10. Kongres SDS prinaša resolucijo, ki vodi k Drugi republiki in demokratični prihodnosti!

Na Politikis.si objavljamo nosilno resolucijo 10. Kongresa SDS z imenom Družba svobode in odgovornosti. Kongres največje opozicijske stranke SDS bo prihodnjo soboto v Celju. Že sedaj pa si je vredno prebrati spodnjo resolucijo, ki pojasnjuje preteklo politično dogajanje v Sloveniji in je hkrati zazrta tudi v slovensko prihodnost v okviru Evropske unije. Resolucija hkrati prinaša odgovor kako iz krize.

I. Izvor in vrednostno središče

Slovenska demokratska stranka je naslednica strank slovenske pomladi –  SDZS in SDZ – ki sta bili ustanovljeni v začetku leta 1989. SDS ima korenine v vrednotnem središču slovenskega naroda in v slovenski kulturi. Privržena je vrednotam, kot so človekove pravice, demokracija, domoljubje, državljanske svoboščine, pravičnost, pravna država, skrb za okolje, solidarnost  in trajnostni razvoj.

SDZS je pod vodstvom ustanovitelja Franceta Tomšiča utirala pot političnemu pluralizmu, z Jožetom Pučnikom, ki je bil tudi predsednik pomladne koalicije Demos, je imela ključno vlogo pri vzpostavitvi temeljnih inštitucij demokracije, pravne države in slovenske suverenosti. Po svojem tretjem, “litostrojskem” kongresu je stranka skokovito zrasla in postala ena najmočnejših političnih sil v državi. Še več: v dvajsetih letih je v seštevku vseh volitev (na državni, lokalni in evropski ravni) zbrala prepričljivo največ podpore med vsemi obstoječimi slovenskimi demokratičnimi strankami v tem času. Že dve desetletji je osrednji dejavnik politične stabilnosti in osrednja reformna sila demokratične in samostojne Slovenije.

Slovenska civilizacijska, kulturna in etnična samobitnost se je oblikovala skozi stoletja. To je bil proces, ki ga zaznamujejo številna kulturna, družbena, zgodovinska in državotvorna dejanja, a vse do obdobja 1990-1991 se nobeno od njih ni izteklo v končno dejanje: oblikovanje samostojne države. V zgodovini slovenskega naroda obstaja zgolj eno popolno, trdno časovno vezivo dejanj in procesov, ki so vodili v oblikovanje suverene državne skupnosti. V jedru tega veziva je trajno, temeljno ljudsko soglasje iz obdobja slovenskega osamosvajanja 1988-1992, iz obdobja Slovenske pomladi. To je ljudsko soglasje o vrednotnem sistemu, ki združuje različne plasti prebivalstva.

Ta enotna volja po samostojnosti in demokraciji je združila Slovence različnih verovanj, nazorov in prepričanj, poklicev in dejavnosti, vse od umetnosti, znanosti in šolstva, gospodarstva, družbenih gibanj in politike. Okrog teh temeljnih vrednot slovenske osamosvojitve se je oblikovalo vrednostno središče slovenskega naroda, ki je trajno. Upravljanje z državo mora v osnovnih pristopih potekati skladno s tem vrednostnim središčem, sicer družba zaide v krizo.

II. Kompetence in izzivi

Slovenska demokratska stranka po dobrih dveh desetletjih stalne rasti danes združuje velik socialni kapital in obsežen strokovni potencial. Zato je sposobna uspešno voditi državo tudi v najtežjih okoliščinah, kar je v preteklem letu dokazala druga vlada pod njenim vodstvom.

Slovenska demokratska stranka si prizadeva, da slovenska država postane domovina vseh državljank in državljanov. Država ni samo formalno-pravni okvir, v katerem se uresničujejo pravice, svoboščine in odgovornosti, ampak je tudi trajna skupnost vseh, ki jim slovenska država predstavlja pomembno vrednoto.

V Slovenski demokratski stranki smo prepričani, da je te plemenite cilje mogoče doseči le v pogojih parlamentarne demokracije, socialno-tržnega gospodarstva, vladavine prava in pravične družbe.

