Intervju: Maja Martina Merljak: “Marylinka” nima za burek!

Maja Martina Merljak je slovenska igralka, ki v svoji generaciji po delavnosti in strasti do igranja prav izstopa. Lepotica, ki je za vlogo Jasne v Pokrajini št. 2 prejela tudi nagrado »vesna« prav znori, če jo kdo etikira kot starleto. Resnicoljubna in iskrena kot je, je v takem slogu spregovorila tudi za Demokracijo.

Maja Martina, naj te za začetek vprašam, glede na to, da skoraj ni več področja v slovenskem »showbiznisu«, kjer se ne bi pokazala in dokazala – lahko izpostaviš morda kateri segment, v katerem se vidiš do jeseni svojega življenja? 

Verjetno bom zaenkrat  še vedno na prvem mestu igralka. Vsa ostala področja so, vsaj nekatera (zaenkrat) bolj hobiji. Vem pa, da v življenju ne bom samo igralka.  In to me pomirja.

Se kdaj vstrašiš, da ne bi ob številnih obveznostih pregorela? Slišimo, da se v igralskem svetu to precejkrat dogaja, v končni fazi tudi pri nas…

Ne več, ker me je eno osebno “pregorenje” že doletelo, zato upam in vse kaže tako, da me je izučilo. Niti pod razno prijetna izkušnja in zelo veliko “stane”. A zaradi nje danes bolj kvalitetno živim. 

Precejkrat si igrala takšne ali drugačne “seksulje”. Pofotkala si se tudi za Playboy. Ti je blizu takšen erotični umetniški izraz?

Da lahko odgovorim na tole vprašanje, moramo najprej razčistiti nekaj, kar sem sicer že milijonkrat pojasnila, ampak, seveda, glede na fotke, ki so bile v Playboyu in še vedno visijo na netu, se ne čudim zakaj se mi vprašanje vrača.

Resnicoljubnost je moja obsesija in nenatančnost glede tega me postavi na mesto starlete, kar pa, kakorkoli obračamo, pač nisem. Spet  smo pri resnicoljubnosti. Zgolj zato hočem, da smo natančni. Ne prenesem in ne dovolim, da me nekdo označuje za nekaj kar nisem. Pika.

Torej še enkrat za vse, ki tega v kakšnem drugem mojem intervjuju še niso prebrali … Pofotkala sem se zgolj za rubriko na prvih treh straneh playboya – kot tako rekoč vsaka prepoznavna Slovenka – Playboyevo dekle pa nisem postala. Da se na določeni sliki vidi več kot se običajno v tej rubriki, je plod “kršitve” dogovora in koncepta fotografije z ene strani ter nepoznavanja showbiznisa in otroške odprtosti do življenja  z druge strani.

Resnicoljubnost. Pa dobro, je kar je. Ne glede na vse, je dejstvo tudi to, da sem na fotke ponosna. Aleš Bravničar je odličen, ne samo odličen, izvrsten fotograf! On bi še zlobno čarovnico spremnil v dih jemajočo vilo. Z njim si želim še večkrat delat. Torej problem ni v samih fotkah. Tudi ni v odlični reviji Playboy. Ampak v neumnih etiketah, ki jih javnost pripopa vsemu, česar jih je zaradi lastnih kompleksov ali prtljage tradicionalne družbe sram.

No, in te dotične etikete z mano nimajo nikakršne veze. Resnicoljubnost. Želela bi si več erotičnih fotografij – a za osebno rabo. No, in iz tega lahko nadaljujem z odgovorom na vprašanje… za osebno rabo mi je blizu vsak erotični izraz in hkrati noben. Vem, da bom nekoč s partnerjem naredila erotične fotografije, šla bom do konca in čez. Estetske, umetniške. Nekaj prizorov se že dolgo kuha v moji glavi. Ampak skrbno izbran fotograf bo slike pred mano prestavil na moj računalnik in od vsepovsod drugod izbrisal, z njimi ne bom služila, pa četudi ne bi imela za kruh ali nov CD. Nimam absolutno nikakršnih predsodkov do popolnoma golih slik, tudi  Playboy je resnično odlična revija, a nisem “zajčica” in to pač ni moja zgodba. Resnicoljubnost. Ja, želim si pa enkrat zgolj zase dati duška v erotičnem ustvarjanju in si ga tudi bom.

