Piše: Dajana Babič, slovenska blogerka in ustanoviteljica portala dajana.si
Po mnenju teh raziskovalcev je življenje na Dunaju nekaj najboljšega na svetu. Na Dunaju sem živela več kot deset let (natančno koliko časa nisem nikoli izračunala, ker sem se vračala domov, bila eno leto, pol leta doma, vsekakor sem bila med leti 1990 do 2005 tam vsaj deset let). Tam sem se dvakrat poročila in dvakrat ločila, tam sta se rodila Tamauček in Tamaučica.
Najprej slabe stvari. Kaj je na Dunaju slabo? Ogromno mesto (1,7 milijona ljudi, veliko jih zaokroži kar na 2 milijona, se pravi skoraj toliko kot vseh Slovencev). Popolna odtujenost ljudi. To se prav čuti. V prvem stanovanju sem živela osem let, slišala sem starko, ki je živela poleg mene, zjutraj je prišla patronažna sestra k njej in ker je tako zazvonilo in je bila ženska gluha, ni zbudila njo, temveč mene. Ogromno tujcev z Balkana, Turkov, Arabcev, zadnja leta iz Azije. Mesto je zelo umazano, a čisto v prvem becirku in tam, kjer je veliko turistov (Schoenbrunn). Na postajah U-bahna so prav posebne”zadrogirane” skupnosti, ki jih ne morejo nikamor pregnati. Zadrogirane ljudi najdeš povsod, na klopcah pred trgovino. Ogromno perverznih, duševno motenih ljudi na cesti. Otroke – zelo mlade – ni priporočljivo puščati same – tudi na dvorišču ne.
Infrastrukturo ima Dunaj odlično. V Ljubljani strašno pogrešam U-bahn. Na Dunaju je dobro poskrbljeno za otroška igrišča, ki jih je veliko. Tudi za šport in rekreacijo je z Donauinslom – v bistvu v samem mestu z neskončnimi kilometri za kolesarjenje poskrbljeno. Dunaj ima res veliko trgovskih centrov, čeprav sem nekje brala, da trgovin nimajo dovolj (za tiste, ki ne morejo voziti do velikanskih nakupovalnih centrov.
Na Dunaju srečaš ogromno ljudi iz Vzhodne Evrope in Mariahilferstrasse je nekakšen Ponte Rosso za Čehe, Slovake, Poljake, Madžare in še koga iz Vzhoda. Kdor je bil na Dunaju, je šokiran nad slovenskimi in češkimi imeni na gostilnah, tovarnah, plakatih… A slovenske govorice ne slišiš nikjer.
Dunaj ni samo veselica, so tudi negativne stvari
Foto: Dejan Kaloh