Čakajoč gospoda Predsednika

Piše: Kristijan Ploj

Parafraza Beckettove drame je kar ustrezna ilustracija situacije oz. godlje, ki se v slovenskem političnem prostoru  dogaja po decembrskih volitvah – verjetno z edino razliko, da predsednik države ni ravno prispodoba Godota, saj tudi njegova odločitev ne bo prinesla upanja ali odrešitve slovenski državi in volivcem.

Precej nepričakovana, čeprav tesna zmaga Jankovićeve Pozitivne Slovenije, na hitro sklicane interesne in ideološke skupine prebeglih koristoljubcev, je vsaj za nekaj dni prinesla nasmehe na obraz tako nenadejanemu zmagovalcu kot tudi njegovemu stricu iz ozadja (če uporabimo sedaj precej znan izraz), bivšemu predsedniku države Kučanu. Streznitev (v obliki neuspešnih t.i. neformalnih koalicijskih pogajanj) in padec na realna tla ter klofuta v državnem zboru pa precej boleča lekcija prvaku zmagovalne stranke in verjetnemu mandatarju za sestavo nove vlade.

Kmalu bo štiri mesece, kar je Slovenija brez vlade (oz. ta opravlja le tekoče posle) in nič ne kaže, da bo sedanji postopek za oblikovanje vlade kaj krajši od prejšnjih, čeprav bi bilo v dani ekonomski situaciji to nujno. Glede na to, da bo predsednik države opravil še drugi krog posvetovanj s strankami glede morebitnega mandatarja, bolj kaže, da bomo priča enemu najdaljših postopkov za oblikovanje vlade v slovenski zgodovini. Zakaj se torej predsednik države ne odloči, da bi lahko DZ čimprej odločal o mandatarju?

Čeprav ima na voljo 30 dni od konstituiranja DZ, da predlaga mandatarja, je predsednik takoj po volitvah, ko je kazalo, da je zmaga Jankovićeve stranke nedvoumna, napovedal, da bo pospešil postopke in da bi vlado lahko dobili že v začetku januarja. V začetku januarja smo od vlade približno tako daleč, kot smo bili četrtega decembra – z izjemo tega, da imamo vsaj konstituiran DZ, kar pa zopet ni zasluga verjetnega mandatarja in njegove stranke.

Predsednik Türk se je znašel v precejšnji zagati in v časovni stiski – njegove izjave pred volitvami, ko je kazalo na zmago SDS-a, da ni nujno, da bo mandatarstvo podelil relativnemu zmagovalcu volitev in njegove besede takoj po volitvah, ko je očitno ob veselju nad zmago Pozitivne Slovenije pozabil, da je ta le relativna zmagovalka volitev, napovedoval je namreč hitro oblikovanje vlade – nikakor namreč ne kaže, da bo njegov favorit, t.j. Janković, dobil dovolj podpore v DZ – trenutno ga podpira le njegova stranka in pa SD s Pahorjem na čelu.

Na tem mestu velja zapisati še nekaj o stranki SD in o njenem predsedniku, Borutu Pahorju. Pahor, ki sedaj v javnosti nastopa kot oster kritik Jankovića in stricov iz ozadja in si je s tem pridobil kar nekaj plus točk od volivcev, ki so že pozabili, kdo je državo spravil v kritično javno finančno situacijo in do predčasnih volitev, je vmes dobil kar nekaj ostrih sporočil tako iz lastne stranke in tudi od bivšega predsednika Kučana, ki jasno kažejo, da SD nima izbire glede podpore Jankoviću. Spor, ki je nastal med PS in SD glede volitev predsednika DZ, še bolj kaže, da SD nima lastne politike – po vseh težkih obtožbah in žalitvah, ki so jih bili deležni javno v DZ in v medijih s strani tistih, ki podpirajo Jankoivća, so sedaj povsem disciplinirano upognili glavo in pohlevno podpirajo tistega, ki jim dejansko odnesel pol volilnih glasov.

In kakšna je sedanja situacija? Čeprav je na potezi gospod predsednik, v javnosti s pomočjo medijev nastaja vtis, da so za to krive druge politične stranke, kiso deležne obtožb, da kljub temu, da so dobile manj glasov od relativnega zmagovalca, hočejo na vsak način vladati in izsiljujejo ubogega Jankovića – in seveda pri tem goreče opozarjajo (precej bolj, kot so to delale dve leti pred temi volitvami) na javno finančni primanjkljaj Slovenije in na nujnost oblikovanje vlade pod podobo sposobnega menedžerja (podobo, ki so jo zopet ustvarili mediji), kot je Zoran Janković.

Realnost je pa takšna, da pač nihče (razen SD) noče v koalicijo z PS, kar se je najprej pokazalo med neformalnimi koalicijskimi pogajanji, ko so se manjše stranke zgražale nad načinom teh pogajanj, ki jih je vodil Zoran Janković (verjetno je marsikomu ušlo tudi dejstvo, da so prav vsi poudarjali odsotnost vsebine, kar pa pa ni presenetljivo za ad hoc ustanovljeno stranko, katere edini namen je zaščititi privilegije leve elite), čemur je sledil fiasko na konstitutivni seji DZ, ko se je način in namen delovanja PS pokazal v (kako ironično) v sporu s SD glede predsednika DZ, čemur je sledila mala učna ura dogovarjanja in izvolitev predsednika DZ s strani drugih strank, ki so nejeverno opazovale kupčkanje in prepire med dvema (tedaj in sedaj) najverjetnejšima tesnima koalicijskima partnerjema.

Dejstvo ostaja, da je Janković s svojim načinom dela po volitvah odvrnil kar nekaj potencialnih koalicijskih kandidatov, saj se večina strank zaveda, da povezovanje s PS, ki nima izdelane nobene strategije za vodenje vlade, kaj šele za vladanje (ponujanje ministrskih mest vsem in povprek pač ne more biti resno), vodi v politični samomor in delitev usode strank LDS in Zares, ki sta kot žrtvi Jankovićevega ustoličenja za voditelja t.i. levice v Sloveniji izpadli iz DZ. Čeprav so svetovalci dobro pripravili Jankovića za njegov nastop v Pogledih Slovenije po spodrsljaju v DZ – deloval je umirjeno, celo ubogo, skušal je dajati vtis, da so ga izkušeni politični mački drugih strank izkoristili za svoje interese, medtem ko on le skuša pomagati državi – je vsakemu kolikor toliko razumno razmišljujočemu človeku jasno, da je za vlogo morebitnega premierja že zaradi svojega načina delovanja povsem neprimeren. Janković ni človek kompromisa, nekaj, kar je v koalicijskih vladah nujna lastnost in kjer mora predsednik vlade delovati ne le kot vodja, temveč tudi kot povezovalec in mediator med različnimi interesi.

Zato je predsednik Türk v svojevrstni zagati – njegov favorit verjetno ne bo dobil dovolj podpore v DZ, drugih opcij pa ni na vidiku (ali jih pa noče upoštevati) – in če se kdo pritožuje, zakaj Slovenija še nima vlade, naj najprej preveri, pri komu je žogica postopka imenovanja mandatarja.