Lex Magna ali kako so nas Cerar, Fištravec in Večer degradirali na raven banana republike

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Definicija je ostra in neprizanesljiva, foto oprema kratkega zapisa pa tudi: “Bananska republika (tudi banana republika) je slabšalna oznaka za politično nestabilno državo, ki je ekonomsko odvisna od poljedelske monokulture in ji vlada majhna, bogata in korumpirana politična elita.”

Toliko o zapisu. In spremljajoča fotografija? Podvoz, najbrž kje v Ljubljani, na njem pa slovenska zastava z majhnima popravkoma: namesto grba šop banan, ob stranicah pa pripis: levi, desni. Če bi bil avtor domislice, bi jo rahlo popravil: nominalno levi, bi bilo bližje resnici, “podjetniške” namesto “poljedelske” pa tudi. Tisto o vladavini majhne, bogate in korumpirane politične elite bi ostalo.

Ker je bilo o (ne)investiranju Magne povedano malodane že vse in ker se imamo za preobrat zahvaliti predvsem raziskovalnim novinarjem a’la Požar in ne-dominantnim medijem, ki so zatajevano v javnost trmasto in požrtvovalno prenašali, se dajmo dotaknit ravno tega: vloge medijev, konkretno vodonosca, masterminda medijskega dela operacije, mariborskega Večera, ki je vanjo vpregel svoje domnevno najboljše kadre.

Kje začeti?

Najbolje kar na koncu. Najprej pri zaključnem in hkrati prvem po-javno-tribunskem komentarju, ki ga je- nič kaj presenetljivo- podpisal Matija Stepišnik. Spomnimo: ta je na mestu gl.od.ur. Večera- ki se skozi sago o Magni neumorno in patetično promovira kot “medij, ki je v tem delu države najmočnejši”, čeravno vsi relevantni podatki dokazujejo ravno nasprotno – zamenjal ravno voditeljico četrtkove javne tribune, Katjo Šerugo. Zakaj je to tako pomembno? Enostavno: ker je bila menjava v delu javnosti okarakterizirana kot “inštalacija pravovernih”. Pri čemer takoj zasveti žarnica, na katere svetlobni nitki piše: strici!

No, Stepišnik je nadaljevanje medijske ofenzive dominantnih medijev najavil že naslovno: “Zakaj je Magna tako pomembna” ne trpi ravno ugovarjanja, ki rdečim buržujem, kapitalskim naslednikom klavcev in vseh ostalih povojnih oportunistov, nikoli ni bilo ljuba disciplina. Vendar je to zgolj uvod v Stepišnikov juriš, s katerim na sublimni ravni nehote opozori, kaj je v ozadju. Tako začne z limanico “BMW na Teznu”, ki je v Mariboru nikoli prežaljena zgodba. Ki pa je ravno to- mit. In mit je “zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh”. Kaj bi lahko bila prva in osnovna asociacija? Strici!

Zakaj? Zaradi nostalgije, kakopak. Naj vam pomagam: to je bilo v časih, ko se je še delalo; ko se je še znalo; ko se je še delo spoštovalo; ko so še bili na oblasti ljudje, ki so hoteli (drugim) dobro; ko se še ni kradlo….eeee….v časih pred Janšo, kajpak.

In nostalgija je prvi korak k totalitarizmu, katerega oblika je fašizem. In s kom pride ta zadnji, levi fašizem? Bingo- s strici. Ki neumorno furajo zgodbo– včasih sami, včasih pa via “Stepišnik-look-a-like” medijski pis(d)uni- o “dobrih, starih časih”, ko je bilo “vse v redu in prav”. O mitskih časih. O balkanski Švici, podalpski Indiji- Koromandiji, venetski Atlantidi z majhnim, a delavnim narodom, ki ga ponazarja čebelica na tistem ukinjenem drobižu. Spregledali pa so- in to vsi skupaj- tisti neumorni “še”; ta ubeseden pohlep, ki obsega zgolj dve črki, hkrati pa nekaj milijard ( dolarjev ali eurov, čisto vseeno), ki so uničili prenekatero življenje, na svetost katerega sicer tako čistunsko prisegajo strici. In ( medijski) podmladek.

