Poblaznela bestialnost

Piše: Sebastjan Erlah, novinar Radia Ognjišče

Ljuba Sirca vsi poznamo. Ne bom ga posebej predstavljal. V znamenitem Nagodetovem procesu je bil obsojen na smrtno kazen, ker ga je tedanja partijska oblast zalotila pri obiskih na britanskem in ameriškem veleposlaništvu. V montiranem političnem procesu so ga obtožili vohunjenja. Predvsem Velika Britanija in ZDA sta komunistični Jugoslaviji predstavljali najhujšega zunanjega kapitalističnega sovražnika.

Stanovnik vs. Mussomeli

Zakaj to omenjam? V minulih dneh smo bili namreč priča ostrejšemu besednemu obračunu med predstavniki te oblasti in sedanjim ameriškim veleposlanikom Josephom Mussomelijem. Slednji je namreč v zadnjih tednih k sebi povabil predstavnike parlamentarnih strank, s katerimi se je pogovarjal o aktualnih političnih zadevah v Sloveniji, beseda pa je tekla tudi o sestavljanju koalicije. Ob tem je izrazil skrb glede razdeljenosti slovenskega naroda na leve in desne. Dejal je, da bi bilo lepo, če bi se oblikovala koalicija, ki bi predstavljala večino, če ne vseh Slovencev. Zavzel se je za široko koalicijo in dodal, da Slovenija potrebuje predvsem nekoga, ki bo služil državi in premostil politične razlike.

V medijih smo takoj zasledili zapise, da se ameriški veleposlanik dejavno vključuje v sestavljanje vladne koalicije, da se zavzema za veliko koalicijo med Jankovićem in Janšo, skratka, da se vmešava v slovensko politiko in se celo ponuja za posrednika pri sestavi koalicije. Na to so se ostro odzvali nekateri slovenski vidni politiki. Predsednik Danilo Türk je Mussomelijeve besede označil za neprimerne in jih obsodil. Prav tako je ostro reagiral zunanji minister Samuel Žbogar, ki je z veleposlanikom opravil pogovor. Po mnenju nekaterih naj bi s tem posegal v suverenost naše države. Najbolj oster napad pa je na Mussomelija v Dražgošah izvedel predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik. Stari blaznež je pred več tisoč glavo množico ameriškega veleposlanika označil za hegemona, ki si je drznil sestavljati fantomsko koalicijo in predstavnike tistih strank, ki so šli na pogovore k veleposlaniku, označil za hlapce. Na obtožbe se je mirno in modro odzval sam veleposlanik, ki je dejal, da se ZDA s tem niso vmešavale v notranjo politiko Slovenije. Kot je dejal, so izrazili svoj interes, da si želijo gospodarsko stabilno Slovenijo in trdno veliko koalicijo – pri tem velja omeniti, da nikjer ni omenjal, da bi takšno koalicijo sestavljala Janković in Janša, kakor so napačno navajali mediji. S tem je našim komunističnim Metuzalemom dal lekcijo o temeljih demokracije in diplomacije. V tem kontekstu pa velja omeniti tudi, da je Stanovnik sam svoj nagovor izkoristil za agitiranje, kdo naj sestavlja koalicijo. Kot je to storil že večkrat – med drugim že pred predčasnimi volitvami, na večerji pri italijanski veleposlanici – je tudi tokrat dejal, da mora Državljanska lista Gregorja Viranta, če drži njihova trditev, da jim gre za Slovenijo, pristopiti na „pravo“ stran, torej k Jankoviću. Če je torej sporno, da ameriški veleposlanik izrazi interes ZDA po stabilni gospodarski in politični Sloveniji, potem je sporno tudi to, da Stanovnik pred očmi javnosti izvaja pritiske na parlamentarne stranke in tako sestavlja koalicijo. Ta naloga namreč pritiče mandatarju in parlamentarnim strankam, ki se o pristopu v koalicijo pogovarjajo na pogajanjih.

Zadnja bitka Kučanovega klana?