Imaš sama sebe za usodno žensko? Ti si vendarle MMM (Maja Martina Merljak), Marylin Monroe pa je bila le MM…   

»Marylinka« nima za burek! (smeh). Sem lahko usodna v marsičem. Vem na primer, da bi marsikdo po mojih škampih na buzari podpisal marsikaj brez pomisleka in ubil vsakega, ki bi mu to želel preprečiti.

Kako se sicer pripravljaš na vživljanje v posamezno (gledališko ali filmsko) vlogo?

Kot lahko iz odgovora na vprašanje o erotiki sklepaš – natančno. Z občutkom in strastjo.  Naredim natančno analizo, seciram do prafaktorjev, ko vem vse, kar je potrebno, začnem kreirat. Če se le da, teden ali vsaj nekaj dni pred premiero, pustim vso filozofiranje in racionalno delo pri miru ter pustim spontanosti, intuiciji, da prevzame popolno oblast. Seveda pa to ne velja za vse vloge, da se razume.

Žal od same umetnosti nisi sit in moraš kdaj sprejet tudi vloge ali projekte, ki jih narediš dobesedno za kruh in tam navadno ni ne prostora ne časa za vse to, kar sem prej naštela. Včasih sem se trudila kaj kvalitetnega ustvariti tudi iz takih vlog, projektov, a sem vedno slišala: ”Maja, ne kompliciraj!” Potem sem pa odrasla. Se naučila “principa izpljuni – izplakni” in sprožila procese brisanja iz spomina. No, med  tem odraščanjem sem se sicer tudi resno začela spraševati, če je to res to, kar želim delat, ker je “izpljuni – izplakni princip” abnormalno težko sprejeti in uniči vse lepo kar je v igralskem poklicu – prav tako v vsakem drugem poklicu, zagotovo. Aja, da razčistimo še eno iluzijo … tudi veliki tuji in slovenski igralci delajo “izpljuni – izplakni” projekte. Za tuje vem iz preverjenih virov, za slovenske pa tudi, pa čeprav marsikdo to zanika, ker ji je strah, da jim to v očeh javnosti in predvsem igralskih kolegov znižuje vrednost. Škoda za ta strah, ker smo vsi v istem zosu in razumevanje tako obstaja. Ko bi vedeli koliko raznoraznega jamranja je v slovenski igralski sceni..

Za vlogo Jasne v Pokrajini št. 2 si dobila slovensko filmsko nagrado vesna. Predstavlja to zate kakšno posebno potrditev za tvoje dobro igralsko delo?

Absolutno. Vsaka nagrada je do neke mere potrditev, večja še toliko bolj. Absolutno se je tvoj ego razveseli. Čeprav ne vem, če bi se spuščala v ozadja, ki se tičejo podeljevanja nagrad, v kateremkoli poklicu. Ampak na tem mestu naj rečem samo to: Zemlja bi se močno stresla, če bi kdo z roko resnice udaril po mizi. A mene je potresov iskreno strah, tako da naj kar bo, kot je. Nagrade so, kar se mene tiče, odlična ideja, nujno jih pa ne potrebujem za poznavanje svoje vrednosti. Včasih sem jih, danes mi je popolnoma vseeno za njih. Nagrade ne morejo zadostit kriterija objektivnosti, to je mislim, da vsem jasno. Nagrada, ki ji najbolj verjamem je tista, ki jo sprejmem iz roke sebe, kot predsednice in edinega člana komisije.

