Milan Kučan, 72-letnik. Biografija: Od poklicnega komunističnega vajenca v bivši “jugi” do glavnega strica iz ozadja v samostojni Sloveniji

Milan Kučan je pred tremi dnevi slovil svoj 72. rojstni dan. Nacionalkin portal mu je tudi tokrat posvetil članek z njegovim krajšim življenjepisom – na tej povezavi, kar storijo nacionalkini novinarji vsako leto, saj verjetno smatrajo, da je pomembno, da se nikoli ne pozabi kdaj ima Kučan rojstni dan.

Na Politikis.si pa smo tokrat pripravili malo daljši Kučanov življenjepis. Vabljeni k branju!

Milan Kučan je bil takorekoč usodno politično zaznamovan že s svojim rojstvom. Rodil se je v letu 1941 (14.1.1941), ko se je na ozemlju Kraljevine Jugoslavije začela druga svetovna vojna in to je bilo leto, ko je njegov kasnejši največji politični vzornik Josip Broz – Tito postal Vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. V letu 1941 je KPJ prav tako vzpostavila dnevni radijski stik s Kominterno in Stalinom, kamor so pošiljali poročila in kadre na šolanje, v obratni smeri pa so prihajala navodila in direktive. V metafizičnem smislu se je Kučan rodil pod pravo totalitarno zvezdo.

Kučana je seveda dodobra determiniralo tudi najožje družinsko okolje, saj je na svet prišel v levičarski družini, ki je prisegala na komunističen ustroj sveta. To ga je dodobra zaznamovalo že kot otroka, ki se je navduševal nad partizani in nad orožjem, potem pa je že v svojih gimnazijskih letih zagrizel v komunistično ideologijo, ki mu je postala pot in vodilo v njegovem poklicnem in siceršnjem življenju. Še ne polnoleten je postal polnopravni član partije, ki je že od samega začetka po svoji prizadevnosti in poudarjeni rdeči pravovernosti zelo štrlel iz kroga svojih vrstnikov, ki so si izbrali podobno pot kot Kučan.

A začetno delo v partiji, vsaj za tiste najbolj zagrete ni bilo samo pohajkovanje po delovnih brigadah in obiskovanje marksističnih tribun, ampak tudi že opravljanje prvih umazanih nalog. Mladi tovariš Kučan se je tako že kot študent moral naučiti pravilnih, predvsem pa učinkovitih izvedb čistk, torej naročenih likvidacij tistih, ki so se tako ali drugače upali zoperstaviti komunistični miselnosti. Zaradi njega so tako že v njegovih študentskih časih, še bolj pa seveda kasneje, na veliko padale neposlušne glave na raznih funkcijah, nekateri pa so bili zaradi teh “posegov” zaznamovani celo do konca svojih življenj.      

Kučan se je poleg študija v svojem študentskem obdobju na pravni fakulteti v Ljubljani izjemno resno lotil upravičevanja članstva v partiji in tako do diplome postal še član univerzitetnega komiteja ZKS in član Centralnega komiteja Zveze mladine Slovenije, že takrat pa se je zavedal, da je potrebno naplesti svoje politične lovke tudi širše, tudi na zvezni študentski ravni. Tako je vstopil še v Zvezo študentov Jugoslavije, kjer si je pridobil dobre zveze pri drugih študentskih funkcionarjih, ki so prihajali iz drugih socialističnih republik. Te jugoslovanske zveze in kontakte, ki jih je pridobil v svojem študentskem življenju, je kasneje s pridom izkoristil v njegovih kasnejših t.i. jugoslovanskih letih, ko je deloval kot član Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu.

Milan Kučan je po 22 letih poklicne kariere v partiji pri svojih petinštiridesetih letih postal prvi človek slovenskih komunistov. Aprila 1986 je na 10. kongresu ZKS postal predsednik predsedstva CK ZKS in uradno prevzel vodenje partije 20. aprila 1986 (da je začetek Kučanovega partijskega poveljstva padel ravno na Hitlerjev rojstni dan je bilo naključje, a po podobnosti komunističnega in nacističnega totalitarizma, najmanj zanimivo naključje). Od “plavookega (komunističnega) princa iz Križevcev” kot ga je kot v kakšni pravljici zbadljivo poimenoval Slivnik v svoji knjigi je Kučan naposled bil ustoličen kot nesporni partijski vladar Slovenije. Takrat je dokončno postalo jasno; Kučan ni bil nikoli neki pravljični dobrohotni lik, bil je do konca zadrti in ortodoksni komunist, sicer resda s kasnejšimi vmesnimi demokratičnimi prebliski, ki pa so služili zgolj za lastno politično preživetje, ko se je začel komunistični režim nezadržno rušiti in se sesedati samega vase.

