“Rdeča inkvizicija” deluje s polno paro
Piše: Gašper Blažič, novinar
Ta teden se bo v zgodovino slovenske politike vpisal kot eden najbolj razvpitih. Afera z arhivi ter velikovškim atentatom je namreč sprožila domino-efekt, zaradi katerega predsednik največje opozicijske stranke verjetno slabo spi. Tudi zato, ker so mu podporo odrekli tudi tisti, ki so bili dosedaj neke vrste njegovi tihi zavezniki, ker so s kritiko na račun sedanje vlade na nek način pomagali opoziciji (denimo dnevnik Finance, ki je sicer najbližje ekonomskemu liberalizmu in sicer ohranja kritično distanco tako do levice kot desnice). Do »črne srede« ta teden je imela SDS skoraj zavidljivo javnomnenjsko podporo, po tem obdobju pa je malo verjetno, da bi SDS lahko še naprej ohranila vodstvo v javnomnenjskih anketah. Morda je zato res bolje, da se ji je medijski stampedo zgodil zdaj kot pa tik pred volitvami, saj je mogoče v letu in pol do volitev še marsikaj nadoknaditi.
Postavlja se vprašanje, kje je tista točka nesporazuma, zaradi katere je postal Janša v teh dneh glavni grešni kozel? Začelo se je, kakor je znano, s poskusom Igorja Omerze (formalno je še vedno član LDS, vendar je z nekaterimi stališči skoraj bližje opoziciji kot pa koaliciji), da bi dobil nekatere dokumente iz arhiva, vendar mu je bilo to preprečeno. V postopek se je najprej vmešala Sova, nato pa je vladajoča koalicija pohitela s predlogom spremembe arhivskega zakona, s čimer bi bilo dejanje Sove tudi legalizirano za nazaj (nekdanji arhivi SDV so po dosedaj veljavnem zakonu povsem odprti, sedaj pa ne bodo več oz. bo dostop do njih precej bolj omejen). Takrat se je tudi odprla nova fronta med koalicijo in opozicijo zaradi zapiranja arhivov. Vendar ni šlo toliko za arhive nekdanje Udbe oz. SDV, pač pa za fundamentalna etična in pravna vprašanja, ki se ne tičejo samo odnosa do totalitarnega režima, pač pa predvsem kontinuitete (ali diskontinuitete) z njim. In konec koncev gre pri vsem tem tudi za vprašanje odnosa med etiko in pravom, kajti vladajoča večina lahko na formalni ravni uzakoni tudi koncentracijska taborišča. Vlada in vladajoče stranke so zapiranje arhivov seveda branile z argumenti, češ da varujejo življenja tistih, ki so delovali za samostojno Slovenijo, kar je seveda velika laž, saj je bila republiška SDV reorganizirana šele po nastopu Demosove vlade, pred tem pa je še vedno delovala kot podaljšana roka tedaj že prenovljenih komunistov. V kontekstu te polemike opozicija res ni imela težkega dela – pobudo za konflikte bi lahko mirno prepustila koaliciji, ki je začela z zmerjanjem, vendar se je s tem dodatno osramotila pred javnostjo.
Do tu vse lepo in prav. Zato pa je prišlo do preobrata potem, ko se je odprla fronta med SDS in predsednikom države. In koalicija se je brž, razen z redkimi izjemami, umaknila iz spopada. Ker je vedela, da SDS v spopadu s predsednikom republike nima nobenih možnosti za zmago in da bi navzočnost koalicije v spopadu povečala Janševe možnosti za zmago. Kajti v tem primeru ne gre več za spopad dveh enakopravnih političnih subjektov. Institut predsednika republike je v politični zavesti slovenske nacije nekaj posebnega – navsezadnje je predsednik države izvoljen na neposrednih volitvah, zmaga pa lahko le tisti kandidat, ki poleg pripadnikov svoje politične opcije nagovori velik del sredinskega volilnega telesa in poleg tega še koga iz nasprotne politične opcije. In dr. Danilu Türku je to nedvomno uspelo, tudi po zaslugah njegovega najresnejšega tekmeca Lojzeta Peterleta. Peterletov izvirni greh je bil namreč v tem, da se je na nek način kar sam predlagal za predsedniškega kandidata, namesto da bi to nalogo taktično prepustil kaki skupini uglednih intelektualcev (nekako tako je leta 2002 nastopila Barbara Brezigar, ki so jo najprej podprli intelektualci iz kroga Nove revije, šele nato politične stranke). Zato mnogi »desni« volivci Peterleta nikoli niso vzeli za »svojega«, v drugem krogu volitev mu je marsikdo odrekel podporo. Spomnimo: v času predvolilne kampanje se tudi Zbor za republiko, ki je organiziral soočenje Türka in Peterleta, sam pa se uradno ni opredelil za nobenega od kandidatov. Približno v istem času so se tudi pojavile informacije o tem, da naj bi Türk v času po osamosvojitvi Slovenije kot diplomat še vedno delal za nekdanjo Jugoslavijo. Izkazalo se je, da so bile te informacije, čeprav podprte z dokumenti, dejansko preuranjene, saj je morala Slovenija na podlagi sklepov Brionske deklaracije z dne 7. julija 1991 zamrzniti vse postopke osamosvajanja za obdobje treh mesecev. Nekoliko bolj obremenilno pa je bilo za Türka pisanje enega od diplomatov Združenih narodov in sicer v času, ko si je tedanji generalni sekretar ZN Kofi Anan izbiral svoje najožje sodelavce, Türk pa ni prišel v ta ožji izbor in se je nato vrnil v domovino in znova začel predavati na ljubljanski pravni fakulteti (to je bilo leta 2005). Toda končni izid drugega kroga volitev je tehtnico nagnil povsem v Türkov prid, kar je bilo svojevrstno sporočilo za Peterletov tabor. Navsezadnje so celo nekateri volivci SDS čutili nekakšno distanco do Peterleta, hkrati pa so se zanašali na to, da je brat novoizvoljenega predsednika Vitoslav Türk, sicer menedžer s področja energetike, ki politično sodi v nabor SDS. No, nekateri so se zanašali tudi na (navidezni) konflikt med Türkom in predsednikom zveze borcev Janezom Stanovnikom glede povojnih pobojev, pri čemer ne gre spregledati, da sta bila nekdaj oba diplomata v krogih ZN. V tem kontekstu je bil Stanovnik nekakšen Türkov mentor.
