Če J-ja ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Če bi bil neprizadeti opazovalec dogodkov zadnjih dni v slovenskem političnem in gospodarskem prostoru, bi se mi vse skupaj najbrž zdelo vsaj malo smešno ali pa vsaj tragikomično. A čeprav bi lahko šlo tudi za sijajno dramsko predstavo o intrigah, nevoščljivosti in maščevanju s številnimi preobrati, je žal dejstvo, da se sedanje koalicijske stranke izgubljajo v frakcijskih in medstrankarskih bojih – ki bi bile sicer v neki normalni parlamentarni demokraciji in boju za oblast povsem razumljive in logične – a se pri nas ta boj odvija na drugem, s politiko že tako tesno povezanim področjem – gospodarstvu. Še bolj bode v oči dejstvo, da se te stranke, ko se borijo za vpliv, moč in delitev položajev (ali pa povolilni plen) v gospodarstvu, prav nič ne pomislijo na dobro državljanov, t.j. tistih, ki jih bi morali omogočiti pogoje za boljše življenje (resnici na ljubo je treba povedati, da so to naše vlade že tako bolj redko počele, a se najdejo kake izjeme), ali vsaj na dobro tistih, ki so volili njihovo koalicijo – vsaj iz preprostega razloga, da bi si omogočili ponovno zmago na volitvah in obstanek na oblasti, kar je najbolj preprost in legitimen cilj vsake politične stranke.

            Naša koalicija pač ne ravna tako. Deljenje položajev ter ščitenje »naših« je poglavitna značilnost odločitev te vlade in strank, ki jo vodijo. Lepo se tudi vidi, da – čeprav gre na papirju za sorodno idejno orientirane stranke – ta koalicija ne premore neke vizije oz. načrta, kako voditi državo. Občutek je, da jim je bila oblast edini cilj in da je bila edina skupna paradigma t.i. trojčka levih strank zrušenje Janše – antijanševizem na vseh področjih, kjerkoli in kadarkoli. In to dejstvo je najbrž tudi tisto, ki še drži to koalicijo skupaj – strah pred vrnitvijo Janše na oblast je vseeno najmočnejši, še posebej najbrž zaradi zavedanja, da tokrat to ne bi šlo za načeloma spravljivega Janšo, s katerim bi se dalo trgovati, temveč z Janšo, ki ima neko novo vizijo, manj utopično, bolj realno in z odločnostjo, da dokončno preseka vse tovarišijske povezave strank , ki so izšle še iz svojih enopartijskih predhodnikov, z gospodarstvom.

            Na začetku sem zapisal, da bi bilo to pričkanje v koaliciji nemara celo zabavno, če bi ga spremljal kot neprizadeti opazovalec. Ker pa sem kot državljan te države neposredno vpet v politično dogajanje v tej državi in ker naj bi vsaka vlada, ne glede na to, kdo jo je volil, odgovorna za dobrobit vseh državljanov, ne morem biti nad dogodki zadnjih dni, tednov in mesecev prav nič navdušen – iz preprostega razloga oz. izkušenj, da politične napake in mešetarjenje v gospodarstvu (kar nam pove preprost primer t.i. tajkunov) plačujemo davkoplačevalci. Še bolj me skrbi dejstvo, da take in podobne medstrankarske zgodbe zavzemajo večino medijskega prostora, na katerem posledično ni prostora za veliko resnejše stvari – gospodarsko krizo in bolj simboličnimi, če sploh kakšnimi protikriznimi ukrepi te vlade.

            Dober primer take medijske zgodbe o obračunu v koaliciji je tudi odstop Draška Veselinoviča z mesta predsednika uprave NLB  – ki je po lastnih besedah zaradi pritiskov podaljšal t.i. tajkunski kredit Infondu, kljub izrecnemu nasprotovanju pristojnega ministra. Veselinovič, ki je na čelo banke prišel brez razpisa (h katerim se je sicer v podobnih primerih zavezala koalicija Boruta Pahorja) praktično iz volilne liste LDS (bil je celo na mestu nadomestnega poslanca, omenjalo se ga je tudi kot kandidata za ministra), je odstopil po hudih kritikah in pritiskih iz drugih dveh vladnih strank – SD-ja in zlasti ZARES. Prav Gregor Golobič je s svojo stranko najbolj ostro napadal način imenovanja in pa tudi ravnanje Veselinoviča na čelu NLB, kar je nenazadnje pripeljalo do pričakovanega konca – odstopa Veselinoviča.

