Poboj pri Verdu: za večno “osvobojeni” slovenski študenti
Piše: Ive A. Stanič, publicist
29. junija se »drugorazredni« Slovenci vsako leto spominjamo dogodka »osvoboditve« internirancev pri Verdu. Še vedno je uradno uveljavljena »resnica« zgodovinarjev tranzicijske levice, da so pred 68. leti partizani pri Verdu napadli vlak poln internirancev in jih osvobodili. Čas je, da zgodovinska stroka pojasni, ali so skupino dvanajstih internirancev, na poti v italijansko taborišče, partizani res osvobodili? Zakaj je dogodek, ki se je zgodil pri Verdu 29. junija 1942, še vedno zavit v molk? Se res o tem še vedno ne sme govoriti?
No, o tem pa dovolj jasno in prepričljivo govori pisni ukaz prvega Šercerjevega bataljona št. 248, izdan na položaju 5. 7. 1942, v katerem je ukazano, da morajo v 24. urah likvidirati 12 internirancev, rešene iz ujetniškega vlaka. O tem dogodku je govoril Stane Savinjčan na partijskem posvetovanju na Cinku julija 1942, ko je dejal: »Odmev partizanske akcije pri Verdu je imel velik uspeh. Ljudi je predvsem zanimalo, ali so pri Verdu partizani pobili vse belogardiste.«
Zločinskost tragedije pa je prav v tem, da so partizani pobili skupino Bežigrajskih študentov, ko so jih tik pred tem aretirali Italijani in jih peljali v italijansko taborišče. Torej, za partizane je bila italijanska aretacija in odhod v taborišče premalo – potrebno jih je bilo pobiti. Lep primer junaške borbe partizanske čete pod vodstvom KPS.
Pri nas je še vedno prepovedano vedeti kaj več o »znamenitem partizanskem osvobajanju« slovenskih študentov pri Verdu. In ker je tako, se tega dogodka vsaj spominjajmo in opozarjajmo politično neopredeljene strokovnjake, naj vendarle poravnajo svoj dolg do naše polpretekle zgodovine.
Uradni zapisi dogodkov na današnji dan (29. junij) so še vedno zavajajoči in zlagani. Največ razlag je takih: “Na današnji dan so partizani pri Verdu napadli vlak in osvobodili 332 taboriščnikov na poti v Gonars.” Nič o obveznem odhodu v delovna taborišča na Kočevsko, nič o prisilni mobilizaciji v partizane, nič o odhodu v večnost s strelom v tilnik … Italijani so bili do naših ljudi veliko bolj milostni kot partizani, ki so poznali samo en zakon: SMRT!
No, in kje so mrtvi, imena prosim – sicer veste je to kvazi-poltikantsvo, ki z resnico nima nobene zveze. Za potrebe dnevne politike pa je učinkovito – temu se reče populizem in demagogija. Prosim, z imeni zločincev in žrtev na dan, sicer je tole zrelo za obtožbo na sodišču, predvsem pa zavržno dejanje, ki z demokracijo nima veliko skupnega – vsaj ne s tako, o kateri smo sanjali leta 1991! Marko Dular
Čez 20 let bo vse jasno. Del povojne zgodovine se more napisati na novo. Potem bo tudi sprava možna.
Dogodek pri Verdu potrjuje, da so slovenski komunisti pobili več sonarodnjakov kot oba agresorja skupaj. Še vedno odzvanja med nami Kardeljev apel: “Vse postreljajte!” in partijsko geslo “Žrtve morajo biti!” Do 17. julija 1942, ko še ni bilo vaških straž, so slovenski komunisti pobili 490 ljudi; med njimi je bilo 122 žensk, od tega 87 otrok oziroma mladoletnikov. (Obstaja poimenski seznam pobitih. Glej: Žrtve boljševikov v Ljubljanski pokrajini.) Vam ta številka kaj pove? Vam dogodek pri Verdu kaj pove? Verjetno nič. Slovenci smo že tako hudo indoktrinirani in otopeli, da nam je vse “ravno”, kot v Vojvodini. Smo še vedno politično preveč prestrašeni, da bi se javno izpostavili in povedali resnico. Preprosti, kmečki in verni Slovenci smo pač taki – dovolimo, da nas jezdijo na hrbtu in bičajo po zadnji plati. Vsak narod mora svojo neumnost in pohlevnost plačati. Tega se postkomunistični mladci dobro zavedajo. Imeli so učitelje iz prve roke – prekaljene revolucionarje. Zato tehniko zatiranje svojega naroda odlično obvadajo. To bodo počenjali vse dotlej, dokler ne bomo rekli: dovolj je tega cankarjanskega hlapčevstva!
Vi ste indoktrinirani z ideologijo nacizma in fašizma, zdaj v denmokraciji pa še z ideologijo desnoekstremističnega populizma. To Vam sporočam Marko Dular.
Šesta kitica, Vladimir Pavšič-Matej Bor
Razpnite čez ves svet vešala!
Vaš boj so: rop, požig, umor!
Divjajte! Kri je zakričala!
Glavo je dvignil v nas upor!
Tega se taki sedaj najbolj bojijo, da se z njimi ne zgodi isto.
Naredili pa bodo, da se to v nobenem primeru njim in njihovim simpatizerjem res ne zgodi kaj takega!
No, mogoče se ne bojijo čisto nič. Predobr poznajo slovensko dušo.
Oni pa je ne premorejo.
Še kako resno in zastrašujoče je Borovo nadaljevanje ob koncu pesmi: “S čim bomo prali kri? Z novo krvjo!”
Bravo Stanič! Vsaj nekdo, ki konstantno spominja, da zgodovina ni bila taka, kot so jo pisale povojne knjige. Bo moral še kakšen Potrč in podobni prej oditi v penzijo in iz parlamenta, da se bo tudi tam našla politična volja za resnico z veliko začetnico.
Miran Potrč ima v parlamentu posebno nalogo: Slovence mora poučevati demokracijo. Bil je na čelu partijske vlade, demokracije pa ni bilo v programu. Zato jo je še posebej močno vzljubil po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije. Zato o njej neprestano govori, jo hvali in čisla. V parlamentu se kaže kot edini in pravi demokrat med poslanci, sicer se v varnem okolju večkrat zmoti in izusti resnico: “Demokracija, kje si, da ti zavijem vrat?!”