Sreča pa zapis pravovernega ni bil predolg; postregel nam je še s promocijo z vstajami okrvavljenega Vezjaka ( asociacija: strici), finiširal pa z total(itar)nim političnim PRom. “Če bi bil padec Magne etapna zmaga organiziranih rušilcev” (asociacija: Janša, SDS, strici), je začinil z nikoli dokazano tezo o ” 404 delavcih, ki bi v prvi fazi dobili službe, do 2024 pa bi jih bilo predvidoma še 1500 več”. Kar je več kot 2000 manj od prvotnih 4000.

Pozorno: Večerova javnomnenjska stebra v primeru Magna sta mariborski župan in okoliški aktivist. Da pojasnimo tragikomedijo: prvi je prosluli sociolog, ki je doživel strahotno preobrazbo iz alternativnega klateža v neoliberalnega tribuna, drugi pa lokalni filozof, mastermind kockaste revolucije iz sence, ki razpravlja o demokratičnih normah. To je tragedija. In kje se skriva komedija? Oba bi sodila o ekonomski upravičenosti in razpravljala o primernosti greenfield investicije, v kolikor ta sploh to je.

Potopljene sence

Mednaslov, ki ste ga prebrali, je zgolj po(ne)srečen prevod izvrstnega ameriškega filma “What lies beneath” ( Kaj se skriva pod površino?), ki pa bo zaradi Maribora, mesta senc, kar primeren za temo. Ne samo zaradi naslova, da se razumemo. Film je namreč na površini melodrama, ki komaj zaznavno, pod površino, mutira v pravi gotski triler.

Da ponovimo lekcijo: Maribor premore župana v senci ( Kovačič), nogometnega trenerja v senci ( Zahovič) in kar nekaj časopisnih urednikov v senci ( Peršak, Selan). To je, kar vemo. Na površini. Vse ostalo je gotski triler, je pod površino, je- Magna!

Bratje in sestre, priznam! Do včeraj sem mislil, da je post-vstajniška in porazno obiskana javna tribuna- ki sta jo v Kazinski dvorani SNG Mb vodila Branka Bezjak in Tomaž Ranc in s katero se je hotelo Maribor poistovetiti z “njegovim” Večerom, preko njega pa z miselnostjo stricev– nekaj najslabšega in najbolj plitkega, kar sem v življenju videl.

Potem pa sem spremljal to “Maribor-und-Magna-uber-alles” domislico, za katero je Bojan Požar že v napovedi zmagoslavno tvitnil: “Režija Večer, vodi Katja Šeruga”.

Da ne dolgovezim: klasična predstava za javnost, z primerno sestavo gostov   ( na površini), ki pa je- popolnoma v nasprotju z izhodiščnim namenom tvorcev- vendarle opravičila namen in mednje udarila kot javnomnenjska anketa (t)istega dne. Pod površino smo videli popačeno zrcalno sliko zanje hotenega: Večer skregan z novinarsko etiko, Fištravec prebral predvolilni pamflet, oponenti pa na udaru in z molčečo privolitvijo nekdanje POPtv-jevke celo zasmehovani. Vstajniško, mater!

Ista Magna, druga zelenjava: Večer sit, Partija cela

Se potopimo še globlje? Pa dajmo!

30. maja je v mariborskem Salonu uporabnih umetnosti gostoval dr. Bojan Dobovšek; tisti SMS poslanec, ki se je skregal s Cerarjem. “Levi” Čuš, da skrajšamo. Gostila ga je Darka Zvonar- Predan, tista večerovka, ki je prav tja pripeljala Aljošo Peršaka, ki je mastermind medijskega dela operacije z vstajami. Kje se je omenjeni kalil? V zastonjskem tedniku Dobro Jutro, menda. Ki ga je urejal Sašo Pukl, tisti večerovec, ki je svoj čas gnezdil s hčerko Darke Zvonar- Predan. Tisti večerovec, ki je menda sin nekdanjega direktorja lokalne izpostave JATa in znani košarkarski sodnik, ki je na OI v Londonu sodil tudi New Dream Teamu.

No, sodil je tudi v Zagrebu, na tistem znamenitem finalu ABA lige med Cibono in Partizanom, ko je srbski košarkar dosegel fenomenalen koš preko celega igrišča in zamrznil že proslavljajoče domače moštvo in kakšnih 15 tisoč gledalcev. A z majhno napako: po izteku regularnega časa, kar pa se “našemu Sašu” ni zdelo vredno intervencije. Glede na pedigre, vas čudi?