Po osamosvojitvi in vpeljavi temeljnih demokratičnih struktur in pravne države modernizacija in razvoj slovenske družbe nista izkoristila vseh svojih razvojnih možnosti. Politične elite, ki so črpale svojo politično moč še iz starega režima, so tranzicijske procese izkoriščale v svojo korist tudi v novih sistemskih okoliščinah. Na to dejstvo je prvič povsem jasno opozorila že Resolucija o slovenski stvarnosti, ki jo je SDS sprejela na svojem 3. kongresu leta 1993. Žal so se mnoge negativne napovedi iz nje uresničile. Enaka opozorila je vsebovala leta 1996 sprejeta Resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1066 o nujnosti razgradnji dediščine totalitarnih komunističnih sistemov.

Ta resolucija  opozarja: “Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko žametna obnovitev totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.” Ugotavljamo, da je Slovenija danes zaradi pomanjkljive razgradnje dediščine nekdanjega režima in posledično nedokončane tranzicije in soočena z razmerami, na katere opozarja resolucija Sveta Evrope.

Deset let po Litostrojskem kongresu SDS je dr. Jože Pučnik ugotovil, da so si ostanki nekdanjega totalitarnega režima tudi v novih okoliščinah formalne demokracije ponovno pridobili skoraj neomejeno oblast tako v zakonodajni, kot sodni in izvršni veji. Najhujši pa je njihov kapitalski in medijski monopol, ki ga zagovarjajo in prikrivajo s t. i. nacionalnim interesom.

Vstop Slovenije v evro-atlantske povezave, v Nato in Evropsko unijo je leta 2004 prinesel dodatno zavarovanje vrednostnega središča ter dodatno zagotovilo modernizacije in ohranitve Slovenije. To se je še okrepilo s pomladno vlado v obdobju 2004-2008, ki pa je bila prešibka, da bi v enem mandatu obenem pospešila razvoj Slovenije, vodila EU in trajno razgradila monopole. Šibkost koalicije in gospodarska kriza sta razgradnjo monopolov in večjo normalizacijo preprečili tudi v obdobju kratkega pomladnega mandata leta 2012. Vlado so zrušili tisti hip, ko je bil državnolastniški monopol resno ogrožen.

Danes se tako Slovenija sooča z dvojnim izzivom. Ker zaradi nedokončane tranzicije in ohranitve monopolov upravljanje z državo v osnovnih pristopih ne poteka skladno z vrednostnim središčem slovenskega naroda, ampak se le-to poskuša razgrajevati, je družba zašla v eksistencialno krizo. Njeni učinki so dodatno okrepljeni zaradi gospodarskega zastoja v delu EU.

Upravljavci monopolov iz vrst tranzicijske levice pa ravno zaradi obrambe le-teh niso sposobni poiskati poti iz krize, saj sta si varovanje privilegijev in monopolov ter svoboda in sproščanje družbenih potencialov v velikem medsebojnem nasprotju. V enakem nasprotju sta si omalovaževanje in zanikanje vrednot slovenske osamosvojitve ter potreba po ponovnem iskanju nacionalnega soglasja za izhod iz krize. Samo v pravični družbi svobodnih in odgovornih posameznikov, v kateri vlada pravo in resnično spoštovanje človekovih pravic, se lahko ustvarja tudi skupna dodana vrednost v ekonomskem in kulturnem smislu.

III. Izhod iz krize

Ker razlogi za krizo niso le zunanji, ampak so globoko zasidrani v nedokončani tranziciji in neustrezni odzivnosti vlade v letih 2008-2011, jo je mogoče preseči le s spoštovanjem vrednostnega središča slovenskega naroda in s temeljitimi reformami. Največji napor v smeri reform je bil narejen v letu 2012 v času druge vlade, ki jo je vodila SDS. Sprejeta je bila pokojninska reforma, reforma trga dela, vzpostavljen je bil nov model upravljanja z javnim premoženjem in načrt sanacije bančnega sistema.

Uveljavljeni so bili ukrepi za vzpostavitev fiskalnega ravnovesja, ki predpostavlja, da se lahko porabi le toliko, kot se ustvari. V samo enem letu so bile odpravljene mnoge administrativne in zakonske ovire za investicije v nova delovna mesta in sprejeti drugi ukrepi za oživitev slovenskega gospodarstva, katerega gonilna sila so srednja in mala podjetja. Nova vlada bi morala že sprejete reforme zgolj naprej uveljavljati v praksi.

