Skrušny: Prevajanje je skoraj tako pomembno kot izvirno pisanje

Skrušny se je rodil leta 1947 v Ljubljani. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in francoščine na Filozofski fakulteti. Zatem je postal odgovorni urednik založbe Partizanska knjiga.

Od leta 1991 do leta 2000 je bil odgovorni urednik kulturnega in umetniškega programa Televizije Slovenija, zatem je do pokoja leta 2010 opravljal delo odgovornega urednika tujih programov. Kot esejist je napisali mnogo kritik ter literarnozgodovinskih in teoretičnih člankov v Problemih, Novi reviji in reviji Ampak. Trenutno je član programskega sveta RTV Slovenija.

Leta 2007 je Skrušny za publicistično in uredniško delo prejel Jurčičevo nagrado. V utemeljitvi je med drugim pisalo, da je 90. letih “odločilno prispeval k temu, da je TV Slovenija dejansko postajala vse bolj kulturna in javna ustanova”.

Skrušny je ob jubileju povedal, da ga trenutno stanje kulture v medijih, tako tiskanih kot elektronskih, žalosti: “Zlasti v osrednjih dnevnikih je kultura čedalje bolj potisnjena na rob oziroma se jo čedalje bolj meša s popularnimi vsebinami. Verjetno zato, ker se urednikom ali lastnikom tako zdi bolj mamljiva za bralce. Resnih, poglobljenih vsebinskih člankov o kulturi je čedalje manj.” Edino svetlo izjemo prepoznava v 3. programu Radia Slovenija Ars.

Med letoma 2008 in 2012 je Skrušny predsedoval upravnemu odboru Prešernovega sklada. Letos najvišjo slovensko nagrado v umetnosti za življenjski prevajalski opus prejme njegov stanovski kolega in prijatelj Aleš Berger.

Skrušnyja priznanje Bergerju veseli predvsem zato, ker je s tem prevajalski poklic dobil ustrezno priznanje na najvišji nacionalni ravni: “Mislim, da je presajanje tujih mojstrovin v slovenščino skoraj tako pomembno kot dobro izvirno pisanje. Jezik se skozi prevajanje teši, brusi, plemeniti, ker je treba iznajdevati neke nove izraze, pojme, zveze, da se približamo izvirniku, ki je včasih precej drugačen od slovenščine. S tem pa pridobiva tudi naša materinščina.”

Njegov prvi knjižni prevod iz francoščine je bila Zemlja Emilea Zolaja (1971). Po naključju trenutno dela na prevodu Zolajevega dela Umetnina, ki bo izšlo pri Beletrini. Skrušny je povedal, da je prvo delo prevedel po naročilu, kasneje pa je imel možnost, da dela za prevod predlaga sam.

“Moji priljubljeni francoski avtorji so bili predvsem tisti, ki so ustvarjali v prvi polovici 20. stoletja. Moja srčna izbira je bila sveta trojica eksistencialističnih romanopiscev – Jean-Paul Sartre, Andre Malraux in Albert Camus,” je navedel. Med drugimi je prevajal tudi Georgesa Bataillea in Pascala Brucknerja.

Leta 2011 je hkrati z Nado Grošelj prejel Sovretovo nagrado Društva slovenskih književnih prevajalcev za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda. V obrazložitvi nagrade je pisalo, da je Skrušny k tretjemu avtobiografskemu poskusu Stendhala pristopil kot “prevajalec velike občutljivosti”.

Po očetovi strani je sogovornik češkega rodu. Sicer so doma govorili slovensko, a se je jezika med obiski na Češkem, med prebiranjem časopisov in ob drugih priložnostih sam priučil. Prvo delo iz češčine, Neznosno lahkost bivanja Milana Kundere, je prevedel leta 1985. Danes velja za glavnega prevajalca del Kundere v slovenščino in velikega poznavalca njegovega dela.

Spominjal se je, da je Neznosno lahkost bivanja začel prevajati iz francoščine, nato pa se je, zaradi nekaterih prevajalskih zadreg, obrnil na avtorja, ki mu je, glede na njegove korenine in poznavanje češkega jezika, namignil, naj se ga loti v izvirniku.

Glede na znanje obeh jezikov je tako Skrušny iz izvirnikov prevajal najprej romane Kundere iz češkega, nato pa še iz francoskega obdobja. Po besedah jubilanta je med obdobjema velika razlika: “V češčini je več čustev. Avtor je bolj čustveno navezan na svoje junake in jih globlje razume, medtem ko jih v francoščini bolj ironično in s posmehom opazuje, od daleč.”

Pa ga je kdaj zamikalo, da bi malo čustvenosti iz češkega obdobja prepletel v pisateljeva dela v francoščini: “Tega se ne sme delati! To je potem prevajalska nezvestoba in zoper tega je bil Kundera vedno velik borec. Njegovo stališče je, da mora biti prevajalec kar najbolj zvest izvirniku.”

Iz češčine je Skrušny poslovenil še dela Ivana Klime, Vaclava Havla ter Bohumila Hrabala, prevajal pa je tudi za gledališča. Leta 2012 je bil odlikovan še za viteza reda umetnosti in leposlovja Francije za njegov “izjemen prispevek k razvoju francosko-slovenskih odnosov”. (sta)