Pod Krenom v Kočevskem rogu Peterle o nujnosti sprave, a paktira s Kučanom, ki je že leta 1990 glede tega držal figo v žepu

Pred kapelo Božjega usmiljenja ob grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu se bo danes ob 11. uri začela spominska slovesnost z obletno mašo za žrtve revolucionarnega nasilja, ki jo prirejata župnija Kočevje in Nova slovenska zaveza. Somaševanje bo vodil novomeški škof Andrej Glavan, slovesnosti pa se bo udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor.

Pahor bo pred slovesnostjo položil venec k obeležju pred breznom pod Krenom, slovesnosti pa se bo udeležil tudi evropski poslanec Lojze Peterle.

Po podatkih Slovenske škofovske konference grobišče pod Krenom simbolno predstavlja številna druga grobišča po vsej Sloveniji, prvo spravno slovesnost pa je tam 8. julija 1990 ob udeležbi več kot 30.000 vernikov vodil tedanji ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar.

Namen srečanja je molitev za pokojne, spravo in odpuščanje med slovenskim narodom, v Rog pa že skoraj tri desetletja tradicionalno prihajajo svojci pobitih vojnih ujetnikov, ki so jih zavezniške angleške sile leta 1945 vrnile iz avstrijske Koroške.

Od ustanovitve novih slovenskih škofij leta 2006 grobišče leži na območju novomeške škofije, pred tem pa je sodilo v območje ljubljanske. Kapelo v Kočevskem Rogu je leta 2005 skupaj s skupino umetnikov iz Centra Alleti v Rimu umetniško opremil jezuit Marko Ivan Rupnik.

Po podatkih Nove slovenske zaveze bodo pri današnji mašni slovesnosti sodelovali pritrkovalci iz župnije Vrhnika, cerkveni mešani pevski zbor Franc Gačnik pod vodstvom Dominika Krta, solista Andreja Zakonjšek Krt in Marko Fink. Po mašni daritvi bo spominska slovesnost, so še zapisali.

Peterle pod Krenom opozoril na resnico in potrebo po spravi ter povezanosti

Predsednik prve slovenske vlade in evropski poslanec Peterle je na današnji slovensnosti dejal, da je omenjeno grobišče najbolj tragičen kraj slovenske zgodovine in mesto, na katerem je treba govoriti resnico in razlikovati med tem, kaj je vojna, kaj so revolucija, resnica, mit, kolaboracija, izdajstvo in kaj je samoobramba.

“Vse to je treba razlikovati, kajti vsi, ki so padli pod Krenom, niso padli med vojno, temveč so padli neoboroženi in po vojni. Zaradi revolucije in ne kot vojno dejanje”, je poudaril.

Tega tudi pred 25 leti niso povedali in takrat pod Krenom zastavljena spravna smer je ostalo samo zastavljena. Takrat je namreč predsednik države Milan Kučan povedal določne stvari, na katerih bi se dalo graditi, a nadaljevanja potem ni bilo. Tako pod Krenom vsako leto pripravljajo spominske slovesnosti, odnos do preteklosti pa ostaja v marsičem neurejen in nerazrešen, je ocenil.

Peterle je tudi izpostavil, da je trajni mir moč doseči le tako, da resnica dobi možnost, da pride do veljave, in dodal, da se je podobno zgodilo tudi po osamosvojitvi države, ko so bile marsikatere linije samo dobro zastavljene. Ker se potem se niso nadaljevale, Slovenija nima dokončno postavljene pravne države, njena socialno-tržna ekonomija pa je v senci dogovorne.

Peterle je povzel, da bi morali Slovenci v času, ko je svet v zelo zahtevnem stanju, Evropa pa razdeljena, delati za skupne imenovalce. Morajo se povezati, saj bi bili razdeljeni šibki in ne bi mogli odgovoriti na izzive, ki utegnejo biti še zahtevnejši, je še povedal.

Predsednik republike Pahor, ki je k spomeniku ob breznu pod Krenom položil venec, pa se je v svoji izjavi odzval na Peterletove besede in poudaril, da je bila slovenska osamosvojitev spravno dejanje brez primerjave. Če namreč Slovenci tudi po tragični izkušnji razkola sredi prejšnjega stoletja v letih 1990 in 1991 ne bi stopili skupaj, ne bi razglasili in ubranili svoje države.

