Boj za otroka
Piše: Dajana Babič, slovenska blogerka
Kot je moje bralstvo že milijonkrat slišalo, sem v devetdesetih letih in do leta 2005 živela na Dunaju. Takrat so se tam ravno takrat dogajale zelo čudne stvari, ki so polnile medije. Ravno v tistem času je izginila Natascha Kampusch in cel Dunaj je bil oblepljen s temi plakati. Potem je bila medijev polna zgodba o psiho terorju na vasi.
Dve leti preden sem se odselila tja, sta polnili medije dve zgodbi o boju za otroka, o čemer nameravam pisati. No, kasneje so Natascho našli (oz. se je na prostost prebila sama!). Iz Avstrije pa še naprej prihajajo grozne zgodbe, spomnimo se samo Josefa Fritzla…
PRVA ZGODBA O BOJU ZA OTROKA
Spet ena senzacionalistična zgodba, ki je polnila avstrijske medije. Takrat še nisem imela interneta in zdaj si imena te družine ne morem spomniti… Kar seveda sploh ni pomembno. Ni pomembno ime, popolnoma vseeno je, če bi se to dogajalo v Avstriji (kjer se je) ali v Sloveniji ali v Ameriki ali v Gruziji ali v Južni Afriki. Po celem svetu najdemo take grozne zgodbe, ki so posledica ločitev staršev in kjer se starša borita za otroka. No, tudi sama sem na lastni koži to doživela, o tem bom pisala v nadaljevanju. Danes pa bom opisala to zgodbo.
Šlo je za mater in očeta treh otrok. Mati ima pet otrok (vseh skupaj) in tri otroke s tem očetom. Od njega se je ločila po tem, ko sta dobila tretjega otroka. Preselila se je v drugo državo (se mi zdi, da na Švedsko), kjer se je ponovno poročila in dobila z novim možem še dva otroka. Na Švedsko je odpeljala tudi enega od treh skupnih otrok, dva skupna otroka pa sta ostala pri očetu v Avstriji…
Potem je mati uveljavljala skrbništvo še za enega od otrok, ki je ostal pri očetu v Avstriji in dobila od sodišča OK, da lahko pride po otroka. No, to je bilo uradna zgodba.
A kaj se je zgodilo v resnici? Mati je šla skupaj s socialnim delavcem – ali z odvetnikom – z neko uradno osebo pač – po svojega otroka (takrat starega osem let) v Avstrijo. Otrok je bil pri očetu, svojemu bratu in starima staršema nekje v Avstriji, kjer je živel čisto lepo in normalno življenje osemletnika.
Na posnetkih smo videli, kako je mati prišla skupaj z uradno osebo z avtom pred njihovo hišo in kako so se trgali za tistega otroka… Otrok je jokal, oče je jokal, stara starša sta jokala, njegov bratec je jokal… jaz sem jokala…
Potem… čez ene pol leta sem brala v časopisi o tem fantku na Švedskem. Da ima nove prijatelje. Da mu gre dobro v šoli… In evo, zdaj jokam, ko to pišem.