Türkov svetovalec Perčič bo očitno vendarle obveljal za udbaša!

Nekdanji direktor arhiva Matevž Košir posredno potrdil verodostojnost mikrofilma s Perčičevo udbovsko številko.

Svetovalec predsednika države Danila Türka Franci Perčič se je sredi septembra (13.9.) na Okrožnem sodišču v Ljubljani spet boril za svojo »resnico«. Nikakor mu namreč ne diši, da bi še sodišče potrdilo, da je bil dejansko sodelavec Službe državne varnosti (SDV), kar sicer izhaja iz knjige Dušana Lajovica Med svobodo in rdečo zvezdo.

Spomnimo: SDS je pred časom na svoji spletni strani objavila faksimile iz Lajovičeve knjige in ob tem zapisala, da je Perčič veljal za partiji najbolj zvestega vojščaka iz vrst Službe državne varnosti. Perčič se je zaradi teh trditev odločil za odškodninsko tožbo v višini 10.000 evrov, zahteva pa še preklic trditev ter objavo izreka sodbe. Janez Janša je medtem tožniku Perčiču že priporočil, naj ta »absurdni« tožbeni zahtevek umakne, sicer bo SDS šla s postopkom do konca na vseh sodnih instancah, tudi na Evropsko sodišče. Türkov svetovalec pred sodiščem še trdi, da so dokazi, s katerimi SDS utemeljuje to obtožbo, neverodostojni in nezakoniti.

A dokaz, gre namreč za mikrofilm, na katerem se je znašel tudi Perčič, je očitno še kako verodostojen. Advokat SDS Franci Matoz je namreč že predprejšnji obravnavi sodišču kot dokaz izročil mikrofilm, ki ga je pridobil od Dušana Lajovica in na katerem so shranjeni podatki iz centralne evidence republiškega sekretariata za notranje zadeve. Iz teh podatkov izhaja, da je bil Perčič spomladi leta 1987 voden v evidenci kot uslužbenec ali rezervist SDV (pod šifro 60.000). Perčič in njegov odvetnik Mitja Ulčar sta sodišče skušala prepričati, da je dokaz neverodostojen in nezakonit ter žaljivo obdolževala, da gre »verjetno izdelek iz garažne delavnice SDS«.

No, priča, ki je bila klicana pred sodišče prejšnji teden, pa verodostojnosti mikrofilma pritrjuje. Matevž Košir, ki je bil direktor Arhiva RS v letih 2005 – 2009 je na sodišču povedal, da je v letu 2007 Arhiv RS prevzel dva izvoda centralne aktivne evidence (CAE). Eno so prejeli od Ministrstva za notranje zadeve, drugo pa od Sove. Košir je pojasnil, da so ti podatki, ki so jih prejeli leta 2007 v bistvu podatki iz leta1991 in so bili prevzeti po arhivski proceduri. Kar pa po njegovih besedah pomeni, da gre za verodostojne in avtentične podatke.

Sedaj pa pozor: Košir je povedal, da se ti dve evidenci ujemata s seznamom, ki je bil objavljen na spletni strani udba.net! Košir to evidenco na sodišču poimenuje Lajevčeva evidenca, saj kot je znano, jo je na spletu objavil nekdanji disident v komunistični Jugoslaviji, Dušan Lajovic, datira pa z letnico 1987. Košir še pojasni, da je ta Lajevčeva verzija ena izmed verzij, ki so se na vsakega pol leta ažurirale in sproti uničevala, a ta je nekako očitno ostala ohranjena.

Košir je resda na sodišču pojasnil, da seznama udba.net v Arhivu RS niso sprejeli od uradnega organa, a po drugi strani pravi, da se verodostojnost Lajovčeve evidence lahko preveri s primerjavo evidenc iz leta 2007. Verodostojnost in avtentičnost se lahko tako preveri tudi za konkreten podatek, kot je denimo Perčičev primer.

Še več: Košir je celo povedal, da je Lajevčeva verzija iz leta 1987 celo najbolj popolna evidenca in da je skoraj nemogoče, da bi ta celi korpus podatkov kdo uspel ponarediti. »Da bi pač tako evidenco ponaredil, to bi bilo izredno zahtevno. V vsakem primeru pa pač druge evidence v arhivu potrjujejo avtentičnost in ne moremo šteti tega kot dokazno gradivo, ampak za arhiviste se zdi, da je ta evidenca iz leta 1987 najbolj popolna evidenca, če tako govorimo v primerjavi z drugimi verzijami centralne arhivske evidence,« je dobesedno pričal Košir.

Košir se je v svojem pričanju dotaknil še šifre 60000, ki po navedbah udba.net pomeni aktivne uslužbence oz. rezerviste Udbe. Povedal je, da lahko »zdaj mi z drugega gradiva potrdimo, da so dejansko sodelavci SDV imeli to šifro«.

Sojenje pa je prineslo še eno neverjetno odkritje. Perčič je svoje »neudbaštvo« dokazoval tudi z dopisom Sove z dne 1.6.2010, ki ga je podpisal Andrej Rupnik, tedanji direktor Sove, govoril pa je o tem, da ob pregledu evidenc MNZ o Perčiču ni podatkov, da bi SDV vodila njegov dosje oz. da bi bil v njeni evidenci. Glede na to, da je priča Matevž Košir izpovedala, da sta tako MNZ kot Sova svoji centralni aktivni evidenci predala Arhivu RS že leta 2007, sploh ni mogoče, da bi Sova takšno preverjanje v letu 2010 tudi dejansko opravila. Pravni zastopnik SDS Matoz je povedal, da je več kot očitno prišlo do dogovora med Perčičem in Rupnikom za potrebe te pravde, kar pa pomeni dvoje. Rupnik je zlorabil svoj uradni položaj, tožnik Perčič pa je storil kaznivo dejanje ponarejanja listin, saj je uporabil listino, za katero je vedel, da je lažna.    

Še to: Potem ko je Perčič na predzadnjem naroku med svojim pričanjem nekaj časa glasno hlipal in jokal, tako da je bilo še sodnici, sicer njegovi dobri znanki, pošteno nerodno, se je osmešil tudi tokrat. Sodišču je namreč predlagal novo pričo Mitjo Kunstlja, ki na svojem blogu pravljičari o zadevah, v katere naj bi bil vpleten Janez Janša. Če bi namreč Kunstljev blog kdorkoli jemal resno, bi morali zapreti že pol Slovenije z aktualno vlado vred, najprej pa seveda samega Kunstlja, ki se na blogu hvali, kako je nezakonito nastavljal mikrofone po hišah v ljubljanskih Murglah.  

Franci Perčič: iz smeha v jok. A tudi solze očitno ne bodo pomagale skriti njegove udbaške preteklosti.

Foto: mediaspeed.net