Tretji blok je politična fatamorgana: Prebilič v megli, Logar v senci, Han na obrobju, Tonin pa brez kompasa

V zadnjih tednih se v slovenskem političnem prostoru ponovno pojavlja zgodba o tako imenovanem tretjem bloku, ki bi naj združeval novo stranko Vladimirja Prebiliča, “demokrate” Anžeta Logarja, Socialne demokrate (SD) in NSi. Gre za idejo o sredinski koaliciji, ki bi poskušala vladati brez dveh največjih strank – SDS in Gibanja Svoboda. Toda že bežen pogled na realna razmerja moči razkriva, da gre bolj za medijski konstrukt kot za resni politični projekt.

Zasnova tretjega bloka trpi za temeljno slabostjo: brez SDS na desni in brez Svobode na levi ni mogoče oblikovati stabilne vladne koalicije. Politični sistem v Sloveniji je – ne glede na poskuse relativizacije – izrazito bipolaren. Stranke izven tega okvirja so lahko le sateliti ali začasni igralci z omejenim dometom. Čeprav se ideja o sredinskem povezovanju zdi na prvi pogled racionalna, dejansko vodi v politično meglo, kjer ni jasno, kdo kam sodi, s kom bi sodeloval in kakšen program bi takšna tvorba sploh imela.

Tudi odzivi akterjev, ki jih domnevno vključuje tretji blok, potrjujejo, da gre za zunanjo spekulacijo, ne pa za resnično politično iniciativo. V Prebiličevem taboru so izrazito sumničavi, saj ocenjujejo, da naj bi bila zgodba o tretjem bloku lansirana z namenom, da se njihovo politično usmeritev prikazuje kot desnosredinsko, kar bi jim lahko škodovalo pri nagovarjanju volivcev leve sredine. Na drugi strani predsednik SD Matjaž Han opozarja, da Socialni demokrati niso del nikakršnih podtalnih dogovorov in da ostajajo samostojna leva stranka z jasno držo. Logar in njegovi Demokrati pa promovirajo zmernost, a ob tem ne skrivajo težnje po sestavi vlade brez »ekstremov«, kar je leposlovna različica izključevanja največjih konkurentov.

Politični analitiki, kot je denimo Marinko Banjac, upravičeno opozarjajo na nerešljivo dilemo, ki jo nosi tretji blok: kako se profilirati kot nekaj »onkraj leve in desne«, hkrati pa imeti dovolj jasno politično identiteto, da te volivci prepoznajo? V Sloveniji volivci večinoma razmišljajo skozi prizmo levo-desne delitve. Vsaka poskusna tvorba, ki želi ignorirati to realnost, se slej ko prej znajde na robu političnega preživetja.

Poleg tega so številne od teh “sredinskih” strank kadrovsko in organizacijsko šibke. Njihova glavna motivacija ni vsebina, ampak golo preživetje. Ideja tretjega bloka je torej predvsem simptom razdrobljenosti in negotovosti med manjšimi strankami, ki vedo, da samostojno ne morejo prestopiti parlamentarnega praga.

Za uspešno oblikovanje vlade bo tudi po prihodnjih volitvah nujna prisotnost ene od dveh velikih strank – SDS ali Svobode. To je dejstvo, ki ga ne bo spremenila nobena salonska zamisel o »tretjih poteh«.

A pozor: v tem razcepljenem političnem prostoru pa se odpira nova priložnost za gibanje, ki bo znalo nagovoriti državljane onkraj izrabljenih obrazov in praznih fraz. Tu nastopijo Suvereni, stranka, ki jo ustanavlja suvereni poslanec Dejan Kaloh. Vedno več državljanov se zaveda, da Slovenija za svetlo prihodnost potrebuje pogumne in suverene politike – take, ki se ne bodo klanjali ne Bruslju ne domači politični oligarhiji. Suvereni ne verjamejo v politične konstrukte brez slovenske duše, ampak v odločne korake za narod in državo. In ravno to Slovenija zdaj najbolj potrebuje.