Odvetnik Rok Čeferin s knjigo “Meje svobode tiska”. Do kod in kje so zadnje meje.
Pravica do svobode izražanja ni in ne more biti absolutna pravica, so soglašali udeleženci današnjega omizja ob predstavitvi knjige Meje svobode tiska odvetnika Roka Čeferina. Pravniško zasedbo omizja je pri tem še posebej zanimalo, kako opredeliti meje svobode izražanja, ki je v koliziji s pravico do svobode osebnega dostojanstva.
Čeferin je v svoji novi knjigi analiziral in primerjal sodni praksi slovenskega ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice pri vprašanju svobode izražanja. Po Čeferinovih besedah je namreč prav svoboda tiska oz. svoboda izražanja ena ključnih predpostavk učinkovitega demokratičnega sistema.
Ustava vsakomur zagotavlja tako pravico do svobode izražanja kot tudi pravico do osebnega dostojanstva, ni pa mogoče normativno določiti meje med njima, je opozoril Čeferin. Pri tem je poudaril podobnost sodnih praks našega ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.
Po Čeferinovih besedah obe sodišči uporabljata podobne kriterije pri opredelitvi meja svobode izražanja. Drugačno sodno prakso pa avtor knjige Meje svobode tiska ugotavlja pri rednih sodiščih. Čeferin se je zato zavzel, da bi tudi redna sodišča pri tem vprašanju prevzela enake standarde.
Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar se je v povezavi z vprašanjem svobode izražanja dotaknila vloge novinarstva pri tem. Po njenih besedah si morajo novinarji sami ustvariti razumne meje svobode izražanja. Kot je dejala, žal velik del slovenskih novinarjev napačno razume svobodo izražanja kot “absolutno pravico, ki nima prav nobenih meja“.
Pirc Musarjeva, nekdaj tudi sama novinarka, je dodala, da pogreša več poguma sodnikov, zlasti ustavnih. Po njenih besedah bi moralo sodstvo pri vprašanju meja svobode izražanja “nastaviti ogledalo tistim, ki si ga ne znajo nastaviti sami”. Kot je opozorila Pirc Musarjeva, je v novinarskih vrstah premalo samoomejevanja, ko gre za nedovoljeno poseganja v zasebnost.
Nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič je glede primerjave sodnih praks slovenskega ustavnega sodišča in evropskega sodišča poudaril, da je evropsko sodišče vendarle odločnejše pri zagovarjanju svobode izražanja. Po Ribičičevih besedah je pri rednih sodiščih opaziti, da se pogosto postavijo na stran tistega, ki naj bi mu posegli v zasebnost, zlasti če gre pomembno javno osebnost.
Nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice in nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek pa je naštel pravice, ki so po njegovem prepričanju nad pravico do svobode izražanja. Kot je dejal, so to pravica do sodišča oz. do pravičnega sojenja, svoboda izražanja veroizpovedi in pravica do osebnega dostojanstva.
Prav pravica do osebnega oz. človeškega dostojanstva je, tako Jambrek, v središču vseh ostalih pravic. Po njegovih besedah ni dvoma, da je kljub pravici do svobode izražanja treba “sankcionirati surove žalitve, ki prizadenejo posameznika in njegovo družino”.
(fotografija je simbolična)