Kot je znano, so stranke sedanje vladajoče koalicije – ob predsedniških volitvah so bile, razen DeSUS-a, v opoziciji – tedaj močno triumfirale, kar je bil tudi povod za kasnejše glasovanje o zaupnici Janševi vladi. Toda sodelovanje med novoizvoljenim predsednikom Türkom in tedaj vladajočo desno sredino je bilo vsaj v prvem obdobju korektno in do neke mere olajšanje, potem ko se je nekako unesel konflikt med Türkovim predhodnikom dr. Janezom Drnovškom ter Janševo vlado (spomnimo, Janša je za Drnovška postal »princ teme«). Ta korekten odnos pa se je podrl šele kasneje, ko je Türk naredil nekaj nepopularnih in povsem neumnih potez, s katerimi si je bržkone zmanjšal popularnost med Slovenci, čeprav je ostal še vedno najbolj popularen med slovenskimi politiki. Denimo podelitev odlikovanja Tomažu Ertlu in označitev grobišča pri Hudi jami za drugorazredno temo. Zaradi odlikovanja za Ertla je SDS kasneje celo poskušala z ustavno obtožbo proti predsedniku republike, vendar slednja po pričakovanju ni uspela.
Že sprožitev ustavne obtožbe je bilo politično slaba taktična poteza, ki pa k sreči ni imela hujših posledic za največjo opozicijsko stranko. Slednja bi lahko sicer kasneje počakala na morebitne nove neumnosti predsednika države, se morda nanje na kratko odzvala in nato počakala, da si ljudstvo samo ustvari mnenje o tem, ali predsednik države res deluje v interesu vseh državljanov. Celo v primeru zares hude napake predsednika države bi bil frontalni spopad z njim nesmiseln. Kot je že omenjeno, je predsednik države izvoljen na neposrednih volitvah z absolutno večino glasov, kar mu daje posebno imuniteto v moralnem smislu. To pomeni, da se javnost v tem spopadu praviloma večinoma postavi na stran predsednika države kot tistega, ki je nekakšna moralna avtoriteta. Spomnimo se, da se je to zgodilo že leta 1997, ko je tedanja desnosredinska opcija sprožila razpravo o lustraciji, tisto leto pa so bile ravno predsedniške volitve. Javnost je seveda spoznala, da je interes za lustracijo usmerjen predvsem proti nekdanjemu partijskemu šefu Milanu Kučanu, ki je tisto leto kandidiral na volitvah in že v prvem krogu pometel z vsemi tekmeci. Kar pomeni, da mu je razprava o lustraciji prinesla veliko koristi in ne škode, kot so računali njegovi nasprotniki. Drugi primer, ki dokazuje nesmiselnost spopada s predsednikom države, je iz časa Janševe vlade, ko je prišlo do konflikta med najvidnejšimi politiki tedanje vladajoče opcije ter predsednikom države dr. Janezom Drnovškom. Slednji je bil zaradi bolezni precej bojevito razpoložen, vendar pa mu konflikti niso prinesli toliko koristi, kot so prinesli škode vladi in SDS kot tedaj najmočnejši vladni stranki. Da imajo predsedniki držav že na splošno nek poseben položaj, dokazuje tudi afera z mlado praktikanko, s katero se je nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton zapletel v Beli hiši. Clintonu je zaradi domnevnega laganja pod prisego grozil politični kolaps, navsezadnje pa se je pokesal in si pridobil celo nekaj novih simpatizerjev.
Če se vrnemo v sedanjost: taktična napaka SDS je bila predvsem v tem, da se je sploh spustila v (ponoven) spopad s Türkom. Tudi če se je Türk grdo zlagal, da je bil o atentatu v Velikovcu obveščen iz medijev in ne direktno od SDV, je za večino Slovencev to povsem malenkosten podatek, ki ne more kaj dosti prizadeti ugleda predsednika države – vsaj ne v takšnem okolju, kot je slovensko (posledice ideološke indoktrinacije so namreč še vedno precej hude). Zato pa objavljanje dokumentov v slogu Wikileaksa nekateri smatrajo kot gonjo proti predsedniku države, s čimer SDS seveda izgublja točke, Türk pa jih pridobiva. Če k temu prištejemo še ne preveč posrečeno šlamastiko z dokumenti, je ob asistenci medijskega korpusa blamaža popolna. In to je velika škoda, saj se na ta račun rehabilitirajo ne samo Türk, pač pa tudi Gregor Golobič in Katarina Kresal ter njuni najbolj razvpiti sodelavci. To pa tudi pomeni, da je projekt »druge republike« resno ogrožen. Pasivnost volilnega telesa se bo zagotovo še povečala, prav tako miselnost, da so »vsi isti« in da se v politiki na nikogar ne moreš več zanesti. Ne glede na to, ali je Türk lagal, je SDS utrpela največjo škodo. Pogrom je tako velik, da je že sum najmanjšega simpatiziranja SDS dovolj velik razlog, da te označijo za kriminalca in lažnivca.
Po drugi strani pa je afera »Türk-Velikovec« poskrbela, da je v javnosti padel še en veliki mit. To je mit o tem, da lahko Janša kot diplomirani obramboslovec uspešno deluje le v (umetno ustvarjenih) izrednih razmerah. Dogajanje v tem tednu je pokazalo, da ta mit ni v skladu z resničnostjo. Vidnejši člani SDS, ki verjetno niso pričakovali, da bo prišlo do takega bruhanja ognja iz medijev (koalicijski politiki so začeli z odzivi šele kasneje), so zbegani, dr. Žiga Turk se je skušal preko spleta celo distancirati od domnevno spornega ravnanja z dokumenti. Prej bi lahko rekli, da se je Janša znašel v neusmiljenih kleščah, saj se mora poleg obtožb o ponarejanju dokumentov (kar je razkrilo »raziskovalno novinarstvo« časopisa Delo) braniti tudi pred obtožbami o prejemanju podkupnine leta 1991 v zvezi s tihotapljenjem orožja. To obtožbo so mediji spravili na svoje naslovnice ravno v nepravem trenutku. Tudi če Janša dokaže, da s podkupninami, tako v Luki Koper kot tudi v aferi Patria, ni imel nič, mu javnost zaradi vtisa, da je v zvezi z dokumentom lagal, preprosto ne bo verjela. Še več, znova so postali aktualni tudi vsi njegovi »stari grehi«. Sporočilo za javnost s strani medijev se torej glasi: če boste na volitvah glasovali za SDS, boste podprli ponarejanje dokumentov ter miselnost, da cilj posvečuje sredstva.