Ker so tri koalicijske stranke prekinile mandat svoje vlade, so povzročile politično krizo in zmanjšale možnost hitrejšega in samostojnega izhoda iz krize, vseh potrebnih reform ni bilo mogoče sprejeti. Poleg referendumske zakonodaje je nujno potrebno dopolniti ustavni in zakonodajni okvir. Spremembe so še posebej potrebne v pravosodnem sistemu, da bi zagotavljal vladavino prava oziroma pošteno sojenje v realnem času. Med drugim bo potrebno ukiniti trajni in uvesti poskusni mandat sodnikov. Potrebno bo ustvariti sistemske pogoje za povrnitev premoženja, ki so si ga tranzicijski tajkuni nezakonito pridobili z »divjim« lastninjenjem družbenega premoženja, »pajdaškim« upravljanjem javnih podjetij ali »botrskimi« krediti.

Za enakomernejšo porazdelitev razvojnih virov in njihovo večjo učinkovitost je potrebno Slovenijo upravno-politično decentralizirati in vzpostaviti pokrajine. Poleg tega se bo potrebno lotiti prenove zdravstva, kakor tudi šolskega in znanstveno raziskovalnega sistema, tako da bo Slovenija lahko postala družba kakovostnih (uporabnih) znanj in znanstveno-raziskovalnih izsledkov.

Naslednji izziv, ki ga lahko razumemo kot vzpostavitev ustreznega podpornega okolja za strukturno normalizacijo Slovenije, je vpeljava sprememb v političnem sistemu. Slovenska demokratska stranka je že na prejšnjem kongresu zaznala sistemske ovire, ki jih ustavno-pravni okvir predstavlja za stabilnost in nadaljnji razvoj Slovenije. Jasno je izrazila potrebo po dopolnitvi ustavnega okvira, ki ga je poimenovala Ustava za drugo republiko. Slovenska demokratska stranka obžaluje, da doslej še ni bilo ustreznega soglasja o teh spremembah in ugotavlja, da je nepripravljenost nanje eden od pomembnih vzrokov za sedanjo politično krizo.

IV. Druga republika in utrjevanje demokracije

Slovenci nismo narod brez demokratične tradicije. V svoji zgodovini smo zelo zgodaj vzpostavili določene oblike demokratičnega življenja, pa tudi moderna oziroma predstavniška demokracija je kot ideja in praksa pri nas relativno zgodaj našla domovinsko pravico. Konec devetnajstega stoletja so jo najprej sprejeli v krščansko-socialnem gibanju, kmalu tudi v dveh drugih taborih, najprej v socialističnem in nato v liberalnem. Zavračali so jo predvsem v ekstremističnih gibanjih in totalitarnih sistemih, ki so se pojavili v prvi polovici prejšnjega stoletja. Slovenci smo edini narod v Evropi, ki je trpel pod vsemi totalitarnimi režimi (fašizem, nacizem in komunizem), ki imajo iste ideološke korenine in enako totalitarno bistvo.

Demokracija lahko uspešno (za)živi, če je pravilno razumljena, če uživa večinsko zaupanje in če obstajajo sistemski pogoji, da lahko deluje v praksi. Že sredi osemdesetih let je dr. Jože Pučnik opozarjal na pravilno razumevanje demokracije. Poudarjal je, da se za skovankama »samoupravna« in »neposredna« demokracija skriva prevara, ki partiji vnaprej zagotavlja monopolni položaj. Brez svobode združevanja, pluralizma, neodvisnih političnih organizacij – to je strank, ni demokracije! Demokracija lahko po Pučniku v sodobni družbi obstaja edinole v predstavniški obliki, v kateri »državljani svobodno in organizirano razdeljujejo in začasno dodeljujejo oblast izvoljenim predstavnikom in jih nenehno organizirano kontrolirajo, kako uporabljajo to začasno ”posojeno“ pooblastilo ali mandat«.

Navkljub demokratični tradiciji, ponovni demokratizaciji, vključitvi v demokratični prostor Evropske unije se demokratična kultura še ni zadostno razvila. Če je bilo v času slovenske pomladi demokratično razpoloženje še visoko razvito, je kasneje zaradi precej intenzivne kritike t.i. strankokracije v delu politične in medijske javnosti ter vsesplošne krize, ki vpliva na padec zaupanja v demokratične ustanove, močno upadlo.

Proti-demokratični refleks se je najbolj očitno pokazal v okviru t.i. ljudskih vstajah. Del protestov so zaznamovala nasilna dejanja, značilna za levi fašizem (napadi na policiste in javne zgradbe, obešanje lutk-politikov, grožnje na domu ipd.) in sovražni govor (»politike v Barbarin rov«, grožnje o »klanju« kristjanov), s čimer so obujali nekaj, za kar smo mislili, da je že preteklost. V okviru gibanja so ponovno oživele doktrine »ulične« demokracije ali celo »ljudskih« demokracij, ki so jih uvajali komunistični režimi po letu 1945, da bi prikrili diktatorsko bistvo svojih vladavin. Pozivi, kot so »volitve prinašajo le iste obraze« in da je »tudi Hitler bil izvoljen«, jasno kažejo, da demokratične volitve zanje niso pomembna vrednota.