Dodal je, da je ravno zdajšnja generacija, kljub ranam, ki jih je pustil čas, storila veliko stvarnih in simbolnih dejanj, ki te rane počasi, a zanesljivo celijo. Slovenci sicer vseh razlik in pogledov na preteklost tudi ne bodo nikoli prešli, bodo pa novim rodovom omogočili, da v prihodnost gledajo brez te bolečine, je še dejal predsednik.

Glavan pa je pri maševanju pred približno dva tisoč ljudmi dejal, da je grobišče pod Krenom simbolni kraj vseh 600 nekdaj prikritih grobišč v Sloveniji. Slovenska prikrita grobišča je tudi označil za kalvarije, na katerih se zbirajo in molijo tudi zato, da bi lažje dosegli spravo.

To pa naj bo tudi dar na oltar domovine ob 25-letnici svobodne slovenske države, za katero so umrli tudi ti, ki so svoje domove branili pred terorjem ali pa so se, čeprav so jih razglasili celo za narodne izdajalce, borili za “drugačno domovino in ohranitev krščanske civilizacije,” je še med drugim opozoril Glavan.

Vence k spomeniku pod Krenom sta danes položili tudi delegaciji NSi in SDS, slovesnosti pa se je udeležilo tudi več poslancev.

V imenu Slovenske demokratske stranke sta venec Pod Krenom v Kočevskem Rogu položila Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS in generalna sekretarka stranke Alenka Jeraj.

Po ugotovitvah in predvidevanjih zgodovinarjev naj bi v Kočevskem rogu na sedmih grobiščih končalo do 30.000 žrtev medvojnih in povojnih zunajsodnih pobojev, največ, 15.000 do 20.000, pa v breznu pod Krenom.

Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, ki je bila soorganizator te spominske slovesnosti, je izrazil veliko razočaranje nad slovensko politiko. Borut Pahor je s svojo navzočnostjo resda dal tej slovesnost tudi državniški pomen, toda hkrati ta država časti in daje enako oziroma še večjo veljavo tistim dogodkom in tistim ljudem, ki so zakrivili Kočevski Rog in vse ostale morije na Slovenskem. Najbližji primer je prireditev z vsemi državniškimi častmi ob odkritju spomenika enemu največjih krvnikov Ivanu Mačku-Matiji.

Publicist Dejan Kaloh o Kučanovem slepilnem manevru glede “sprave” v Kočevskem rogu leta 1990 pa takole:

“Julija 1990 je Kučan na »spravni slovesnosti« v Kočevskem Rogu kot predsednik predsedstva RS izrazil obžalovanje nad zunajsodnimi povojnimi usmrtitvami. A ta Kučanov sicer humani in pietetni svetli preblisk ni bil dovolj, da bi do narodne pomiritve oziroma sprave tudi dejansko prišlo, zlasti, ker ni nihče za povojni teror od izvrševalcev tega revolucionarnega nasilja nikoli odgovarjal. Ne Mitja Ribičič, ne Ivan Maček – Matija, ne kdorkoli drug, ki je domnevno sodeloval pri genocidu nad slovenskim narodom. Režimski mediji so hoteli dogodek v Kočevskem Rogu prikazati kot de facto spravno slovesnost, in to samo zaradi tega, ker sta si Milan Kučan in ljubljanski nadškof Alojz Šuštar segla v roke. Kučan je spet bil v svojem »božjem« elementu; na slovesnosti je celo citiral Sveto pismo (»Je čas vojne in čas miru«, Prd 3,8), da bi izpadel kar najbolj »spraven«.

Naj spomnim še na tale dogodek. Junija 2009 je bil osrednji govornik na spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu predsednik Nove Slovenske zaveze nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič.

Spomnil je, da je na prvi slovesnosti leta 1990 prevladovala politika. »Nadškof Šuštar ni privolil na sodelovanje, dokler ni dobil zagotovila, da bo sodeloval tudi Milan Kučan, ki je bil vrhovni vojak revolucije.« Pozneje, je dodal Drobnič, politika, »razen častnih izjem, ni sodelovala«. Drobnič je na slovesnosti zavrnil mnenja, ki so  prihajala iz borčevskih vrst, da je bila na Rogu leta 1990 sklenjena sprava s tem, da sta si Šuštar in Kučan segla v roke. »To je bil zgolj navaden pozdrav dveh znancev,« je pojasnil.”

Povezani članek: Peterle javno priznal udinjanje pri Kučanu, Janša s priliko o vrani, ki gre h gospodarju po drobtine