Južni tok kot pot k boljšim odnosom med Rusijo in Slovenijo

Piše: Sašo Ornik – Jin

In tako je slovenski predsednik vlade ruskemu dejal, da naj po podpisu pogodbe prijazno sprejme slovensko zmago, ta pa mu je odgovoril, da naj dneva ne sodi pred večerom. No, ruski nogometaši so v soboto v Moskvi na stadionu Lužniki Slovence premagali z dve proti ena, Borut Pahor in Vladimir Putin pa sta prej podpisala meddržavni sporazum o sodelovanju pri izgradnji in uporabi plinovoda Južni tok v Sloveniji. Mimogrede, naša država je bila zadnja, ki je dala svoj podpis, Rusi pa so lahko zelo veseli, da jim počasi uspevata oba velika projekta oskrbovanja Evrope s plinom mimo neugodnih Ukrajincev, Južni in Severni tok.

Bil bi to lahko začetek dobrega prijateljstva, če Slovenci kot država ne bi bili tako majhni in nepomembni, da nas Rusi niti ne opazijo zelo pogosto. Razen, ko se jim zamerimo. In zamerili smo se jim pod prejšnjim predsednikom vlade, Janezom Janšo, ki je šel in nediplomatsko odpovedal že dogovorjeni sestanek s takratnim predsednikom RF, Vladimirjem Putinom. Jurij Gustinčič meni, vsaj tako jaz berem njegov članek za Mladino, da bi lahko imenovanje nekega neprijetnega Čečena za mesto ruskega veleposlanika v Sloveniji bilo maščevanje za tisti spodrsljaj. Imel bi naj ta Doku Zavgajev, predsednik Čečenije v letih 1995-96, prste vmes pri ruskem zatiranju njegovega naroda, kar iz njega dela dokaj nedobrodošlo osebo. Saj ne, da bi si slovenska država drznila reči ne.

Svet se je spremenil in pametno bi bilo, če bi to zaznali tudi v slovenskih političnih krogih. Kakor kaže, to celo že so, kar je pohvalno. Nič več ni edini center sveta Washington, pač pa ima tudi Kremelj v rokah nekaj argumentov, s katerimi lahko v svoj prav prepriča kar nekaj evropskih držav. Eden izmed teh argumentov je plin, ki ga Evropa potrebuje, Rusija pa rada izvaža v zameno za prepotrebni denar. Seveda je tako, da gre za medsebojno povezanost, a na nek način se vendarle zdi, da imajo Rusi prednost in so zahodnoevropske prestolnice bolj boječe in nočejo nestabilnosti. Povrhu se še Nemčija pod Merklovo in Italija pod Berlusconijem sumljivo nagibata v rusko smer, tako da si tudi Ljubljana ne sme več zatiskati oči pred to novo realnostjo na evropskih tleh. Pa naj podporniki konkurenčnega plinovoda Nabucco, s katerim bi Evropejci plin dobivali mimo Rusije in s tem zmanjšali svojo odvisnost od velikega vzhodnega medveda, rečejo karkoli. Še manj se v tej igri zdijo pomembne človekove pravice v Čečeniji in odnosi na Kavkazu.

Rusija kljub gospodarskim pretresom vse bolj zopet postaja velika sila, ki lahko svoje interese brani tudi daleč od svojih meja. Slovenija po drugi strani potrebuje vsakega prijatelja, ki ga lahko dobi, če pa to ne, vsaj dobre odnose, na podlagi katerih je možno gospodarsko sodelovanje. Zato tudi s Pahorjevim obiskom v Libiji, deželi onega klovna Gadafija, ki je še pred leti veljal za trn v peti Američanom, zdaj pa mu je na nek čuden način vse oproščeno, ni nič narobe. Posel je posel in prebivalci Slovenije bodo le veseli, če bodo od tega nekaj pridobili tudi sami.

Malim državam je težko. Ne morejo vedno ravnati po svoji vesti, niti samo v skladu s svojimi interesi, ker jih lahko sicer veliki stisnejo v kot in jim pokažejo, kdo je največja gorila v sobi. Zato se prilagajajo. Zato smo tudi priznali neodvisnost Kosova in se zamerili Srbom, čeprav bi raje bili tiho. Ampak Američani so hoteli drugače. No, tem je nekaj moči pošlo, ko so se neumorno poganjali za uporniki v Iraku in Afganistanu in zdaj si celo Slovenija lahko dovoli podpisati sporazum o Južnem toku in tudi ne bo nobenih posledic, če bo sodelovanje med državama še bolj poglobljeno in dobičkonosno.

Rusija je za Slovenijo zelo pomembna. Obratno niti ni tako. Kadar  vseeno je, gre to izkoristiti za izboljševanje odnosov. Sploh, ker gre za bratsko slovansko državo, ki se krepi na mnogih področjih. Po dolgih letih se je celo demografija obrnila na pozitivno, v zadnjem četrtletju je gospodarstvo izšlo iz precej hude recesije, obsežna modernizacija oboroženih sil je pred vrati. Slovensko sodelovanje pri Južnem toku je zato zelo pomembno in koristno in korak naprej k še boljšim odnosom.