Dimitrij Rupel je Kučanov govor na inavguracijski seji nekaj let kasneje označil takole: “Leta 1986 je Kučan še vedno govoril o “spreminjanju sveta v skladu z ideali proletarskih revolucij, osmišljenih v delih klasikov marksizma”, koval v nebo Kardelja, Tita, delgatski sistem, SZDL in tako naprej. Ne rečem, da ni povedal marsikaj lepega o razmerju med partijo in državo, vendar je partijo še vedno označeval kot revolucionarno organizacijo, kjer mora vladati enotnost in tako naprej. Ne vem, ali naj partijsko stališče do 57. številke Nove revije (1987) pripišem Kučanu, toda bilo je izrazito avtoritarno!”

Jasno, Kučan je bil prvi partijski avtokrat v republiki in bil je dejansko vsemogočen gospodar Slovenije. Bil je “nadzornik vseh nadzornikov”, funkcionar z neomejenimi pooblastili, zamenjal je lahko kateregakoli uradnika, v imenu direktorjev posredoval v Ljubljanski banki za posojilo v znesku, ki so ga pač potrebovali, spremenil je lahko višino zajamčenih dohodkov vseh zaposlenih v Sloveniji in tako dalje. Kučan kot šef partije je bil hkrati tudi šef odbora za zaščito ustavne ureditve in družbeno samozaščito, predsednik komisije za splošni ljudski odpor in vrhovni varuh zakonitosti.

Kučanova vcepljena komunistična miselnost in intimna navezanost na Jugoslavijo, se je pokazala pri zatiranju slovenske pomladi, ki je na veliko začela brsteti v letu 1988, ko se je maja 1988 v Ljubljani najprej zgodilo ustanovno zborovanje Slovenske kmečke zveze, nato so sledile znamenite aretacije in proces proti četverici, zborovanje na Kongresnem trgu, protesti na Roški in dejavnost Odbora za varstvo človekovih pravic.

Milan Kučan je v aferi JBTZ odigral eno izmed ključnih vlog, čeprav je svojo vpletenost v politično naročene aretacije vedno tajil, a so ga dokumenti postavili na laž. Kronologija, ki jo je sestavil analitski oddelek SDV, namreč vsebuje seznam 61 dogodkov v času od 26.4.1988 do 10.6.1988, v katerem je popisana aktivnost jugoslovanske tajne policije. Ta dokument predstavlja kronski dokaz, da je bil Kučan sproti o vsem obveščen. Kučan je namreč kot šef partije bil tudi eden izmed političnih šefov Udbe, ki je vedel dobesedno vse, kar se je dogajalo v državi.

Danes je povsem jasno, da je bil proces proti četverici (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasić in Franci Zavrl) izključno politične narave, z njim pa je soglašal tudi Kučan kot predsednik predsedstva CK ZKS. Slovenska partija si je s procesom JBTZ reševala lastni položaj, saj ji je Beograd dal jasno vedeti, da se mora z opozicijskimi poskusi vzpostavljanja demokracije obračunati, to pa je slovenska partijska vrhuška s pomočjo JLA in vojaškega sodstva tudi storila.

Kučan je to vedenje in soglašanje o procesu proti četverici uradno vedno zanikal, tudi na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo, saj je on vendarle bil na čelo partije inštaliran kot nosilec “humanejšega obraza”, ker pa seveda nikakor ne gre skupaj z represijo proti lastnim ljudem.

Članstvo v Zvezi komunistov se je začelo močno osipavati, saj so nekateri manj ortodoksni, predvsem pa intelektualni člani le sprevideli, da je partija dušilka lastnega ljudstva, pa tudi po Vzhodni Evropi se je komunizem začel sesedati samega vase. Toda Kučan je izstope nekaterih vidnejših članov partije jemal kot osebni poraz, saj je bil z idejo komunizma pataloško povezan vse od njegovih mladih dni.    

Kučan se je pijan od partijske absolutne moči začel še bolj trezniti v začetku leta 1989, ko so se začele ustanavljati prve demokratične politične zveze (Slovenska demokratična zveza, 11. januar 1989 in Socialdemokratska zveza Slovenije, 16. februar 1989, nekaj mesecev kasneje je nastalo Slovensko krščansko socialno gibanje in Zeleni Slovenije), ki so pomenile dejansko alternativo Kučanovi ZKS.  Ta je pospešeno izgubljala svoje članstvo, Kučan pa se je še vedno zavzemal za pluralizem brez konkurence in za nek novodobni politični hibrid, imenovan »proreformna partija«.