Nagradno vprašanje! S kom gnezdi Aljoša Peršak, ki je v drugem krogu minulih lokalnih volitev re-inštaliral Fištravca, ko je prvi izbor- Krajnc- pogrnil, da se pač zmagoslavno ne bi vrnil Kangler? Bingo- s Katjo Šeruga, ki je vodila včerajšnjo wannabe javno Magna razpravo. Ki jo je načel tudi Dobovšek, na srečanju z Zvonar- Predanovo. Morda deplasirano, a vendarle: čuti kdo navzkrižje interesov, formalno moč neformalnih mrež?

Da skrajšam: primer Magna nam je vendarle postregel z nekaj dobrodošlimi ugotovitvami!

Kot prvo: Mariborčani niso ovce, ki bodo blejale, kakor pastirji hočejo. Kot drugo: medijska moč dominantnih medijev, teh totalitarnih kolosov sil kontinuitete, je zreducirana na golo preživetje. Njihovi samo-pomilujoči pamfleti, tipa “kot prevladujoči medij, se čutimo odgovorne”, so utelešenje našli v zelenjadarkah iz Graza; en dan jih je kot verodostojne sogovornice prepoznal Večer, že drugi Svet na Kanalu A. Mi pa v smeh- o samooskrbi in hobiju v firtoh odetih stark niti besede, niti dvoma. In če bi bil, je bil tu že “slovenski delavec v Magni”; domislica, ki sodi v rang Goebbelsa in inšpekcij rdečega križa v naci lagerjih.

Last but not least: strici so v paniki, stricem se mudi. Potem, ko na štajerskem koncu nikakor ne najdejo primernega novega obraza– čemur se bom posvetil v posebni kolumni, delovno naslovljeni “Staro za novo: Janković in Arsenović za lokalno (nad)oblast”– so se zdaj vrgli v preizkušene prijeme: podkupovanje volilcev via zaposlitev via eksistenčna kriza, kar je nazadnje uprizoril Fištravec, ko je “reševal stečaj ŠC Pohorje”, slednje potonilo v stečaj, on pa si z javnim denarjem kupil nekdanje Kanglerjeve volilce.

In to je banana republika!

Od kratkoročnega efekta do kratkoročnega efekta. Ne glede na ceno. Ali pa še huje: za goli kruh. Teater absurda, ko ( prosto po Požarju) “brutalna tajkuna ( Hakl in Todorović, Večer), ekonomska skrajna desničarja, na mesto gl.odg.ur. lansirata skrajnega levičarja ( Stepišnik)”, vse pa zato, da bi ta pridigal o nujnosti “greenfield” investicije na prvovrstnem kmetijskem zemljišču, ki jo ima udejaniti korporativni kolos, heh, proti katerim so kockarili vstajniki, ki jih je podpiral- Večer! Adijo, pamet! Nič čudnega; namesto nanjo, klani via dominantni mediji preračunljivo igrajo na karto sentimenta(lnosti).

A računica je jasna, neizprosna in z lokalnega aspekta nič kaj vstajniško plemenita: Maribor Magni, stavba Probanke Mariborski knjižnici, Haklu in Todoroviću restavracija, večina v bodočem mestnem svetu SMC-ju ( in direktorski položaji v javnih podjetjih, kajpak), županski mandat pa Fištravcu. Povedano bolj konkretno: Večer sit, Partija cela!

In raji? Delo za minimalca in logika prostega trga oz. kot si je to- via Virant- edina drznila zapisati Vanessa Čokl in vsaj malo osvetlila obraz Večera: “Dejansko gre za primer, ko bi država zasebnikom pobrala zemljišča zato, da bi jih izročila drugim zasebnikom.”

Bratje in sestre, ne pozabimo: v času, ko nekdanjega župana Kanglerja, ki ga malodane vso mesto kliče nazaj, slovenska sodišča dobesedno mrcvarijo- med drugim zaradi nakazila 500 EUR lastni hčerki in nekega 1980 letnik traktorja- “evropski kralj banan živi v Ljubljani” (Dnevnik, 2012).

In ne piše se Rastoder.