Ob košarkarskem zlatu in srebru še o blatnem slovenskem in srbskem rasizmu

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Ob velikem uspehu slovenske košarkarske reprezentance, ki je izpolnila sanje mnogih rodov Slovencev, smo bili na različnih družbenih omrežjih, slovenskih in srbskih, priča tudi tradicionalnemu slovenskemu in srbskemu rasizmu.

Da to, kar bom v nadaljevanju opisal, imenujem rasizem, je tudi zato, da bi se izognil pridajanju negativnega pomena pojmu nacionalizma, ki je posledica nekritičnega enačenja nacionalizma in Hitlerjevega nacional – socializma. Poudarek je na tem, da je problematično enačenje s Hitlerjevim nacional – socializmom, ki se ga drži izraziti negativni pomen predvsem zaradi holokavsta in grozot koncentracijskih taborišč.

Vse države sveta so utemeljene na vsaj minimalnih nacional – socialističnih standardih. To, da je v javnih šolah, v javnem sektorju, uradni jezik eden, je minimalni nacional – socialistični standard, povezan z enim narodom, z eno nacijo. Da država uporablja eno zastavo, en grb, eno himno, da uradno prireja dogodke v čast zgodovinskim dogodkom enega naroda – so minimalni nacional – socialistični standardi. Večina ljudi nanje sploh ni pozorna, to je večina ljudi na te zadeve ne gleda kot na minimalne nacional – socialistične standarde. A vse države sveta imajo za svoj temelj nekaj, kar se tiče nekega določenega naroda. Celo ZDA. Po mojem mnenju je zato korektna ocena, da brez naroda ni države in v teh minimalnih nacional – socialističnih standardih so drugi narodi seveda diskriminirani, a to večina ljudi ne dojema kot nekaj slabega, ampak kot osnovne civilizacijske standarde.

Če želiš postati del neke države, pridobiti njeno državljanstvo – se moraš podrediti minimalnim nacional – socialističnim standardom. V tem, da nekdo na te standarde in to, da jih nekdo ne upošteva, opozarja – ni nič slabega. Levica pa to pogosto imenuje »nacionalizem«, a v negativnem pomenu besede.

Nazaj k uvodoma omenjenemu rasizmu. Z narodom povezujemo njegov jezik, njegovo tradicionalno/prevladujočo veroizpoved, njegove simbole, njegovo kulturo, pogojno rečeno, do neke mere, njegov specifičen genetski pool, na katerega nakazujejo specifična imena, priimki. Narod nekoga sprejme za svojega, četudi ne ustreza njegovemu specifičnemu genetskemu poolu, če se podredi in prične istovetiti z ostalimi, zgoraj naštetimi standardi. To je, narod, neobremenjen z rasizmom. Kaj je rasizem, o katerem govorim? Redukcija naroda na njegov genetski pool, »označen« s specifičnimi priimki.

Ko Slovenci in Srbi, pri obeh »plemenih« najdemo rasiste na isto temo, nekomu, ki se piše na ić, brez da bi jih zanimalo, kdo je njegova mama, kje se je rodil, šolal, kje je odraščal, s katerim narodom se sam istoveti, pripisujejo, da je Srb in pika – so rasisti. To so rasisti, o katerih govorim. In te je potrebno razlikovati od nekoga, ki opozarja ne neupoštevanje osnovnih civilizacijskih standardov, t.i. nacionalista. Medtem ko on opozarja na osnove, rasisti s svojo redukcijo naroda postulirajo nemogoče standarde, ki slej ali prej vodijo do nesmislov, v praksi pa do »hude krvi«.