Ali Vatikan uveljavlja LGBT agendo?

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Presenečenjem s strani papeža Frančiška ni videti konca. Papež si namreč na vse kriplje že ves svoj pontifikat prizadeva, da bi nekako reformiral Katoliško Cerkev. Očitno mu to tudi uspeva.

Noben papež do sedaj med svetno populacijo ni žel takšnih slavospevov kot jih ravno sedanji papež. Skoraj ne slišimo mainstream medijev, ki bi ga kritizirali. Še več, ti mediji, ki so v preteklosti brutalno obračunavali z obema njegovima predhodnikoma, o sedanjem papežu pišejo z veliko mero naklonjenosti. Le redki mediji si upajo napisati tudi kakšen kritičen prispevek. Prav tako s kritiko molči večina kardinalov, škofov in duhovnikov. Če hočeš slišati kaj kritičnega z njihove strani, si moraš najprej do njih pridobiti neizmerno mero zaupanja, sicer ne izrečejo ničesar. Strah pred trdo roko papeža Frančiška je prevelik, saj če si do njega kritičen, lahko pride do dekreta, s katerim se opravi tvoja zamenjava, kot se je pred časom zgodilo trem odličnim teologom na Kongregaciji za nauk vere. Ko je takrat tedanji prefekt kongregacije od papeža zahteval pojasnila, pa mu je ta oholo odgovoril, da je on papež in da za svoje odločitve ne potrebuje nikakršnih pojasnil, kar sicer po kanonskopravnem vidiku drži, vseeno pa njegov odgovor kaže na nekaj bolj zloveščega, ki tiči v ozadju. Tako je tudi znani avstrijski filozof, Josef Seifert pred kratkim izgubil službo na Mednarodni akademiji za filozofijo v Grenadi, ker je glede papeževe apostolske spodbude Amoris Laetitia kritično dejal, da je to teološka atomska bomba, ki samo čaka, kdaj bo eksplodirala in uničila celotno katoliško moralko. V tej luči se zdi sumljiva tudi smrt kar dveh kardinalov, ki sta bila v ekipi štirih, ki so v prvi polovici leta v zvezi z omenjeno apostolsko spodbudo na papeža naslovili t.i. vprašanja »dubia«. Strah v zvezi s stalinistično roko papeža Frančiška je torej povsem upravičen, saj nikoli ne veš, kaj se ti bo zgodilo, če nanj nasloviš (utemeljeno) kritiko. Z nekaj teološkimi in birokratskimi problemi zaradi kritike papeža sem se v preteklosti srečal tudi sam, zato kot avtor teh vrstic vem, kaj govorim.

V teh dneh pa je papež znova presenetil. Izdal je motu proprio, s katerim ukinja dosedanji Papeški inštitut Janeza Pavla II. za študije o zakonu in družini in ustanavlja nov Papeški teološki inštitut Janeza Pavla II. za znanosti o zakonu in družini, ki bo povezan s papeško lateransko univerzo. To utemeljuje s potrebo po novih odgovorih na nove pastoralne izzive v zvezi z zakonom in družino, ki jih je pokazala znamenita sinoda o družini, ki je potekala v letih 2014 in 2015 in katere rezultat je prav sporna apostolska spodbuda Amoris Laetitia. Spomnimo, da papež v omenjeni spodbudi v osmem poglavju popolnoma relativizira obče veljavne moralne norme, ki jih je kot takšne v okrožnici Veritatis splendor učil njegov predhodnik sv. Janez Pavel II. Zanimivo je, da je v svojem zadnjem eseju ob petindvajsetletnici izzida omenjene okrožnice, filadelfijski nadškof, kardinal Chaput opozoril prav na dejstvo obče veljavnih moralnih norm, o katerih je govoril Janez Pavel II, s čimer je pokopal upe teologov, ki si katoliško moralko razlagajo bolj fleksibilno.