“Veter sprememb” se je kazal tudi v tem, da so februarja 1989 v Cankarjevem domu na protestnem zboru proti uvedbi izrednega stanja na Kosovu sodelovali tako komunisti in predstavniki SZDLS na eni strani, kot predstavniki novo nastajajoče opozicije na drugi strani. Kučan je spoznal, da bo partija vendarle morala v večji meri upoštevati interese slovenskega naroda, zato so spisali t.i. Temeljno listino Slovenije kot odgovor na Majniško deklaracijo, ki jo je sestavila slovenska opozicija in z njo zahtevala suvereno slovensko državo, demokracijo, človekove pravice in spremembo družbene ureditve.

Kučan je vodenje partije decembra 1989 prepustil dr. Cirilu Ribiču, sicer sinu Mitje Ribiča, kar je bil načrtovan in spreten manever. Kučan je tako lahko javno zaigral odmik od partije, hkrati pa je začel pripravljati tranzicijski program, s katerim so se komunisti prelevili v demokrate, politični skrbniki nekdanjega družbenega premoženja pa so postali lastniki kapitala.

V letih 1986 do 1989, ko je Kučan bil prvi človek slovenske partije, si je tudi sam “naredil” precej kapitala. Nekdanji Elanov finančnik Pavel Koder je na kranjskem sodišču v sojenju v zadevi propadlega in opustošenega Elana v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja povedal: “Milan Kučan je od leta 1986 do 1989 prejel darila v vrednosti več kot 400.000 nemških mark.” Bog ve, kakšna in v kakšni vrednosti darila je Kučan še sprejemal v tistem času od raznih podjetij, ki so sestavljale partijski gospodarski imperij. A Kučan ni bil edini top partijec, ki so ga zalagali z raznimi darili. Tudi Jože Smole in Franc Popit ter nekateri drugi komunisti so bili deležni daril, kot so predmeti iz kristala in porcelana, tekstil in drugo. Popit je prav tako preko Ljubljanske banke dobil za 50.000 nemških mark vredno posojilo za gradnjo počitniške hišice v Portorožu.

Za Milana Kučana je začetek devedesetih let bil pravi preizkus politične trdoživosti. Roko na srce, to kar je uspelo njemu, je uspelo le redkokateremu politiku, ki je prosperiral v enopartijskem režimu oziroma se je uspel pregristi celo do samega vrha.

Kučanova politična kariera v partiji je bila premočrtna, strma in brezkompromisna. “By the book” kot pravijo v tujini. Šolski primer torej, kako prilesti na sam vrh neke politike, kjer je Kučan zaradi specifike krutega komunističnega režima, tako za politične tekmece kot za ljudstvo, moral defintivno imeti “prave” lastnosti. “Prava” vzgoja že v rani mladosti in brezhibna indoktrinacija ter kasnejša permanentna vpetost v rdečo ideologijo, zgodnja komunistična poklicna pot, verno in fijarsko sledenje največjim komunističnim liderjem, so tiste najpomembnejše, ki so iz njega izgradile kasnejšega prvega človeka slovenske partije.

Na tem mestu je Kučanu treba priznati, da je dejansko bil iz pravega testa, iz pravega rdečega testa. Za fanta iz »blatnega« Prekmurja, ki je potem ob boku s »svetlimi« partijskimi težkokategorniki kot so bili Mitja Ribičič (človek, ki je politično vzgojil Milana Kučana, sicer vodilni Oznovec, leta 2005 ga je državno tožilstvo obtožilo, da je podpisal smrtne obsodbe 234 ljudi, sodišče že čez nekaj mesecev zavrne zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave zaradi “pomanjkanja dokazov”), Ivan Maček – Matija (politkomisar in Oznovec ter brat komunistke Pepce Kardelj, prav tako tudi lastnik dveh notoročnih seznamov; seznama pobitih v povojnih, izvensodnih pobojev in seznama tistih, ki so pobijali, ko je leta 1993 umrl je osmrtnico med drugimi objavila tudi Združena lista),  France Popit (eden najvidnejših slovenskih komunistov, nosilec različnih najpomembnejših partijskih funkcij in tisti, ki je Kučana po obračunu s Stanetom Kavčičem ščitil, konec osemdesetih let pa za zahvalo s strani Kučana dobil “nož v hrbet”), Stane Dolanc (oficir Ozne, po tujih virih tudi član Hitlerjugenda, sicer dolgoletni sodelavec in tesen prijatelj Milana Kučana), Sergej Kraigher (predvojni član partije, prvoborec in prvi prredsednik predsedstva SR Slovenije), pa tudi s samim Josipom Brozom – Titom, razlagal iz govornic o »pridobitvah revolucije« ali pa družno z njimi obiskoval socialistične fabrike, to res ni bil mačji kašelj. Da je Kučan prišel dejansko v samo leglo komunističnih monstrumov, priča tudi oznaka ‘pošast’ s katero se je obkladala komunistična vrhuška. Tako je denimo Mitja Ribičič za Popita dejal, da si se “z njim lahko zmenil, ni bil taka pošast, čeprav je bil malo težaven.”

