Naša politična realnost

Piše: Kristijan Ploj, profesor

… je namreč taka, da gre predvsem za politiko afer – kar velja še zlasti za poletni čas, ko so naši parlamentarci in vladajoči na (ne)zasluženih počitnicah. In mediji so nam to poletje kar pridno servirali aferice – najprej je bil na vrsti minister Vlačič s svojo (sicer službeno) vožnjo po odstavnem pasu mimo kolone, nato se je poudarek preselil na domnevno ponarejene diplome in druge izobraževalne ali strokovne kvalifikacije, kjer so stranke kar tekmovale med sabo, katera bo v poskusu diskreditacije nasprotnika v javnost servirala sočnejše podrobnosti, s svojimi izjavami in raznimi ”romanji” na gradbišča (skupaj z ljubljanskim županom Jankovićem) je pozornost (in zgražanje) zbujal predsednik Türk, skoraj celo poletje smo poslušali sago o Pivovarni Laško oz. bolje rečeno, njenemu nesojenemu lastniku Bošku Šrotu in njegovih kreditih, poletje pa zaključujeta zgodbi o na blogu izraženem mnenju ministrice za kulturo in pa stara, zimzelena tema odnosov med t.i. rdečimi in črnimi (ali pa belimi, kakor je pač komu ljubše), ki jih je zopet razgrela resolucija Evropskega parlamenta o obsodbi vseh totalitarnih režimov preteklega stoletja, kar naj bi z dnevom spomina obeležili 23. avgusta – na dan, ko sta Vjačeslav Molotov in Joachim von Ribbentrop, sovjetski in nemški zunanji minister podpisala nenapadalni pakt.

Zanimivo je, da teme, ki dejansko zaslužijo pozornost javnosti in so veliko pomembnejše (in ponavadi, sploh v današnjih časih, tudi veliko neprijetnejše), nekako ne dobijo dolžne medijske pozornosti – če odmislimo sodno prepoved časopisu, da ne sme poročati o določenem (tujem) podjetniku, ki je pravkar postal lastnik enega večjih slovenskih podjetij in tako zadal smrtni udarec pravljicam o nacionalnem interesu, na katerem se je t.i. tovarišijski kapitalizem (t.j. privatizacija s strani levim političnim strankam naklonjenim posameznikov oz. kar samih levih politikov). Ta zgodba kaže tudi, na kakšnem nivoju je pri nas novinarska svoboda (podrejena lastnikom podjetij in političnim interesom) hkrati pa tudi bedno stanje slovenske zakonodaje in institucij, ki naj bi jo izvajale.

Kot že rečeno, je večji del poletja časopise in druge medije zaposlovala zgodba neposrečenega tajkuna Boška Šrota, ki je končal tako, kot si po mojem mnenju zasluži – brez podjetja, ki ga je nameraval prevzeti brez centa lastnega denarja. Seveda so se ob njegovem padcu, zaplembi delnic in ugibanju o usodi Pivovarne Laško zopet pojavili duhovi iz pivovarske vojne, imenovani nacionalni interes. Zahteve, da država prek svojih paradržavnih skladov zopet kupi večji del PL, je vsaj zame nov poskus nacionalizacije (čeprav z drugačnimi sredstvi), servisiranja podjetja z državnimi sredstvi, kar bi najbrž v doglednem času zopet pripeljalo do že znanega mencigarjevskega pristopa do prodaje podjetja – tovarišijske privatizacije.

Dejanske težave slovenskega gospodarstva v času svetovne gospodarske krize so tako ostale v ozadju tako pri medijih kot pri reševanju oz. lajšanju težav s strani države. Načrti in ukrepi, ki so zrasli na zeljniku finančnega ministra, oz. bolje rečeno, ministra za evropske povezave in razvoj Gasparija, ne kažejo nekega pozitivnega učinka – še najbolje deluje ukrep subvencije, ki krije del plače za tiste zaposlene, ki ostanejo zaposleni kljub pomanjkanju dela in ki v najboljšem primeru spominja na tisto staro delitev med razbojniki za mizo – eno tebi, eno njemu, eno tretjemu, dve četrtemu …, v najslabšem primeru pa na metanja denarja skozi okno – pa ne na ulico, temveč v jamo brez dna. Reševanje podjetij v težavah je bolj prepuščeno najbogatejšim Slovencem (Lah, Pečečnik), ki pa svoje mesijanske vloge, ki so jim jo pripisali mediji, niso najbolj upravičili – nenazadnje gre za podjetnike, ki denarja ne bodo zapravljali kar tjavdan. Minister Gaspari pa ima v svoji SID banki rezerviranih več sto milijonov evrov, ki jih bodo po dolgotrajnih razpisih najbrž dobili že vnaprej znani politično kompatibilni zmagovalci – ko bi lahko veliko preprostejši in hitrejši postopki pomembno olajšali delo malih in srednjih podjetij v Sloveniji, ki predstavljajo največji del zaposlenih v državi.

Nauk te zgodbe naj bi bil ta, da ni nujno najbolj pomembno tisto, za kar se odločijo mediji in kar potem dajo na prve strani ali v udarne minute televizijskih dnevnikov – bistvo je kot ponavadi skrito malce globlje v časopisu ali novicah. Zgodba tega poletja bi morala biti, da naša vlada spominja na gasilce, ki poskušajo z vrtno cevjo pogasiti gozdni požar na kraju, kjer ni deževalo že več mesecev (kar lepo potrjuje minister Križanić s nedavnimi napovedmi o novih davkih), pri tem pa se še prepirajo o tem, kdo bo gasil požar, kdo bo nosil cev in kdo in na katero pipo bodo cev priključili.