A zdi se, da temu ni tako, saj papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi uči ravno obratno, namreč, da je potrebno moralne norme presojati na posameznih primerih. Tako bi, v nasprotju z učenjem papeža Janeza Pavla II, s takšno metodo lahko prišli do upravičljivih razlogov, da se npr. obhajilo podeljuje tudi ločenim in ponovno poročenim parom, ki imajo ob obstoječem zakonu še vedno veljaven prvi zakon, ali poenostavljeno povedano, obhajilo bi po presoji posamičnega primera, lahko prejeli tudi tisti, ki živijo v smrtnem grehu prešuštva. Zdi se, da je agenda, ki so jo znotraj Katoliške Cerkve že dlje časa zagovarjali liberalno usmerjeni kardinali na čelu s kardinalom Walterjem Kasperjem, s papežem Frančiškom dobila nov zagon in se uspela vriniti v uradne dokumente Cerkve kar mimo intervencije cerkvenega učiteljstva, kakor je v uvodu Amoris Laetitia jasno namignil papež Frančišek. Zdi se, da je t.i. St. Galenska skupina kardinalov, v kateri mrgoli zagovornikov zelo fleksibilne moralke do homoseksualnosti, družine, zakona, splava (nemški upokojeni kardinal Lehmann npr. zagovarja uporabo t.i. jutranje tablete v primeru posilstva), v Jorgeju Bergogliu, za katerega so pred konklavami lobirali že leta 2005, dobili svojega zaveznika. Skrb zbujajoče je tudi dejstvo, da je papež Frančišek kot svetovalca za medije v vatikansko kurijo postavil ameriškega jezuita Jamesa Martina, ki širšo katoliško javnost razburja z idejo, da bi homoseksualce, ki so spolno aktivni, pripustili k obhajanju zakramentov.

Omenjeni novi papeški inštitut, kakor razlaga papež Frančišek, naj bi torej bolje odgovoril na nove pastoralne potrebe sedanjega časa s tem, ko naj bi skrbel za implementacijo naukov iz njegove apostolske spodbude v prakso Cerkve. Glede na do sedaj znano pa smo lahko močno zaskrbljeni, saj smo očitno prvič v zgodovini Cerkve priča marksistični objektivizaciji subjektivitete, ali rečeno drugače, pripravljanju zunanjega terena za uveljavitev notranjih (deviantnih) želja določene (liberalne) skupine teologov, pa če tudi za ceno spodkopavanja dosedanjega nauka Cerkve, česar si niso dovolili niti tako liberalni duhovi Cerkve kot so bili npr. renesančni papeži z Borgio na čelu. Legitimno se torej lahko na tem mestu vprašamo: mar Vatikan počasi preko poskusa uveljavljanja moralnega relativizma na področju zakonskih zvez in družine prevzema LGBT agendo? Zdi se, da je temu tako.

Pozoren bralec Frančiškove apostolske spodbude Amoris Laetita bo ugotovil, da se papež niti v enem delu ne sklicuje na okrožnico papeža Janeza Pavla II Veritatis splendor. Upam si trditi, da to ni naključje, temveč namerna »pozaba« tega pomembnega dokumenta, ki razkriva bedo sedanje liberalne teologije. To je jasno nakazal tudi nadškof Chaput v zaključku svojega eseja, kjer je zapisal, da sijaja resnice (veritatis splendor pomeni prav to) ne moremo skriti in da se ga bomo spominjali še dolgo po tem, ko bodo mnoga dela papežev in politikov že zdavnaj pozabljena. In to preprosto zato, ker dokument govori to in samo to, kar dejansko je resnica. Naj zaključim s tem, da kljub skrb vzbujajočem stanju, prav zaradi Chaputovih besed ne smemo vreči puške v koruzo in se predati apatiji ali celo obupu, kajti, kakor je v nagovoru novo nastalim kardinalom po zadnjem konzistoriju dejal zaslužni papež Benedikt XVI, s čimer je posredno tudi dal vedeti, da je dodobra seznanjen s krizno situacijo, v kateri se nahaja Cerkev, namreč, da na koncu vedno zmago slavi Bog.