A daleč od tega, da bi Kučan pri svojem vzpenjanju proti vrhu oblasti bil samo poslušen “potrčko” in zvest izvrševalec naročil in navodil partijskih šefov. Dokaj hitro se je zavedel, da je kakšna lastna “likvidacijska” iniciativa pokrita z odobravanjem starih partijskih mačkov, kot je bil denimo njegov obračun z liberalnim Stanetom Kavčičem, še samo dodaten plus pri njegovem dostikrat brezobzirnem povzeptniškem lomastenju čez številne partijske funkcije do končnega “capo di tutti capi” položaja. Vinko Hafner, podpredsednik republiškega Izvršnega sveta v Kavčičevi vladi je za Kučana denimo dejal: “Nikoli pa se mi ni zdel skromen pri uveljavljanju svojih političnih ambicij.”

Kučanove “jaz-nič-kriv” klasike, ko je rušil politične tekmece ali pa s položajev odstranjeval “moteče” družbene elemente v obliki tistih, ki so preveč razmišljali s svojo glavo, so zaznamovali naslednji stavki: “Nisem imel nikakršne vloge,” ali pa “O tem me ni nihče spraševal”, ter “O tem nič ne vem”. Ob spominjanju javnosti na kakšne afere, kjer je Kučan bil posredno ali neposredno vpleten, pa je rad razglašal geslo “Pustimo preteklost in se ozrimo v svetlo prihodnost”. Kaj reči – izklesan komunist od pet do glave.

Slovenska pomlad pa je še enkrat več dokazala, da je Kučan bil tudi neverjetno politično spreten, ko je v slovenski družbi, pa tudi po celotni Vzhodni Evropi prihajalo do tektonskih ideoloških premikov. Komunistični sistemi so se sesedali sami vase, val demokratizacije je bil neustavljiv. Toda Kučan je bil eden izmed zelo redkih vzhodno-evropskih komunističnih veljakov, ki mu je uspelo praktično nemogoče. Kot eden izmed vidnejših nosilcev prejšnjega totalitarističnega sistema, je navidezno sestopil z oblasti, se na hitro prebarval v “demokrata”, dopustil prve povojne demokratične in večstrankarske parlamentarne volitve in na sočasnih predsedniških volitvah aprila leta 1990, v drugem krogu celo zmagal in postal predsednik predsedstva Republike Slovenije.

Milan Kučan je bil tudi osebno proti osamosvojitvi. Javno je govoril o “avanturistih, ki hočejo z nespametnimi načrti spraviti Slovenijo na kolena”, mediji pod njegovo kontrolo pa so opozarjali pred “samomorilskimi dejanji Demosovih nacionalistov, ki naj ne bi poznali odvisnosti Slovenije od jugoslovanskih trgov”. Zanimivo je tudi razmišljanje Kučanovega dolgoletnega varovanca Boruta Pahorja, ki mu je maja 2012 dokončno prekipelo Kučanovo nenehno vmešavanje v njegovo stranko in je dejal, da so Kučanovi pogledi na to, kakšna bi morala biti SD povsem napačni. Še bolj neposreden pa je bil Pahor, ko je govoril o Kučanovih “zaslugah” za “velike slovenske projekte”: “Nikoli ni bil nekdo, ki bi spodbujal velike projekte. Bolj je bil za zgodovino pomemben, ker je nekatere projekte upočasnjeval – kot pri demokratizaciji, kot pri osamosvajanju, kot pri nekaterih drugih projektih.”

