Za čim oz. česa se drži Borut Pahor?
Piše: Kristijan Ploj, profesor
Borut Pahor je v zadnjih tednih prešel v zunanjepolitično ofenzivo. Ne samo, da je popolnoma zasenčil svojega zunanjega ministra, ki še komajda kdaj utegne povedati kako svojo misel (če mu kak dobrohoten novinar seveda nameni kak intervju), ob kupčkanju s hrvaško predsednico vlade glede sporazuma o meji je v ozadje potisnil tudi spore in menjave v svoji vladi.
Očitno je, da se je premier odločil, da bo deloval na edinem področju, na katerem še lahko deluje – bolj ali manj je namreč jasno, da mu vlado glede notranje politike vodijo tako Mitja Gaspari (finance in evropske zadeve) kot Milan M. Cvikl in Gregor Golobič glede delitve položajev in skrbi za pravilno politično orientacijo vladnih nameščencev. Tako je Pahorju, ki je tako v glavnem deloval kot tiskovni predstavnik vlade, ne pa njen predsednik (zloglasni magnetogram vladne seje, ki je »ušel« na internet, vsaj približno kaže kaos in neorganiziranost te vladne ekipe, kjer njen predsednik niti slučajno ne obvladuje svojih ministrov), ostala le še ena možnost – da v zunanji politiki, bolj natančno v odnosih s sosednjo Republiko Hrvaško, dokaže, da je politik, ki ne zna zgolj govoriti ljudem všečno, ampak zna svoje ideje tudi uresničiti – in to tako, da so kar v največji meri koristni za državo in vlado, ki jo vodi.
Žal se tukaj zadeve zopet zapletejo. In žal tukaj velja za vse nas, pa če Boruta Pahorja podpirate ali pa ste do njega in njegovega dela izredno kritični (kot sem npr. jaz). Kajti napake v tem sporazumu imajo za Slovenijo dolgoročne, usodne in nespremenljive posledice. Umik blokade, ki si jo je brez kakršnihkoli zapisanih zagotovil, kaj šele umika spornih dokumentov v pogajalskem procesu, kar je bil vzrok blokade, je najmanj izredno vprašljivo, če ne povsem neresno in diletantsko s strani slovenske zunanje politike – zunanji pritiski gor ali dol. Sedanjo ravnanje Boruta Pahorja, ki brez nam razumljivih vzrokov tako poudarja in hiti v sporazum o meji s sosednjo Hrvaško, je pa v tej luči še toliko bolj neresno. S Hrvaško imamo namreč kar nekaj nerešenih vprašanj, in mejno je samo eno od teh. Zanimivo je, da prav nihče ne omenja delovanja slovenskih bank na Hrvaškem, ki je še vedno onemogočeno – zavoljo famoznih deviznih varčevalnih vlog hrvaških varčevalcev. Le redko kdo, še najmanj pa slovenska politika (!) pri tem omeni dejstvo, da je bila za varčevalne vloge odgovorna Republika Hrvaška, kar so v nasledstvenem sporazumu potrdile tudi druge republike bivše Jugoslavije, kaj šele, da bi kdo omenil dolg hrvaškega gospodarstva do omenjene banke, ki (je) nekajkrat presega dolg slovenskih bank (natančneje, Ljubljanske banke) do varčevalcev. Marsikdo bi ob tem pripomnil, da ima Slovenija na Hrvaškem izjemno pomembne gospodarske interese, kar je gotovo res – toda žalostno je, če je slovensko gospodarstvo (in s tem posledično slovenska politika) tako odvisno od ene same države in enega samega trga – ki povrhu dosega 50% individualne kupne moči povprečja EU 27 (SURS, Kupna moč, februar 2009). Če ob tem omenimo še Nuklearno elektrarno Krško in nerešene probleme glede odpadkov (na reševanju tega tudi RS ne blesti, a vseeno se stvari vsaj premikajo) in plačila energije, se stvari na tem gospodarskem področju še dodatno zapletejo.
Drugo dejstvo, ki spet ne govori v prid Pahorjevi odločnosti – bolje rečeno trmi – so opozorila številnih vidnih strokovnjakov, tako pravnikov kot diplomatov, ki jasno izražajo nestrinjanje s hitenjem v nek sporazum, za katerega nihče ne ve, kaj pravzaprav obravnava, še bolj pa izražajo svoje nestrinjanje z neodločno slovensko zunanjo politiko, ki nima ne vizije, ne jasnih stališč in standardov, po katerih naj bi delovala. Če to ni zadostno opozorilo premierju, da hitenje v taki občutljivi stvari ni dobro, tudi ni upati, da bi glasovalni stroj koalicije v DZ kakorkoli utegnila srečati pamet in bi ustavila to noro hitenje v sporazum, ki je še vedno tajen.
Tretje dejstvo (oz. dve) pa sta zgolj kot kamenčka v mozaiku – kmalu po umiku blokade je imel najbolj slaven slovenski mejaš Joško Joras zopet težave s HRV policijo. Številni bi rekli, da gre zgolj za naključje, a zdi se, da Hrvaška, kar se tiče meje, ne verjame v naključja. Drugi kamenček v mozaiku je veliko napovedovani in oznanjani obisk Pahorja v Zagrebu na začetku tega tedna – ko naj bi državi podpisali ta sporazum o reševanju mejnega vprašanja. Tresla se je gora, rodila se je miš, bi lahko rekli po tem obisku – Pahor se je iz ZG vrnil praznih rok, saj Jadranka Kosor nima zagotovljene podpore za ta sporazum niti v svoji lastni stranki – pa ne toliko zaradi vsebine sporazuma kot zaradi drugih, notranjepolitičnih težav.
Vseeno pa Pahor zopet izraža trdno odločnost in zavezanost sporazumu – izjavil je, da se bosta s Kosorjevo sporazuma in vztrajanja pri njem držala kot pijanec plota. Odločnost je sicer lepa čednost, a dobro bi bilo, če bi Borut Pahor preveril, če ni morda ta plot, katerega se namerava držati, že sedaj gnil in majav.