Res pa je, da je imelo to gibanje zgled tudi pri delu oblasti, ki je z nekaterimi dejanji (Titova ulica, Ertlovo odlikovanje, dvo-evrski spominski kovanec s totalitarnim simbolom, itd.) ne samo krnila ugled Slovenije v svetu, ampak tudi spodbujala nedemokratično ozračje, ki se na eni strani kaže v apatičnosti državljanov in nevarno nizki volilni udeležbi, na drugi, pa v agresivnosti in nestrpnosti manjšine, ki javno zavrača demokratično institucijo volitev. Ko so t.i. vstajniki dosegli svoje notranje-politične cilje (padec vlade in odstop nekaterih izvoljenih politikov), so sodeč po sporočilih aprilskega shoda v ospredje svojih prizadevanj postavili zunanje-politične cilje (evro-skepticizem, proti-amerikanizem, proti Natu, ipd.).

So pa omenjeni protesti deloma pokazali tudi na realne težave funkcioniranja slovenske demokracije, na katere je SDS opozorila že v okviru gibanja za dvokrožni večinski volilni sistem leta 1996.

Zato smo v letu 2013 ponovno soočeni z grožnjo krhki parlamentarni demokraciji v Sloveniji. Iz zgodovine se lahko marsičesa naučimo, tudi o posledicah iz obdobja, ko so se demokrati pustili preglasiti agresivni manjšini. Nikakor ne smemo dopustiti, da se te napake ponovijo. Slovenska demokratska stranka, najmočnejša politična sila, ki nadaljuje tradicijo Demosa, si bo zato tudi v prihodnje prizadevala za utrditev parlamentarne demokracije.

Tranzicija v normalnost je potekala prepočasi tudi zaradi ustavno-pravnih in politično sistemskih ovir, ki jih je po dveh desetletji razvoja slovenske države Slovenska demokratska stranka želela odpraviti s predlogom programa Druge republike, ki bi zahteval širše politično soglasje. Nestabilen in posledično neučinkovit politični sistem omogoča ohranjanje lastniških, pravosodnih in medijskih monopolov. Proporcionalni volilni sistem z nizkim vstopnim pragom preveč razdrobi voljo volivcev na preveliko število strank.

To po eni strani onemogoča oblikovanje učinkovite izvršilne oblasti, po drugi pa zagotavlja odločujoč vpliv obstoječih monopolov na vsakokratno koalicijo, saj je dovolj, da monopoli držijo v šahu eno ali dve manjši stranki koalicije, ki zagotavljata večinsko podporo vladi. Slovenski demokrati podpiramo vsakršno spremembo volilnega sistema, ki bi šla v smeri večje enakosti, pravičnosti, preglednosti, odgovornosti (izvoljenih predstavnikov), stabilnosti in učinkovitosti.

V. Utrjevanje kulturne istovetnosti

Slovenska demokratska stranka se zaveda, da je prihodnost Slovenije močno odvisna od ohranjanja kulturne identitete. Glavno nalogo pri tem ima kulturni podsistem in v okviru tega še posebej vzgoja in izobraževanje, ki morata izhajati iz vrednostnega središča slovenskega naroda in evropskih vrednot ter postati še bolj odzivna za potrebe gospodarstva in družbe v celoti.

Pripadati skupnosti je ena od temeljnih človekovih potreb. Slovenska kultura je imela pomembno vlogo pri konstituiranju slovenske nacije. Tudi danes jo ima in tudi v prihodnje bo imela ključno vlogo pri ohranjanju slovenske identitete znotraj širše evropske skupnosti, ki temelji na kulturni in jezikovni raznolikosti.

Slovenska demokratska stranka je prva slovenska politična sila, ki je domoljubje sprejela za svojo temeljno vrednoto. Prepričani smo, da je pozitiven odnos do domovine in svoje države temelj, na katerem se lahko gradi skupna prihodnost in strpen odnos do drugih. Ohranjanje slovenske identitete je potrebno še naprej spodbujati in podpirati tudi med Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki so enakovreden del slovenskega naroda.

