V spomin Cvetiču in Šiftarju

Piše: Ana Jud, publicistka

Beseda Mura je v zadnjem času v slovenskem medijskem prostoru velikokrat slišana. Seveda ne tista Mura, ki mirno teče in včasih poplavi okoliške bregove. Tukaj se govori o Muri, o podjetju, ki se poslavlja, Prekmurje, že tako najbolj osiromašeni del naše nemarne države, pa poplavljajo trume novih brezposelnih človeških usod. Se zgodi. Recesija. A veste česa pa le ne razumem?

Ves čas govorijo, da ima Mura dolgoletno zgodovino, ki sega v leto 1925. Po eni strani je to res, po drugi strani pa bi bil čas, da bi nekdo priznal, da takrat podjetja Mura še ni bilo. Takrat je bila samo ena majhna šivalnica perila, v lasti podjetnika Janeza Cvetiča, kateri se je sedem let pozneje pridružila še šivalnica perila podjetnika Ludvika Šiftarja. Leta 1940 sta obe skupaj, kot pričajo skopi podatki na uradni strani podjetja Mura, zaposlovali okoli 500 delavk, skromnih šivilj, ki so garale in gradile prve korake male a tedaj uspešne tekstilne industrije. Pet let pozneje, leta 1945, ko se je 2. svetovna vojna končala in je totalitarni sistem komunizma premagal totalitarni sistem naci-fašizma, smo dobili socialistično Jugoslavijo, ki jo je vodil v Sloveniji še danes nerazumno malikovani tiran Josip Broz Tito. Dejstvo je, da komunisti o gospodarstvu niso imeli pojma. In ga še danes nimajo. Titova ideja je bila – enakost. Lepo. A v resnici je bila ta enakost samo še ena od mnogih laži s katerimi nas je filal ta monstrum. V skladu z enakostjo je bilo seveda potrebno »prerazporediti« tudi tedaj obstoječa podjetja. Jih nacionalizirati. In tako sta tudi Cvetičeva in Šiftarjeva šivalnica doživeli nacionalizacijo, ki jo je zmešana jugoslovanska komunistična oblast vsa nadaljnja leta naše nekdanje skupne države vodila kakor je vedela in znala. Slabo. Lagali so nam, da ustvarjajo vrhunsko blagovno znamko, v resnici pa se Mura nikdar ni mogla primerjati z močnimi zahodnimi modnimi blagovnimi znamkami – ki so rasle v hudobnem kapitalizmu, a ne? – kot sta, denimo, Armani in Versace. Komunizem pač ni ponujal teh pogojev. Po eni strani nam je resda vsaj toliko omogočal tujino, da smo lahko hodili kupovat čez mejo, po eni strani je komunizem tudi izvažal, a hkrati je tujcem paranoično zapiral poti v našo nekdanjo državo, s tem pa je zapiral tudi dotok svežih idej, inovacij in investicij.

Torej, Mura ni propadla včeraj ali danes. Po malem je propadala že ves čas. Še posebej zadnjih 20 let, najbolj intenzivno pa od leta 2004 naprej. Kaj pa zdaj, ko je konec? Danes bodo Muro menda »rešili« le toliko, kolikor se bo dalo – tisti najbolj zdravi del? Tako Mura spet doživlja delitev, tisto delitev, ki sta jo poznala že garača Cvetič in Šiftar. Saj res, kaj se je pa zgodilo z njima? Zakaj o tem ne pišejo? Zakaj niti na Murini spletni strani ne piše, kaj se je zgodilo? Vas je sram? Leta 1945 je enemu uspelo pobegniti, drugi je končal v komunističnem koncentracijskem taborišču. S komunisti pač ni bilo šale: ko so nacionalizirali, torej dobesedno ropali poštene ljudi, se ni bilo mogoče upirati. Kdor se je upiral, so ga preprosto ubili, njegovo imetje pa zaplenili. V čem je bil Tito torej boljši od pošastnega Adolfa Hitlerja ali Josipa Stalina? Žal, velike razlike ni. Vsi trije so bili sicer šarmerji, a vsi trije so znali samo uničevati. Česar nista uničila Hitler in Stalin, je v naših krajih nadaljeval Tito.

Saj bi za epilog najraje zapisala, da se malo zamislite nad povedanim, pa vem, da itak ne bi bilo nobenega učinka. Ampak, veste kaj, verjemite, življenje se prej ali slej pravično obrne. Kar ste vi, Slovenčki – pred več kot 60 leti – storili Cvetiču in Šiftarju, ravno to se vam danes vrača. Boli? Dobro, potem zdaj končno veste, kako je bolelo njiju! Smrt socializmu, svobodo posamezniku!