            Tako nikakor ne čudi dejstvo, da je le nekaj tednov po odstopu Veselinoviča prišla informacija o nezavarovanih kreditih podjetja ULTRA, v katerem je bil Golobič zaposlen od leta 2003 in ki se ga je omenjalo kot največjega koristnika proračunskega denarja in kot model pretakanja javnih sredstev v zasebne žepe v obdobju vlad LDS, ko je bil Golobič tudi generalni sekretar taiste stranke. Da odnosi med LDS in ZARES zares niso idilični, lahko sklepamo tudi iz preteklih, tudi javnih obračunih funkcionarjev obeh strank (Školjč – Lahovnik). Zanimivo pri tem zadnjem primeru ULTRE in njenih nezavarovanih kreditov je pa reakcija prizadetih – t.j. podjetja ULTRA in Gregorja Golobiča – medtem, ko je podjetje napovedalo tožbo proti vsem možnim akterjem, še prej pa ostro zanikalo, da krediti niso zavarovani, saj naj bi bili zavarovani z bianco menicami (kaj so bianco menice, na tem mestu ne bi – vabim pa prebiralce teh zapisov, da se odpravijo v najbližjo banko in poskusijo najeti kredit in naj kot zavarovanje navedejo lastno bianco menico, potem pa svojo izkušnjo delijo z nami), osebnimi zastavami ipd., je Gregor Golobič po dnevu premisleka jezno nastopil v oddaji, kjer je ostro zavrnil vse obtožbe (kot je že prej storila v sporočilu za javnost njegova stranka) in za vse skupaj obtožil Janšo. Čeprav je res, da je član SDS tudi v nadzornem odboru NLB, je verjetnost, da je ta informacija dejansko prišla iz logov SDS-a, malo verjetna – kot prvo, ni za verjeti, da bi tako odlično informacijo SDS uporabila sedaj, ko od nje ni velikih koristi (volitve v evropski parlament niso vredne takih udarnih zgodb) kot drugo, malo verjetno je, da bi bil član nadzornega sveta seznanjen s to specifično pogodbo in kot tretje, nihče na pomisli na dejstvo, da SDS-ov član nadzornega odbora trenutno ni ravno naklonjen predsedniku iste stranke.

            Veliko verjetneje je, da gre za preprosto maščevanje LDS, ki je skoraj ves čas obvladovala NLB. Pri plasiranju te informacije v javnost sta šli LDS na roko še dve dejstvi – to, da je novico objavila nacionalna RTV, ki velja za janševistično medijsko ustanovo in pa dejstvo, da gre za obdobje pred volitvami, ko je kako tako dejanje političnemu nasprotniku kaj lahko pripisati.

            Pri reakciji ZARES na novico me čudi tudi dejstvo, da prav nihče ne protestira proti dokaj specifičnemu besednjaku, ki ga je za diskreditacijo novinarja RTV SLO Mateja Hlebša uporabil ZARES in njen predsednik. Prepričan sem, da bi v primeru, da bi šlo za drugo politično opcijo, brali zares ogorčene komentarje naših novinarjev, mogoče bi sestavili celo kakšno peticijo …

            In tako se lahko vrnemo k parafrazi, ki sem jo uporabil v naslovu. Na nek način je edini smisel in tudi obstoj vladne koalicije (poleg same oblasti) odvisen zgolj od preproste logike – vedno proti Janši. Če pogledamo odgovore na kritike te vlade, se skoraj vedno najde skupni imenovalec – to je krivda prejšnje vlade. Pa naj si gre za proračunski primanjkljaj (čeprav smo se baje v zadnjem obdobju pod vladavino levega trojčka za pomoč v gospodarski krizi zadolžili za dodatni dve milijardi evrov – pa majhna in srednja podjetja še vedno vedo povedati, da kreditni krč ne popušča), vsakdanjo stvar, kot so vinjete, financiranje DARS-a in težave z EK, protikrizne ukrepe opozicije – vse je zavozila že prejšnja vlada oz. tudi sedanji ukrepi niso dovolj dobri – pa čeprav potem tudi vlada niti slučajno ne pripravi boljših. Tudi za tajkune je edini odgovor, da so se začeli (in najbrž tudi končali) s prodajo Mercatorja v času vlade Janeza Janše – čeprav je praktično vsem jasno, da to ne drži. Taka retorika sedanje koalicije tudi spretno speljuje pozornost javnosti z aktualnih problemov na stvari, katerih bistveno več ne bomo mogli spremeniti.

            Iz tega razloga mene to preteklo dogajanje ne gane več preveč – omenjene afere bodo namreč (po izkušnjah) le s težavo dobile neke zadovoljive (vsaj za širšo javnost) epiloge na pristojnih institucijah (ATVP, UK, sodiščih …) – mene predvsem zanima, kaj bodo vladajoči naredili, da do takšnih in podobnih zgodb več ne bo prihajalo, da bo končno začela delovati pravna država in da bo veriga odgovornosti in povezav jasna. Sedanja koalicija in njeno ravnanje praktično ne dajeta upanja, da bi to bila sposobna – celo več, zgleda, da bo tako ravnanje celo institucionalizirala in zavarovala.