Kljub vsemu pa obstaja žarek upanja. Že zaradi pregovora, da se nobena juha ne pojé tako vroča, kot se skuha. Arhivska afera se bo sčasoma umaknila z dnevnega reda slovenske politike, čeprav bodo njene posledice verjetno ostale za vedno. Olajševalna okoliščina za Janšo pa je tudi v tem, da doslej nihče od ministrov, ki so ga zalotili »s spuščenimi hlačami«, ni odstopil (razen Karla Erjavca, ki ga je Pahor lahko brez večjega tveganja žrtvoval), kar pomeni, da je tudi poziv Mladega foruma Janši, naj vrne poslanski mandat, zgolj kamenček v mozaiku vsesplošnega javnega »antijanšističnega« pogroma. Vse to pa seveda ni noben dokaz, da slovenska družba ne potrebuje temeljite duhovne, kulturne in politične prenove (pri čemer so seveda vključene tudi ustavne spremembe, ki sodijo v sklop t. i. druge republike). Če bo tranzicijski levici uspelo povsem onemogočiti opozicijo, bo Slovenija s tem dolgoročno obsojena na propad, saj vladajoči ne bodo imeli več kontrole nad samovoljo oblastnikov. Ko se bo delirij o grdem in hudobnem Janezu Janši počasi umaknil v ozadje, pa se bo moralo ljudstvo znova soočiti z nič kaj blestečim gospodarskim in socialnim položajem. In se bo nemara spomnilo, da nam v času Janševe vlade ni šlo tako slabo. Ni bilo idealno, vendar precej boljše kot sedaj, ko je gospodarska kriza v veliki večini evropskih držav mimo, mi pa tavamo v njej kot Izraelci po egiptovski puščavi, v želji, da bi našli obljubljeno deželo…
P. S.: V teh dneh je marsikdo občutil tako moč medijske mašinerije kot tudi vseh tistih prostovoljcev, ki preko spletnih forumov izvajajo enega najhujših pritiskov. Pa ne zgolj na Janšo in SDS, pač pa na vse, ki si upamo misliti drugače kot oblastna elita. Tudi proti novinarjem tednika Demokracija (in to na osebni ravni), čeprav smo po svojih močeh skušali opozoriti na nekatere premalo premišljene poteze stranke, katere »glasilo« naj bi bili. Morda pa je ravno to še večji razlog za bes, saj se s tem mit o tem, kako monoliten je »desni blok« z redkimi alternativnimi mediji (ki naj bi, kot je nekdo zapisal, za vsako ceno branili Janšo, tudi če bi slednji ubijal kot Gadafi), dokočno sesuva. In verjamem, da je to boleče. Boleče za tiste, ki so bili prepričani, da bo tednik Demokracija izpadel lizunsko in neverodostojno ter ga bodo lahko brez večjih težav eliminirali skupaj s SDS, tako kot so nekdaj komunisti obračunali z vsem, kar je samo potencialno ogrožalo njihovo oblast. Analitični pristop, poznavanje politične zgodovine ter upoštevanje širšega družbenega konteksta očitno ne »dišijo« preveč tistim, ki so sredi tega tedna družbo družbo zatrobili v isti “protijanševski” rog. Zato citiram del besedila, ki ga je danes na forumu Financ objavil Miran77: »Zdaj, kaj nas nauči tale operacija “Atentat Janša” o medijski odprtosti in domnevni pluralnosti slovenskega prostora ? Da niti eno, niti drugo pravzaprav ne obstaja. Slovenija je pod kožo še vedno zelo enoumna družba in niti noče biti drugačna. Demokracija je pri nas še vedno le zelo tanka prst rodovitne zemlje na trdni podlagi iz rdečega betona. Lahko jo odpihne že vsaka najmanjša sapica.« Komentar najbrž ni potreben.
Panika sploh ni potrebna, “dosežki” vlade, pretekli, sedanji in bodoči , bodo našo ladjo pripeljali v miren pristan. Levaki so tisti, ki delajo napako in že Napoleon je dejal: ne moti nasprotnika, kadar dela napako. Na lažeh in nabijanjih ne boš zgradil bodočih uspehov.
gašper blažič ni novinar, (zbrisano zaradi vulgarnosti)
jj je ponaredek ponaredka in seveda- navadna retardirana pička.
JJ ima prav. Gašper Blažič je (zbrisano zaradi vulgarnosti)
Gašper Blažič, čestitam za pronicljivost in razgledanost. Drži se.
Zelo dober prispevek. Realen in pronicljiv. jj in svoboda narodu, vajino izrazoslovje pa samo kaže, da so vama rdeči črvi čisto pojedli možgane. S tistim oreškom pa seveda ne moreta nič drugega kot pljuvati kot dva imbicila.
Rastko, kar si povedal, sem hotel sam zapisati, pa si me prehitel. Lahko samo dodam: SVOBODO NARODU je moja generacija doživljala do onemoglosti, a narod ni bil nikoli manj svoboden, kot takrat. Kdor se tako imenuje je lahko samo bebavec.
Ljudstvo bo pravico vzelo v svoje roke. Ni opozicija tista, ki se ji tresejo gate. Na tapeti so oni, oni so naši MubarakGadafi, oni so na vrsti, zato pa so tako besni. Vse ostalo je cirkus in show, oziroma če parafraziram Turčina,” to so drugorazredne teme”
– “Rdeča inkvizicija” deluje s polno paro –
Gašper,
pa črna inkvizicija tudi. A nisi opazil povsem enakih intervalov?
Tačrni so ob odkritju Hude jame pričeli z napadi na ideološke naslednike partizanov (povojni poboji).
Rdeči so vrnili s Titovo ulico in z odlikovanjem Ertla.
Tačrni so nadaljevali z ustavno obtozbo zoper Türka,
Rdeči so . . .
Tačrni so . . .
In tako v nedogled. Kulturni boj, dragi Gašper, ki traja ze od sredine 19. stoletja. Vzemi v roke Kersnika pa boš opazil, skoraj dvestoletno razdeleljenost slovenstva!
Mar res ne zmoreš toliko objektivnosti, da ne priznaš fifti-fifti krivde obema stranema?
G. Rado, moram priznati, da ste me prijetno presenetili. Rdeči – včasih oboževani, proglašeni za napredne, edinstveni, nedotakljivi …; na drugi strani črni – pokvarjeni, nazadnjaški in manj vredni državljani … Razlika je bila očitna. In v tej družbeni neenakosti, ko so se nadljudje dobesedno poigravali z izmečki človeštva, ko so bili slovenski zapori prepolni, ko sta bili kritika in resnica prepovedani, ko je bila krivda enih in slava drugih uzakonjena, se je rodila podlaga za ponovno oživitev ideologije nasilne revolucije. In v trenutku ponovne slave rdečih, ste stopili na podstat in razdelili krivdo enih in drugih na fifti-fifti. Čestitam g. Rado! (Pojasnilo: Razdelitev krivde na fifti-fifti je za nekoč brezpravno rajo velik uspeh, za “rdeče bogove” pa totalen poraz.)