Šele kasneje, ko je Kučan videl, da bo slovenska pomlad dejansko prinesla samostojno slovensko državo, je obrnil ploščo in se začel delati “državotvornega” Slovenca, ki je pomembno doprinesel k samostojni Sloveniji. A zgodovinska zasluga za našo samostojno državo gre predvsem Demosu, Kučan in njegov klan sta pri osamosvojitvi asistirala le toliko, ker sta se vseeno zavedala, da bi totalno nesodelovanje pomenilo zagotovi politični propad. Slivnik kot izkušen politični komentator je takrat takole ocenil Kučanov (ne)angažma pri osamosvojitvi: “Poznejša politična in medijska spretnost je stvari postavila na glavo: pred javnostjo jim je uspelo prikazati, da so si vseskozi prizadevali za osamosvojitev, s čimer so si pridobili podporo za drugi del tranzcije, ki je pripeljal do velikih ekonomskih in političnih manipulacij ter daljnosežnih negativnih posledic.”

Leta 1992 je bil Milan Kučan na prvih neposrednih volitvah za predsednika samostojne države Slovenije izvoljen s 63,93% odstotki glasov. Pet let kasneje ga slovenski državljani in državljanke znova izvolijo v prvem krogu, kjer pa dobi že skoraj 10% manj glasov volivcev, leta 1997 je tako Kučan prejel 55,57 odstotkov glasov.

22.12.2002 je bil spet simboličen datum, pet dvojk in peterokraka Kučanova politična zvezda, ki je z zaključkom drugega predsedniška mandata začela vsaj uradno in nazven bledeti. A Kučan se pri svojih 61 letih še nikakor ni nameraval upokojiti. 

Zaključek drugega Kučanovega predsedniškega mandata je bilo potrebno tudi širše družinsko obeležiti, zato je pričakovano Slovenka leta 2002 v režiji “prokučanovske” družinske revije Jana, postala Kučanova žena, Štefka Kučan. V ljubjanski operni hiši je v prvih dnevih januarja 2003 na slavnostni prireditvi, ki je potekala v duhu Fantoma iz opere, preko “glasovanja” bralcev Kučanova žena pometla s preostalo konkurenco trinajstih finalistk.

Ostalo je zgodovina. Če je Kučan tako elegantno in brez vsake praske preživel prelom s prejšnjim sistemom, ko so drugje po Evropi padale tudi komunistične glave, je bil zanj pravi mačji kašelj, da je nato v obdobju 1992 – 2002 še dvakrat postal predsednik Slovenije, nato pa se je kot upokojenec posvetil svoji interesni neokomunistični organizaciji Forum 21. Ves ta čas je Kučan deloval kot boter iz ozadja, ki je v svojem žepu imel tako slovenske gospodarstvenike, bankirje, urednike medijev in vse druge, ki so mu vzajemno pomagali skrbeti za interese kontinuitete in za ohranitev njihovih privilegijev. Vtikoval se je praktično v vse, kar je v danem trenutku bilo politično-družbeno relevantnega in si tako prislužil častni naziv – “stric iz ozadja”.

Šele v letu 2012, ko je Kučan kar sam razglasil začasno zamrznitev njegove interesno-klientelistične partijske lože F21, so se počasi začeli kazati znaki propada njegovega podtalnega političnega imperija. Tudi sam je v zadnjem času začel na veliko izgubljati živce, ko je javno spraševal nekatere bivše politične sopotnike, da naj že končno razkrijejo “strice iz ozadja”. Kučan se je takorekoč (samo)razkril kot primus inter partes teh stricev, ko je zmedeno javno dejal: “Moje ime je bilo sicer omenjeno… seveda jaz nisem ta stric iz ozadja…” Nato pa se je dokončno zlomil, ko je na vprašanje: “Ali vi potem, ko ste končali funkcijo predsednika republike Slovenije pred desetimi leti, pravzaprav zanikate, da vaš vpliv v slovenskem gospodarstvu, v slovenski politiki, ni bil močan, pomemben, odločujoč?”, dejal: “Tega ne zanikam!”      

Bo to naposled tudi konec Kučana kot izrazito rdečega homo politicusa, ki je še dve desetletji po samostojnosti naše države z njo (ne)posredno upravljal kot da bi šlo za njegovo privatno podjetje? Bil bi že čas. A ravno v teh dneh je Kučanova loža spet zelo aktivna, ko se ruši Janševa vlada…

Milan Kučan je 14.1.2013 dopolnil 72 let. V javnosti in medijih še vedno nastopa z isto intenzivnostjo kot leta 1973. Kučanov klan je očitno še kako živ…

Foto: arhiv Demokracije