VI. Perspektive Slovenije in Evropske unije

Slovenski demokrati želimo Sloveniji povrniti ugled in bonitetne ocene, ki so bili značilni za čas med letoma 2004 in 2008. Za ta namen je potrebno predvsem upoštevati človeške vire in ustvariti možnosti za napredovanje nadarjenih in izobraženih mladih ljudi v skladu z njihovimi dosežki in sposobnostmi, ne pa na podlagi politične lojalnosti.

Slovenski demokrati v času razmaha evroskepticizma še posebej  poudarjamo evropsko dimenzijo, saj nam pomeni kulturno-civilizacijski prostor, v katerem se lahko kot posamezniki in nacija svobodno razvijamo. Slovenska demokratska stranka je bila ključni glasnik evro-atlantskih povezav naše države v času integracije in tako bo tudi v prihodnje, čeprav se zavedamo težav, s katerimi se srečuje evropski projekt. Verjamemo, da smo v Evropski uniji sposobni rešiti nakopičene težave. Prepričani smo, da potrebujemo več Evrope, tudi v Sloveniji, in da bo Evropska unija kmalu še močnejša in konkurenčnejša v svetu. Evropska unija mora v svetovnem merilu ohraniti vodilno mesto v svetu pri gradnji t.i. družbe 21. stoletja, ki bo nizko-ogljična, temelječa na znanju, in visoko razvitem tehnološkemu gospodarstvu ter okolju in ljudem prijazna. Predvsem pa mora Evropska unija ohraniti način življenja, ki po kakovosti v svetu nima primerjave. Slovenci moramo ostati del tega sveta, saj nam zagotavlja aktivno udeležbo pri skupnostnih odločitvah kakor tudi zadostno suverenost, da se v njem počutimo svobodni.

Mirno in demokratično prihodnost lahko gradimo le, če se kot posamezniki in nacija pogodimo z lastno preteklostjo, če se spravimo na podlagi resnice, enakih meril za dejanja vseh ter poprave krivic in odpuščanja.

V Slovenski demokratski stranki se zavedamo, da solidarna družba, konkurenčno gospodarstvo, pravna država in demokracija niso cilji sami po sebi, ampak sredstva, da se vsem državljankam in državljanom omogoči svobodo in kakovostno življenje. Še posebej mladim, ki jih je ta kriza najbolj prizadela, je potrebno nuditi razmere, v katerih bodo lažje uresničili svoja poklicna stremljenja in osebna pričakovanja. Povsem upravičene so zahteve po prenovi šolstva, ki naj ponudi takšna poklicna znanja in veščine, da jih lahko posamezniki nato v družbi uspešno uporabijo. Le dobro usposobljen diplomant se lahko aktivno vključi v družbo. Tak ne čaka le ponudbe na trgu dela, ampak jo, če priložnosti ne najde, sam ustvari.

Prav tako se zavedamo, da smo Slovenke in Slovenci sposobni sami sprejeti odgovornost za reševanje iz krize in za nadaljnji razvoj. Le vse potenciale, brez izključevanja, moramo vključiti v skupen napor. Če bomo to zmogli, bo Slovenija lahko izšla iz te krize močnejša, kot je bila pred njo.

Da bi bili uspešni kot skupnost, kot država, moramo biti v odločilnih trenutkih enotni. V programu Slovenske demokratske stranke imamo zapisano: »Politična enotnost pri vseh zgodovinskih odločitvah je kvaliteta, ki je izraz zrelosti in zagotavlja trajnost slovenske nacije v globalni družbi.« Slovenska demokratska stranka je bila in je dejavnik povezovanja, ko gre za skupne nacionalne interese. Tudi v prihodnje bo spodbujala medsebojno spoštovanje, dialog in sodelovanje ter na tej podlagi iskala novo nacionalno soglasje, kakor smo ga iskali in našli pred skoraj četrt stoletja v času osamosvajanja in v veliki meri tudi v lanskem letu ob oblikovanju strukturnih reform. Čas je, da na podlagi dosedanjih izkušenj in spoznanj ta dogovor nadgradimo in da se ponovno izrečemo za demokratično prihodnost ter za vrednote Majniške deklaracije, ki so nas povezovale v času slovenske pomladi, nam omogočile osamosvojitev in povratek v demokratično Evropo.

SDS se je pod vodstvom Janeza Janše razvila v mogočno demokratično politično silo, ki se nepretrgoma zavzema, da se vsem državljankam in državljanom omogoči svobodo in kakovostno življenje.

Foto: arhiv Demokracije