Rado, ti primerjaš neprimerljivo. Ideološki nasledniki morilcev so lahko samo zagovorniki morilcev ali sami morilci.
Torej – napadanje komunajzerjev je upravičeno, napadanje demokratov ne.
Spoštovani g. Rado, sedanji razkol je zelo težko umestiti v nekakšno kontinuiteto z 19. stoletjem. Res je, da vzporednice obstajajo, vendar se delitev Slovencev na liberalce in klerikalce ni razvila v nek zmeren dualizem (levo)liberalizem vs. konservativizem. Preprosto zato, ker je ta politični tok prekinil komunizem in to za pol stoletja. Aktualna razklanost v Sloveniji se še vedno vrti okoli točke odnosa do komunizma. Nekateri bi radi, da bi bila sedanja demokracija samo neko organsko nadaljevanje prejšnjega sistema. Vendar tako ne gre. Saj poznaš tisto biblično: staro vino v nove mehove (ali pa obratno). Če vemo, da je bila Udba oz. SDV kriminalna združba, ki je imela vse atribute mafije (tihotapljenje, pranje denarja, likvidacija “razrednih sovražnikov – to delo je dobro obvladal kasnejši srbski vojni zločinec Arkan), potem so trditve koalicije, češ da so SDVjevci delali za samostojno Slovenijo, čisti anahronizem. Tako kot je čisto anahronizem trditi, da so sedaj oboji enako krivi. Krivda pač tu ni simetrična, če je ena stran pol stoletja imela vse pod kontrolo in je celo kršila človekove pravice, njeni nasledniki pa skušajo vse skupaj prikriti in opravičiti, ob tem pa seveda sesuti vsakogar, ki bi ji utegnil kaj ponagajati. Verjamem sicer – in to sem tudi napisal -, da je Janša ravnal neprevidno. Toda če bi kaj podobnega počel nekdo iz druge opcije, se še nihče ne bi zmenil zanj kaj dosti. Iz medijev, da ne bo pomote.
ABC (Ive?)
presenečenje je lahko le iz tega, da me ne berete dovolj pozorno. /če sem kritičen do kakšnega dejanja desnice (desničarjev), me že imate za zakrnknjenega levičarja/
Fifti-fifti seveda. Saj je šlo je za državljansko vojno.
Franc,
ideoloških naslednikov morilcev ni. Po vojni rojeni pač nimamo nič z masakriranjem. Pa naj bomo levičarji ali desničarji.
Gašper Blažič,
o SDV-jevcih, ki naj bi delali za osamosvojitev Slovenije, ne vem nič. Vem pa da so bila osemdeseta leta fantastična. Kulturno vretje, pronicanje narodne zavesti, Slovenska pomlad skratka. Razen nekaj profesorjev z berufsverbotom ni bilo kaj hujšega. No ja, pa Janšo so z rokami v žepih peljali v udbovski zapor.
(kakšna razlika z demokracijo – pred leti, ko so se Penka vrgli demokratični specialci) 🙂
SDV jevci so v veliki meri delali po maniri udbovske inercije. Njihovi šefi pa so istočasno mehčali jugoslovanski trdi režim.
Stvari iz osemdesetih, dragi Blažič, se pač ne da presojati črmo-belo.
Rado, ne moreš biti demokrat in komunist obenem. Žal. Kakor ne moreš biti nacist in demokrat. Ali fašist.
Komunizem zahteva revolucijo. Demokracija je kljub vsem pomanjkljivostim najboljša izmed slabih možnosti. (Churchill)
Rado, ideološki potomci morilcev ste še. Saj ti z vsi ihto zagovarjaš komunizem, levico itd…
Po vojni rojeni nekateri nočete obsoditi vaših prednikov, ki so zločinsko pobijali vse, kar ni dišalo po komunizmu.
Ti si lep primerek, ko pripisuješ komunajzerjem zasluge, da so režim mehčali. Niso ga mehčali, le prisiljeni so se bili prilagoditi razmeram.
Enako zlorabljaš aretacijo Janše, da bi izgledalo, kako fajn so bili udbovci, ker niso bili tako nasilni, kot bi lahko bili. Že aretacija je bila zločin in kršenje človekovih pravic.
Rado, ko je potrebno, se z Gašperjem podpiševa z imenom in priimkom.
Kaj pa vi? Že večkrat ste bili pozvani. Kako že pravijo skrivačem?!
Glede ostalega pa naslednje:
Ker trobite v en sam rog,
z vami nemogoč je dialog.
Ker vas nihče ne pohvali,
se pač morate hvaliti sami.
Lep pozdrav.
Ive A. Stanič
G.Rado, dajva malo bolj natančno analizirati vaše misli:
“o SDV-jevcih, ki naj bi delali za osamosvojitev Slovenije, ne vem nič.”
Potem niste pozorno poslušali, kaj so govorili predstavniki vlade, ko so zagovarjali spremembo zakona o arhivih. Vsaj Pahor je poskušal nastopati s takimi argumenti, češ če bodo arhivi SDV ostali odprti, bodo ogrožena življenja tistih, ki so delali za samostojno Slovenijo.
“Vem pa da so bila osemdeseta leta fantastična. Kulturno vretje, pronicanje narodne zavesti, Slovenska pomlad skratka. Razen nekaj profesorjev z berufsverbotom ni bilo kaj hujšega. No ja, pa Janšo so z rokami v žepih peljali v udbovski zapor.(kakšna razlika z demokracijo – pred leti, ko so se Penka vrgli demokratični specialci) 🙂 ”
Večinoma se strinjam. Na tem mestu je premalo prostora, da bi lahko analiziral vse razloge za razvoj slovenske pomladi, se pa s to zadevo študijsko ukvarjam. Zagotovo pa je treba razlikovati med tistimi, ki jim je bilo v tistih časih preprosto “lepo”, in pa tistimi, ki so za slovensko pomlad plačali tudi določeno ceno. In JJ je bil eden od teh. ZKS je vsekakor resno računala, da se lahko Janše znebi za zelo dolgo časa, vendar le pod pogojem, da JJ in ostale obsojence preda JLA, ki je nato organizirala kobajagi tajno sojenje in to še v tujem jeziku. Vendar se je uštela. Navsezadnje pa je represija počasi nehala popuščati zaradi tega, ker je “vrag odnesel šalo”, po državah vzhodne Evrope so že potekale vstaje…
“SDV jevci so v veliki meri delali po maniri udbovske inercije. Njihovi šefi pa so istočasno mehčali jugoslovanski trdi režim.”
