Državni in občinski fevdalizem

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Pretekli konec tedna je zaznamovala razkošna poroka generalnega sekretarja vlade s svojo spremljevalko. Poroka je sama po sebi lep dogodek, ki veliko pomeni vsaj dvema človekoma, a naša poroka ima majhno črno piko. Čeprav je javnost najbolj zbodla uporaba posestva Brdo s strani generalnega sekretarja za zasebne namene, je treba resnici na ljubo povedati, da je posestvo za najem na voljo sleherniku, ki si seveda lahko privošči najem. Bolj je bila pomenljiva objava podatka, da si je Javni zavod Brdo nenadoma, oz. bolje povedano, nameraval si ga je generalni sekretariat vlade, omislil nov šotor za prireditve v vrednosti okoli 70000€, ki bi ga, kakšno neverjetno naključje, prvič baje naj uporabili kar pri poroki g. Cvikla. Ob tem je ministrstvo za kulturo izdalo tudi javni natečaj za izdelavo nove, celostne grafične podobe državne uprave v vrednosti 72000€, kar je nemalo čudno, če pomislimo na finančno situacijo državne blagajne, še bolj pa na žolčne reakcije nekdanje opozicije in t.i. stroke na podoben natečaj, ki ga je slabi dve leti nazaj izdalo tedaj še Virantovo ministrstvo za javno upravo, pri čemer se je takrat najbolj pritoževala prav sedanja ministrica, pristojna za kulturo – čeprav je bil tedanji natečaj za več kot pol cenejši.

Druga zgodba, ki je razburila predvsem mariborsko politično sceno, je bilo praznovanje abrahama mariborskega podžupana Andreja Verliča na Mariborskem otoku. Ne samo, da je zabavo organiziral v nočnem času, organiziral ga je na kraju, ki velja za naravni in kulturni spomenik Maribora in za katerega je prav sam velikokrat poudarjal, kako dragocen prispevek za Maribor je in kakšne velike načrte ima z njim sedanja vladajoča pozicija v mestu. Tako pa se je izkazal kot vsak šerif na divjem zahodu (v našem primeru pač vzhodu), kjer pač zakoni in odloki ne veljajo za tiste, ki jih sprejemajo oz so trenutno na poziciji moči in kjer je tisto, kar si dobil v oblast, lahko uporabljaš zase kakor želiš ne glede na omejitve.

Obe zgodbi povesta veliko o stanju duha v slovenski politiki, stanju slovenske vlade in občinskih vodstev večjih mest, še več pa o obnašanju tovariške kamarile, ki je zasedla oblast po lanskih volitvah. Dejstvo pač je, da ti vladajoči kljub bolj ali manj levem ideološkem političnem predznaku uporabljajo oblast predvsem za uzurpacijo le-te za lastne koristi, državno premoženje in državne funkcije pa kot vojni plen, ki ga brezsramno delijo kar na očeh javnosti. Primer ponovne potrditve g. Anderliča za poslanca (Veselinović je odšel za predsednika uprave NLB in tako sprostil mesto za g. Anderliča), tako je Aleš Gulič nenadoma postal direktor urada za verske skupnosti in tako za vožnjo ministra po odstavne pasu ne odgovarja več minister, temveč njegov voznik (ki je najbrž dolžen upoštevati navodila človeka, ki ga vozi). Veliko o ravnanju z državnim premoženjem govori tudi nesmotrno trošenje državnega denarja za sofinanciranje 36 urnih delovnikov, ki jih nihče ne nadzoruje in ki ga očitno številna podjetja na veliko izkoriščajo – pa ne v korist svojih delavcev. Za nameček vlada zadnje dni kar zapovrstjo napoveduje ukrepe, ki bodo najbolj udarili po ljudeh, ki itak že sedaj nosijo največje finančne posledice krize – na zaenkrat še srednjem sloju, ki ga sestavljajo delavci, zaposleni v javni upravi ter upokojenci  – zamrznitev plač, dvig stopnje DDV, trošarin ipd. Seveda je veliko lažje vzeti tistim, ki imajo jasno razvidne dohodke kot pa izboljšati davčni sistem, preprečiti odlive kapitala v tujino (minister Gregor pač nima nič …) ter omogočiti vzpodbudno okolje za majhna in srednja podjetja – pa čeprav bi to kratkoročno mogoče pomenilo manj denarja od davkov.

Mogoče je krivda naše pretekle politične zgodovine, kjer je oblast in država bila v rokah samo ene politično ideološke elite in jo je ta tudi uporabljala in zlorabljala v skladu s svojimi interesi, mogoče je krivda naše prekratke zgodovine parlamentarne zgodovine in pomanjkanja demokratične tradicije, da še naša politika ne zna obnašati v skladu z demokratičnimi standardi, še najbolj pa je to najbrž lastnost strank, ki so izšle iz tradicije komunistične partije in so vodile tranzicijsko politiko ter državo in gospodarstvo prežele s svojimi ideološkimi somišljeniki.