mi smo levi časopis in podpiramo levo politično opcijo, mi pa desno. Na zahodu (ZDA, VB) je povsem normalno, da uredniški odbori uglednih časopisov izrazijo podporo temu ali onemu kandidatu – in pri tem opišejo tudi vzroke, zakaj so to storili – pa to še vedno nikakor ne pomeni, da bodo zato nasprotnike svojega izbora zgolj kritizirali, kvečjemu obratno, še pozorneje spremljajo drugo opcijo, ji namenijo prav toliko časa in prostora in znajo kako dobro stvar tudi pohvaliti – kaj šele, da bi uredniki posegali v svobodo svojih novinarjev.

Pri nas ta sistem preprosto ne deluje – glede na razmere niti ni čudno, da ne – je pa dejstvo, da večina ljudi bere zgolj en časopis ali en medij in se ne trudi oblikovati svojega mnenja na podlagi več različnih mnenj – zato je možnost manipulacije s strani večjih, uglednejših časopisov toliko večja – še zlasti, če se skrivamo pod neko krinko objektivnosti.