Zagotovo so tako delali, saj drugače niso mogli. Koliko so njihovi šefi mehčali jugoslovanski režim, pa bi se dalo razpravljati. Zagotovo je šlo za nadaljevanje notranje napetosti, znane že iz časa padca Rankovića, ki je predstavljal centralistično vizijo Jugoslavije. Tito, čeprav je predstavljal centralno oblast, je dal prav federalistu Kardelju. Vendar pa je bil slednji ideološko še vedno preveč ozek, da bi lahko popustil v nekaterih ideoloških pogledih na gospodarstvo in omogočil večji gospodarski razvoj tako Slovenije kot Jugoslavije (zato je med drugim moral oditi Stane Kavčič). Po Kardeljevi in Titovi smrti se je “stara garda” slovenskih komunistov, ki je spoznala, da je šla z odstranitvijo Kavčiča vendarle predaleč, počasi v penzijo. V boju za oblast je sredi osemdesetih zmagala nekoliko bolj pragmatična struja, ki so jo zastopali Maček, oba Ribičiča, Dolanc in Kučan. Vendar to ne pomeni, da so bili za demokracijo, pač pa zgolj za preoblikovano Jugoslavijo in preoblikovan samoupravni socializem. Zaradi pohoda Miloševića in mitingašev v Srbiji pa so se slovenski komunisti znašli v dilemi, kako ravnati “med kladivom in nakovalom” (med avtonomistično usmerjenimi Slovenci ter centralistično usmerjenimi Srbi). Navsezadnje je bila afera JBTZ za njih dobra šola, dokončno pa jih je streznil padec Ceausescuja decembra 1989. Šele takrat je ZKS dokončno privolila v “sestop z oblasti”. Navsezadnje se je slovenska partijska vrhuška bala tako slovenskih ljudskih množic kot tudi beograjskih pučistov, ki bi lahko posegli in jih zamenjali z bolj ubogljivimi (beri: beograjsko usmerjenimi) kadri.
“Stvari iz osemdesetih, dragi Blažič, se pač ne da presojati črmo-belo.”
To zagotovo. 🙂 In to velja tudi za tiste teorije, ki hočejo dokazati, da je bila postavitev slovenske države in demokracije zgolj neka prehodna faza prejšnjega obdobja, torej kontinuiteta.
S tovariškimi pozdravi,
GB
Zdi se mi da ima Rado pubertetne težave. Vedno nekaj ugovarja.
Gašper!
Gremo po vrsti.
O arhivih!
Ničesar nam ne morejo povedati, česar o jugoslovanski stvarnosti ne že vedeli. Zato jemljem prah, ki se dviga okoli arhivov zgolj kot boj dveh ideoloških strani. V resnici pa nič pomembnega.
“Koliko so njihovi šefi mehčali jugoslovanski režim”
Se čisto strinjam s tabo, da so “ti šefi” zgolj odregirali na situacijo, ki se je odvijala mimo njihove volje. A treba je priznati, da so dobro odreagirali. Nikomur se ni kaj hudega zgodilo, zdrave sile pa so vseeno lahko pripravljale teren za osamosvojitev. A v scenarij čiste osamosvojitve še leta 1989 ni nihče zares verjel. Niti pomladniki ne. Padec Berlinskega zidu in razpad Varšavskega pakta nam je šel tu močno na roko.
Brez tega je bila asimetrična federacija leta 1989 še najbolj verjetna in optimalna možnost.
Pa ne pozabi.
Slovenska partijska “vrhuška”, kot jo slabšalno poimenuješ je celo desetletje branila Novo revijo in Mladino pred pravovernim Beogradom. Brez aktivne podpore bi jih jugoslovanski državni tožilci že zdavnaj pozaprli*** (najbrž si pri raziskavah že kaj našel – precej poskusov je bilo). Tudi morebitna intervencija JLA bi se samo leto ali dve prej, za nas mnogo bolj klavrno končala!
Da ne govorim o oporečniku Ruplu, ki mu je partija omogočila šolanje v ZDA.
“In to velja tudi za tiste teorije, ki hočejo dokazati, da je bila postavitev slovenske države in demokracije”
Slovenska osamosvojitev ni zgolj tisto, kar so o njej zapisali pomladniki. Je še mnogo več.
Veliko pozabljenih in še več zamolčanih zgodb. Eden izmed pozabljenih, a pomembnih je Celjan Leopold Perc. Predsednik slovenske turistične zveze. On je že leta 1981 trasiral prebujanje slovenske nacionalne zavesti. Postavil je vseslovensko turistično akcijo:
Slovenija moja dežela. Ob njej se je cela generacija Slovencev začela zavedati enkratnosti dežele v kateri živimo.
O slovenski pomladi, ki jo intenzivno proučuješ.
Ni kaj, vidi se, da si prebral že kar nekaj materialov. A mene bolj zanima izhodišče iz katerega izhajaš pri proučevanju in sklepanju.
Današnji čas, čas demokracije v primerjavi z nesvobodo socializma.
Jaz med obema sistemoma ne vidim kakšne kvalitetne posebne razlike. Socializem je poznal velike besede o vladavini delovnega ljudstva, čeprav je v resnici vladal ozek partijski aparat.
Današnja demokracija pa tudi ima velika usta človekovih pravic in svobode, a praksa opozarja na desetine tisočev brezpravnih delavcev, medtem ko si precejšen del politično tajkunske elite medsebojno ščitijo hrbet pri ropanju nekdanjega družbenega bogastva. Zato se mi morebitni vzvišen odnos na relaciji danes – včeraj sploh ne zdi primeren.
Boljši povprečni standard, ki ga danes imamo, pa ni ravno zasluga novega družbenega reda, ampak predvsem tehnologiji, ki je dandanes pač 30 let dlje, kot je bila pred osamosvojitvijo.
*** Celo zloglasni jugoslovanski notranji minister, Slovenec Stane Dolanc je zadnja leta aktivno branil “preglasne” Slovence
Rado, današnji sistem je tak, ker je še precej socialističen.
Ti si pa itak za tak sistem. Si proti liberalnemu kapitalizmu.
Rado je spet držal enega svojih komunističnih govorov.