No, ta pa so končana. Prav danes opoldne bodo namreč poslanci v Državnem zboru opravili glasovanje o tem, ali bodo potrdili mandatarja Jankovića za novega predsednika vlade. Janković ima podporo svoje stranke Pozitivne Slovenije, SD in DeSUS. To je vsega 44 glasov, potrebuje jih 46. Predsedniku DeSUS Erjavcu je včeraj zagotovil, da ima zagotovljene vse potrebne glasove. Torej naj bi nekje izza rokava potegnil še dva poslanca, ki bosta glasovala zanj, kar pomeni, da sta bila ta dva poslanca z nečim podkupljena in bosta glasovala v nasprotju s stališči svojih strank. No, če se to kljub temu ne zgodi, če torej Janković ne dobi podpore poslank in poslancev, bo doživel že drugi močan političen poraz po ustanovni seji državnega zbora. S tem pa bi se t.i. Kučanov klan, ki z nekdanjim prvim možem komunistične partije in predsednikom republike Milanom Kučanom bije zadnjo bitko zoper notranjega razrednega sovražnika, Janeza Janšo in njegovo SDS, razblinil kot milni mehurček. To pa Kučana in njegove pajdaše močno jezi. Mislili so namreč, da bo Janković po zmagi na volitvah z lahkoto sestavil koalicijo. Izkazalo pa se je, da Janković nima dovolj političnih in pogajalskih izkušenj, da bi to lahko opravil, kot si je zamislil stric iz ozadja. Sodu pa je dno izbila odločitev Državljanske liste Gregorja Viranta, da v koalicijo z Jankovićem ne grejo, niti ne bodo podprli Jankovića za predsednika vlade.

Le dan za tem, torej včeraj, sta se izkazala ves obup in poblaznela bestialnost tranzicijske levice in Kučanovega klana. Na sedež stranke SDS je namreč prispelo, na tipkalni stroj natipkano anonimno grozilno pismo, kjer avtor(ji) poziva(jo) predsednika omenjene stranke Janeza Janšo, naj se ustreli, sicer ga bo vzela megla. Že v ponedeljek pa so se na spletnem portalu 24ur.com pojavili komentarji, kjer uporabnik Siniko poziva k poboju članov stranke SDS. Na te zapise se zaenkrat, razen informacijske pooblaščenke, ni odzval nihče. Pa še ta, v nasprotju z znanim nepomembnim Majerjevim zapisom o trenirkah na spletni strani SDS, tokrat ni podala kazenske ovadbe. Skrbi nas lahko tudi to, da so predsedniku SLS Žerjavu, minuli teden v Ljubljani, pred gostinskim lokalom, kjer so se srečale pomladne stranke, razbili avto. Splet okoliščin kaže, da je šlo po vsej verjetnosti za politično motivirano dejanje z namenom, da bi pritisnili na Žerjava, da bi obrnil hrbet vrednotam slovenske pomladi in podprl dekadenco slovenske politične levice.

Blaznost na površju

A vrnimo se v Državni zbor. Jankoviću se na današnjem glasovanju slabo piše. Slabo zanj bo tudi v primeru, če bo potrjen za predsednika vlade, saj bo imel v tem primeru pičlo večino. Takšne vlade pa si moder politik v tako težkih časih, ki so pred nami, ne želi. V primeru, da bo Janković potrjen za novega predsednika vlade, se glede na to, da ga je njegov politični boter Kučan, slovenskemu narodu slabo piše na več področjih.

Naj najprej izpostavim medije. Neodvisnost medijev bo zgolj mit. Sinovi vidnih politikov bodo lahko novinarjem grozili s smrtjo, pri tem pa nihče ne bo odgovarjal. Novinarji kritični do Jankovićeve oblasti bomo sedeli po sodiščih, na nas bodo izvajani pritiski, hoteli nas bodo politično odstraniti. Pri tem bomo v najboljšem primeru končali zgolj pri odstranitvi z delovnega mesta, kot se obeta uredniku spletnega portala MMC Urošu Urbaniji, v najslabšem primeru pa kot nedavno preminuli Danilo Slivnik. Ker za to ne bo nihče pravno odgovarjal, bo to tudi umor pravne države. V popolnem brezpravju bodo oblasti svoje politične nasprotnike na podlagi bebavih obtožnic, kot je na primer v zadevi Patria – na neznanem kraju, ob neznanem času in na neznan način – spravljali s poti in jih zapirali v politične zapore. Živeli bomo v državi, kjer nihče ne bo smel svobodno izražati svojih stališč in interesov, kakor se je to zgodilo v primeru ameriškega veleposlanika Mussomelija, ki je bil deležen ostrih kritik. In če se vrnem čist na začetek zapisa, kjer sem omenil Ljuba Sirca: Bog ne daj, da bomo državljani zaloteni pri obiskih tujih veleposlanikov, še posebej, če bo to ameriški ali britanski. Kaj hitro bi bili lahko označeni za vohune in končali tako kot Sirc. Skratka, poblaznela bestialnost Kučanovega klana in tranzicijske levice bo šele z Jankovićem kot predsednikom vlade v polnosti priplavala na površje.