Morala, etika in politika via primer Golobič

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Morala, etika in politika so očitno (vsaj pri nas) po definiciji nezdružljivi pojmi. Kar se je sicer lahko opazilo že vsa leta v političnem življenju pri nas, je postalo še posebej očitno z zadnjo, sedaj že očitno dodobra izpeto afero Ultra oz. Golobič – politik na vodilnem položaju si lahko očitno le takrat, če temeljito pozabiš na moralna in etična vodila življenja. Če že lahko na nek način razumemo Gregorja Golobiča, ki je na tak način branil svoj že prej zloglasen sloves politika, mimo katerega ne gre prav nobena vladna odločitev o gospodarstvu in javnih sredstvih, podeljenih gospodarstvu, malce bolj preseneča ihta in vnema pri njegovi obrambi s strani bližnjih in ne tako bližnjih političnih botrov ali pa varovancev. Da ga je v bran vzela njegova stranka, katere nesporni vodja je (je še koga zbodlo v oči uniformirano oblačenje slednikov Zares ideologije, ki se kaže v očitni ljubezni do rjave in oranžne barve njihovega voditelja?), niti ne čudi tako, čeprav so si privoščili dejansko diletantske in povsem fanatične zagovore svojega ljubljenega vodje (češ, sami bi v korist podjetja storili enako, da je njihov predsednik tako ravnal zavoljo opozicije, ki ga tako nesramno napada na vsakem koraku in bi to njegovo povezovanje s podjetjem izkoristilo za predvolilne obračune ipd.), bolj je presenetljiva drža nekaterih vidnejših slovenskih politikov, predvsem sedanjega predsednika države. Türk je s praktično identično izjavo Golobičevi, da je šlo zgolj za napako, ki se seveda mora dotičnemu politiku oprostiti, dosegel še eno dno svojega mandata (prvo je bila gotovo njegova ignorantska, vzvišena izjava o drugorazrednih temah) in tako jasno pokazal, da sam politiko razume predvsem v kontekstu uslug in plačil. Na nek način je tako vrnil uslugo Gregorju Golobiču za podporo na predsedniških volitvah, po drugi strani pa je še dodatno udaril po opoziciji s svojo izjavo, da toliko laži, kot jih je videl v slovenski politiki v dveh letih, ni videl v vsej svoji karieri diplomata. Malce čudna izjava za nekoga, ki je postal predsednik neke male Republike Slovenije po tistem, ko je zavoljo užaljenosti zaradi neizvolitve na mesto generalnega sekretarja OZN zapustil to organizacijo in ki očitno jemlje predsedniško funkcijo kot drago kampanjo za vnovično izvolitev na kako vidno funkcijo v kaki mednarodni organizaciji.

            Očitno je, da je bilo v omenjeni aferi doseženo novo dno kar se tiče moralnega in etičnega ravnanja slovenskih politikov. In če ne preseneča dokaj nizki etični standard političnih trdorokcev, med katere absolutno spada Golobič, pa je precejšnjo negativno presenečenje odziv javnosti in raznih nevladnih organizacij, novinarskih združenj, ki so v kakem podobnem primeru s malce drugačnim političnim predznakom kar planili po taki zgodbi in akterjih. Prav smešno je bilo gledati nekatere vidne novinarje, predstavnike svojih cehov ali pa določene profesorje, ki so v svojih nastopih ali kolumnah s stisnjenimi zobmi vendarle na koncu morali priznati, da laž vendarle ni zgolj napaka, temveč ima bistveno drugačne moralne in etične posledice. Očitno je, da ima slovenska javnost ali tako trdo kožo, da ji take očitne politične manipulacije več ne pomenijo nič, ali pa večine ljudi politika več ne zanima in so do takega dogajanja povsem indiferentni. Tako stanje pa vsaj po mojem mnenju ni in ne more biti dobro. Če politična elita na oblasti več ne čuti nadzora s strani volivcev in če ni za svoje neustrezno politično ravnanje kaznovana ali pa če preprosto ignorira volilno telo, obstaja velika nevarnost, da postane samozadostna, skorumpirana in izključujoča do vseh drugih – in tako seveda ne spoštuje več minimalnih etičnih in moralnih standardov, kar se zelo očitno kaže v naši državi. Štiri leta interregnuma pomladnih strank pač ni bilo dovolj, da bi se lahko preplet političnih in gospodarskih interesov t.i. levih strank prekinil ali vsaj preprečil njihovo nadaljno razraščanje. Seveda pa tako ravnanje t.i. levih političnih elit ne bi bilo mogoče, če tega ne bi dopustili sami volivci. Apatija in volilna abstinenca sta tipična znaka, ki odvezujeta odgovornosti politične elite in jim na nek način tudi dajeta potuho za njihovo politično prevlado. Zato je edina rešitev politična aktivacija in izražanje svojega mnenja na volitvah – in ne popuščanje malodušju, češ da en glas ne spremeni ničesar.