Kar pa se tiče vsebine, Rado – tu nam lažeš ali pa si v strašanski zmoti. Možno je, da SEDAJ ni ničesar notri, ker so tvoji komunisti vse, kar je bilo za njih obremenjujoče uničili. Sicer pa bi moralo biti notri vse, kar slovenski Janez ni vedel. Vedeli ste morda vi, komunisti, ne pa običajni ljudje z ulice.
Odličen tekst Gašper, samo tako dalje. Pronicljiv in argumentiran. To pa je seveda nekaj kar levičarski komentatorji ne morejo razumeti, saj sta jim diskreditacija in poniglavost na prvem mestu.
»Ničesar nam ne morejo povedati, česar o jugoslovanski stvarnosti ne že vedeli. Zato jemljem prah, ki se dviga okoli arhivov zgolj kot boj dveh ideoloških strani. V resnici pa nič pomembnega.«
Glavne stvari sicer že vemo, toda, kot pravi star pregovor, hudič se vedno skriva v podrobnostih. Navsezadnje, tako osovraženi Janez Janša v knjigi Premiki lepo piše, kako so se agenti SDV (Udba) ter Kontraobveščevalne službe (KOS) JLA pozdravili kot stari znanci, ko je bil JJ pripeljan na Metelkovo. Kar pomeni, da je bilo sodelovanje med slovenskimi komunisti ter »jugosi« tedaj vendarle zgledno. Vendar je to zaenkrat samo Janševa izpoved, ki ji lahko verjamemo ali ne. Glavni dokazi pa se skrivajo v arhivih, saj verjetno obstaja tudi medsebojna korespondenca med KOS in SDV. Kolikor tega arhivskega gradiva še niso »skurili« v pečeh v zaprtem območju Gotenice, potem še vedno obstaja in bi verjetno marsikaj pojasnilo.
»Se čisto strinjam s tabo, da so “ti šefi” zgolj odregirali na situacijo, ki se je odvijala mimo njihove volje. A treba je priznati, da so dobro odreagirali. Nikomur se ni kaj hudega zgodilo, zdrave sile pa so vseeno lahko pripravljale teren za osamosvojitev. A v scenarij čiste osamosvojitve še leta 1989 ni nihče zares verjel. Niti pomladniki ne. Padec Berlinskega zidu in razpad Varšavskega pakta nam je šel tu močno na roko. Brez tega je bila asimetrična federacija leta 1989 še najbolj verjetna in optimalna možnost.«
Asimetrična federacija pomeni, da vsaka od republik povsem svobodno prenese na centralno oblast toliko pooblastil, kolikor sama želi. Tudi v EU, ki je dejansko urejena kot nekakšna konfederalna zveza suverenih (nacionalnih) držav, niso vse države v območju EU (npr. Velika Britanija, ki je še vedno precej samosvoja). Predlog asimetrične federacije sta spomladi leta 1991 izdelala tedanja predsednika predsedstva BiH ter Makedonije Alija Izetbegović in Kiro Gligorov kot zadnji poskus ohraniti enotno, a preoblikovano Jugoslavijo (ta predlog je podprl tudi slovenski član predsedstva SFRJ dr. Janez Drnovšek). Je pa res, da so na dogajanje v Jugoslaviji precej vplivale mednarodne razmere, tudi padec berlinskega zidu ter Ceausescujevega režima v Romuniji (ravno v tem času so slovenski komunisti previdno oklicali »sestop z oblasti« ter privolili v formalno svobodne volitve, kjer pa so kot posamična stranka dobili največ glasov tudi zaradi tega, ker so malo pred tem zapustili kongres ZKJ). Po eni strani lahko kot »zaslužnega« za slovensko osamosvojitev smatramo tudi Miloševića, ki je s svojimi centralisti in nacionalisti ves čas trmasto zavračal preoblikovanje Jugoslavije. Prva programska opredelitev za samostojno Slovenijo pa je bila Majniška deklaracija leta 1989 (»Hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.«), pri tem pa ni izrecno omenjala Jugoslavije ter samoupravnega socializma (v nasprotju s Temeljno listino). Ta programska izjava je bila dejansko tudi plod dogajanja v Jugoslaviji (represija na Kosovu, vzpon Miloševića, zahteve po centralizaciji Jugoslavije, mitingi kot sredstvo za rušenje preveč »upornih« partijskih oblastnikov). Torej so nekateri leta 1989 že verjeli v možnost samostojne Slovenije, ki bo šele na podlagi lastne državnosti sklepala zvezo z ostalimi jugoslovanskimi republikami. Zato je tudi Demos na zunaj omenjal konfederacijo, ki pa so jo razlagali drugače kot tedanja opozicija, za katero je bila konfederacija samo nekoliko popravljena federacija. Je pa zanimivo, da je Milošević ob slovenskih ponudbah za preoblikovanje v konfederacijo hinavsko vztrajal pri »federaciji« (kar je bil čisto blef, saj je federativno ureditev hotel čim bolj centralizirati). Slovenski komunistični vrh, ki se je soočal z nastajajočo »kontrarevolucijo« (Nova revija št. 57, razni kritični članki po drugih publikacijah JBTZ – Odbor za varstvo človekovih pravic, javna zborovanja, kasneje tudi prve stranke, itd.) je vedel, da ne bo mogel kar tako poseči po represiji, kot so to lahko nemoteno počeli skozi vsa desetletja, čeprav jih je Beograd zelo priganjal k temu – kajti navsezadnje so vedeli, da se čas enopartijske vladavine izteka (v dogmatična ideološka načela v gospodarstvu pa niti Maček, Ribičič, Dolanc in Kučan niso več verjeli, pač pa so se oprijeli »tehnologije oblasti«). Zato je stara socialistična skupščina začela tudi ščititi tedaj še legalno oblast v Sloveniji pred posegom iz Beograda. Toda Kučan je praktično do zadnjega omahoval glede prepovedi mitinga resnice v Sloveniji decembra 1989 – zato je Tone Jerovšek, pravni svetovalec skupščine SRS kar sam napisal odlok o prepovedi, ki pa so ga oblastniki nato podpisali. Vsekakor pa se je scenarij osamosvojitve počasi vse bolj izjasnjeval – pač glede na dogodke. Dokončna zaveza za osamosvojitev pa je bil rezultat plebiscita decembra 1990. Poti nazaj ni bilo več. Šlo je le za to, ali je bila oblast (Demos) pripravljena uresničiti ta izid. Nekateri, kot npr. Mencinger, so omahovali. K sreči se je vse dobro končalo, kljub posehu JLA.