Zadnje čase Slovenci tudi na evropskem filmskem področju “razturamo”. Katarina Čas je denimo zaigrala v irskem Policistu, Mitja Okorn pa je na Poljskem posnel pravo filmsko uspešnico. Kako gledaš na te uspehe naših filmskih umetnikov? Imaš tudi sama te “čezmejne” filmske ambicije?

Odlično, iskrene čestitke obema! Škoda je, da se Slovenci sploh ne zavedamo koliko resnično uspešnih ljudi imamo po svetu. Delujejo na raznoraznih področjih in potem slišim na primer zgodbo, kako pride nekdo, ki mu po končanem doktorskem študiju na Harvardu ponujajo mesto profesorja na tej isti univerzi, a pride v Slovenijo, ponudi svoje znanje in mu celo brez osnovne olike rečejo, da ne vedo kaj bi z njim. Mene je tako sram, da nas ni sram. Kakorkoli, neprestano sem povezana s tujino. In bom tudi v prihodnje.

Pred kratkim si bila tudi »co-frontwoman« skupine Društvo mrtvih pesnikov pri komadu Rabm 2. Te mika, da bi kdaj posnela kakšno svojo samostojno glasbeno ploščo?

No, ja, pri Rabm2 sem posnela tisti dve vrstici in pomagala pri zadnjem refrenu, co – frontman je premočna beseda. Res sem bila vesela,  da so me fantje povabili k sodelovanju. Z njimi me veže kar nekaj lepih spominov in vezi. Sem pa ob snemanju tega komada in na samem koncertu spoznala kako veliko pevskega treninga mi še manjka za dosego prvega osebnega pevskega cilja. In koliko pevske samozavesti. Ampak, enkrat  bom posnela plato, ja. Bo avtorska, osebna, iskrena in za mojo dušo. Ubila bom vsakega, ki si jo bo sploh drznil komentirati.

Zaigrala in zapela si tudi že kar v nekaj znanih mjuziklih. Na tem mestu te bom vprašal dvoje: je kakšen mjuzikl, v katerem bi še posebej rada zaigrala/zapela in kateri mjuzikl te je kot gledalko najbolj očaral?  

Zanimivo, v mjuziklih pa  nimam težav s pevsko samozavestjo. Če je kakšna vloga, ki bi jo v tem trenutku res želela igrati, bi bila to vloga Judas v Jesus Christ Superstar. Je neprecenljiv igralski material, karakter prepoln  notranjih konfliktov, vihar čustev, hkrati pa pevsko, v glasbenem in predvsem vsebinskem smislu – pravi biser. In bilo bi  res zanimivo celo zgodbo na glavo obrnit. Zaradi zgodovine Judas ne more biti ženska, zaradi same zgodbe – brez problema. Samo poskusi si predstavljati. Kar naenkrat se ti odpre plejada zelo bogatih, tudi resničnih sporočil. No, ta želja se mi v naši družbi ne bo izpolnila, ker tako drznih junakov ni – v filmih in teatru je že odmik od stereotipnega deljenja vlog odličen razlog za slavje. In v resnici dobra odskočna deska za presežek. A če bi se po čudežu našel kakšen tak junak, bi se v moje življenje prvič naselil Idol.

Na katerih projektih trenutno vse delaš?

Veliko tekočih predstav, ravnokar pa smo štartali tudi z intenzivnimi  vajami za plesno – pevski spektakel Mesto na Eks! Velika Premiera bo 2.3. Sodeluje veliko res izvrstnih ustvarjalcev, team je odličen, že čutim to brbotanje vznemirjenosti znotraj sebe.

Za konec: kaj Maja Martina rabi v življenju, da se počuti izpopolnjeno? 

Veliko časa. Dober, dolg spanec, rajši veliko preveč kot premalo crkljanja, dobro hrano, dobro vino, Šmarno goro, veliko dobrega branja in dobrih filmov, meditacijo, kvalitetne debate, wikipedijo. 

Spraševal: Dejan Kaloh

Maja Martina Merljak

Foto: Matej Družnik