»Slovenska partijska “vrhuška”, kot jo slabšalno poimenuješ je celo desetletje branila Novo revijo in Mladino pred pravovernim Beogradom. Brez aktivne podpore bi jih jugoslovanski državni tožilci že zdavnaj pozaprli*** (najbrž si pri raziskavah že kaj našel – precej poskusov je bilo). Tudi morebitna intervencija JLA bi se samo leto ali dve prej, za nas mnogo bolj klavrno končala!«
Zakaj pa je potem vrh ZKS tako strogo obsodil 57. št. Nove revije in njene avtorje? In nenazadanje, tedaj so odstavili tudi urednike Nove revije. Obstajajo magnetogrami, v katerih Kučan obsoja pisanje 57. št. Nove revije in daje nekakšno zavezo, da bodo naredili vse, da se ta nacionalni program ne bo uresničil. ZKS je bila glede represije tedaj še vedno dovolj »pogumna«, ker se ji še ni »zgodilo ljudstvo«. Vendar je bila partijska elita tudi dovolj premetena in je računala, da bi imel sodni proces proti JJ zaradi izdaje državne skrivnosti (ker so pri njem našli tajni magnetogram seje ZKJ, ta magnetogram je Bavčar sunil rahlo okajenemu Jožetu Smoletu) prevelik odmev v javnosti. Zato so Janšo raje obtožili izdaje vojaške skrivnosti (v zvezi z dokumentom, ki je prišel od Ivana Borštnerja in dokazuje priprave JLA na morebiten vojaški puč v Sloveniji). Verjetno se je slovenski partijski vrh ravno z izročitvijo Janše vojaškim organom na nek način zaščitil pred srbskimi centralisti, ki so obvladovali JLA, s tem pa je tudi dobil zagotovilo, da bo sojenje tajno in daleč od javnosti, Janšo pa bi tako onemogočili za več kot deset let. Vendar se zaradi Bavčarjeve akcija z Odborom potem zadeva ni izšla, ljudje so šli na ulice, vojaško sodišče pa je četverico obsodilo, slovenska oblast pa je nato leta 1989 kazni vseeno izvršila.
Morda še medklic glede Dolanca. Meni osebno ni znano, da bi on igral kakšno vlogo v slovenski pomladi. Prej je bil kot prvi človek jugoslovanske represije odgovoren za »pacifikacijo« Kosova, nato pa je bil član predsedstva SFRJ, nasledil ga je Drnovšek. Tedaj je Dolanc postal, podobno kot pred njim Maček, upokojenec, ki je vzdrževal svoj vpliv na Milana Kučana.
Glede poskusov intervencij JLA – teh poskusov je bilo precej. Z začetkom leta 1989 (se mi zdi) je JLA spremenila teriorialno razdelitev Jugoslavije na korpuse. Dosedanja 9. armada na področju Slovenije je bila vključena v peto armadno območje s sedežem v Zagrebu (sem je bila vključena cela Slovenija ter večji del Hrvaške). Tudi dokument, ki ga je dobil Borštner, dokazuje, da se je JLA pripravljala na možni poseg. Vendar so se možnosti za to zelo povečale šele po demokratičnih volitvah leta 1990, pa v času plebiscita, že prej pa ob zasedbi Republiškega štaba TO na Prežihovi 4 v Ljubljani. Nao se je to nadaljevalo leta 1991. Marca 1991 se je tako zgodilo, da so člane predsedstva SFRJ odpeljali v nekakšen bunker, kjer je hotel predsednik predsedstva SFRJ Jović izsiliti soglasje za oborožen poseg v Sloveniji in na Hrvaškem. Tudi kasnejši incidenti (denimo v Pekrah) so kazali na pučistične namene JLA. Lahko pa se čudimo, da leta 1990, ko se je začelo razoroževanje TO, Kučan kot izvoljeni predsednik predsedstva RS ni ukrepal proti razoroževanju, čeprav ga je SDV o tem obvestila.
»Slovenska osamosvojitev ni zgolj tisto, kar so o njej zapisali pomladniki. Je še mnogo več.
Veliko pozabljenih in še več zamolčanih zgodb. Eden izmed pozabljenih, a pomembnih je Celjan Leopold Perc. Predsednik slovenske turistične zveze. On je že leta 1981 trasiral prebujanje slovenske nacionalne zavesti. Postavil je vseslovensko turistično akcijo:
Slovenija moja dežela. Ob njej se je cela generacija Slovencev začela zavedati enkratnosti dežele v kateri živimo.«
Tisto reklamo poznam s televizije. In mi je všeč. Na nek način je zelo vplivala na slovensko samozavest. Iz »Slovenija moja dežela« smo ravno ob plebiscitu že brali »Slovenija moja država«. Hvala za ta podatek.
»Jaz med obema sistemoma ne vidim kakšne kvalitetne posebne razlike. Socializem je poznal velike besede o vladavini delovnega ljudstva, čeprav je v resnici vladal ozek partijski aparat.
Današnja demokracija pa tudi ima velika usta človekovih pravic in svobode, a praksa opozarja na desetine tisočev brezpravnih delavcev, medtem ko si precejšen del politično tajkunske elite medsebojno ščitijo hrbet pri ropanju nekdanjega družbenega bogastva. Zato se mi morebitni vzvišen odnos na relaciji danes – včeraj sploh ne zdi primeren. Boljši povprečni standard, ki ga danes imamo, pa ni ravno zasluga novega družbenega reda, ampak predvsem tehnologiji, ki je dandanes pač 30 let dlje, kot je bila pred osamosvojitvijo.«
Churchill je nekoč dejal, da je demokracija slab sistem, vendar boljšega še niso iznašli. Toda če se ozremo v čas prejšnjega sistema in dogovorne ekonomije: razen kratkotrajnih uspehov (gospodarski vzpon v šestdesetih letih) prav veliko nismo imeli v socializmu razen enakosti v revščini (razen za privilegirane partijce in udbovce, ki so celo imeli specialne trgovine samo za njih). Stane Kavčič je bil eden redkih, ki je poskušal bolj racionalno delovati na področju gospodarstva, vendar so ga »zdrave sile« odstranile. In ga niso rehabilitirale niti tedaj, ko so morale (denimo France Popit) same priznati, da so gospodarske razmere v Jugoslaviji katastrofalne, in da hude posledice zaradi tega trpi tudi Slovenija. To je bilo ravno okrog Titove smrti. S prihodom Milke Planinc, ki je malo prej zatirala »hrvaško pomlad«, na čelu zveznega izvršnega sveta, smo dobili nepriljubljene ukrepe, nekaj več upanja je prinesel Ante Marković s konvertibilnim dinarjem ter ustavitvijo hiperinflacije (kar pa je ob ilegalnem vdoru Srbije v zvezno blagajno imelo zgolj kratko sapo).
Današnji čas pa je kritičen. In se strinjam glede odnosa do delavcev. Toda čigava zasluga je to? Demokracije same po sebi ne. Pač pa erozije pravne države, ki je že prej nismo imeli, ker so bili nekateri »bolj enaki od drugih«. France Bučar je ob neki priložnosti dejal, da je pri Slovencih velik problem v tem, da imamo nekakšen bizantinski (beri: balkanski) odnos do prava. Se pravi, predpisi so za to, da jih kršimo, iščemo luknje, poskrbimo za lastno rit. Ni torej problem v demokraciji, problem je v ljudeh. Morda še zanimivost: komunisti, ki so bili vzgajani »po krščansko« še pred drugo svetovno vojno, so imeli stvari kolikor toliko »pošlihtane« (razen tistih, ki so pobijali, seveda). Drugače pa je z novimi generacijami, ki nam zdaj vladajo. Ker tudi državne institucije ne delujejo tako, kot bi morale, je pravna država v razsulu, s tem pa je tudi socialna država zgolj mit. In zanimivo: tisti, ki so se tako potegovali za »izbrisane«, sedaj obračajo glavo stran od lačnih delavcev iz BiH – mar ni to sramotno?
S tovariškimi pozdravi, G.
/S tovariškimi pozdravi, G./
Prijeten smisel za humor imaš Gašper!
/ kako so se agenti SDV (Udba) ter Kontraobveščevalne službe (KOS) JLA pozdravili kot stari znanci /
Sluzbe – profesionalci so se seveda poznali med sabo. Niso se pa akceptirali in si zaupali. Poglej si pričevanja Nika Kavcica, avtorica Ljerka Bizilj. Celo republiška in zvezna UDBA so si bili ze sredi petdesetih let, konkurenti med sabo. Udba in KOS pa še toliko bolj. Po več pričevanjih je bila KOS edina obveščevalna, ki ji je Tito zaupal. Udbo so vodile druge jugo strukture. Med tajnimi sluzbami torej ni bilo konsensa!
/ Ceausescujevega režima v Romuniji . . . /
Ta rezim niti po vzorcu ne zdrzi primerjave s slovenskim partijskim vodstvom. So svetlobna leta razlike, zato se slovenski komunisti te usode nikakor niso bali.
/ Asimetrična federacija /
Slovenija je ze leta dolgo pred Gligorovim in Izetbegovicem govorila o republikah razlicnih hitrosti!!!
/ Torej so nekateri leta 1989 že verjeli v možnost samostojne Slovenije, /
Prizadevali so si ze. Ne pa tudi verjeli, da se bo to zgodilo ze cez dve leti. Iz stvarnosti leta 1989 je bilo v kaj taksnega nemogoce verjeti. Celo novorevijaši so priznavali, da so racunali na umik JLA sele cez kakšnih deset let! Jansevi Premiki so pa čtivo, ki mu gre le omejeno verjeti – realnim dogodkom je dodano veliko ideolosko politicnega balasta. Svetujem ti, da trditve iz Premikov preveris se pri drugih virih.
/Morda še medklic glede Dolanca. Meni osebno ni znano, da bi on igral kakšno vlogo v slovenski pomladi/
Mislim, da bos pri proucevanju zgodovine slejkoprej naletel tudi na to.
(Ta hip ti zal ne morem dati nobenega vira). Dolanc je zadrzeval jugoslovanske javne tozilce, da niso posredovali ob veliki toleranci, ki so jo republiski tozilci imeli do slovenskih oporecnikov.
/ prav veliko nismo imeli v socializmu razen enakosti v revščini /
Dandanes imamo pa neenakost v revščini. Anketiraj vse Slovence. Kišto piva stavim, da bo večcina Slovencev izrazilo nezadovoljstvo in občutek revščine
Večina Slovencev ne verjamem, da bi pritrdila Churhcillu.
France Popit je bil sicer partijski trdorokec, a je bil tudi slovenski nacionalist. Bil je izrazito nezadovoljen z vlogo Slovenije v jugoslovanski federaciji.
/Ni torej problem v demokraciji, problem je v ljudeh./
He, he, tole me je pa nasmejalo. Toliko let smo poslusali, kako je Socializem najboljsi druzbeni sistem, a ljudje nismo dovolj zreli zanj!!!
/In zanimivo: tisti, ki so se tako potegovali za »izbrisane«, sedaj obračajo glavo stran od lačnih delavcev iz BiH – mar ni to sramotno?/
Nedvomno Gašper!
Rado nas hoče prepričati, da je bila slovenska komunistična partija tista ta naj bolj demokratična in se je borila za kapitalizem, samo grdi Beograd ni pustil.
V resnici se je šlo pa Beogradu bolj za srbski nacionalizem, Slovenci so bili pa najbolj zagrizeni komunisti.
V resnici so se vsi skupaj samo prilagajali. Kolikor so popuščali, so popuščali, ker so bili prisiljeni, sicer bi se jim zgodilo ljudstvo.
Drugače pa dokumenti dokazujejo, da so bili naši komunajzerji v glavnem vsi proti demokraciji in svobodi in so vse te procese zavirali, kolikor se je le dalo. Beograda tu ni potrebno vpletati, ker so bili Slovenci dovolj zagrizeni.
»Sluzbe – profesionalci so se seveda poznali med sabo. Niso se pa akceptirali in si zaupali. Poglej si pričevanja Nika Kavcica, avtorica Ljerka Bizilj. Celo republiška in zvezna UDBA so si bili ze sredi petdesetih let, konkurenti med sabo. Udba in KOS pa še toliko bolj. Po več pričevanjih je bila KOS edina obveščevalna, ki ji je Tito zaupal. Udbo so vodile druge jugo strukture. Med tajnimi sluzbami torej ni bilo konsensa!«
Tudi Drnovšek v svoji knjigi »Moja resnica« piše o treh tajnih službah, ki jih je pokrival Svet za varstvo ustavne ureditve: KOS, SDV ter še ena, ki je pokrivala dokumentacijo. Bila so rivalstva med seboj zaradi različnih interesov. KOS je bila dosti bolj ideološka, medtem ko se je SDV na veliko ukvarjala z nekaterimi gospodarskimi posli. To pa ne pomeni, da ni bilo tudi skupnih zavezništev glede nekaterih zadev, recimo pregona »razrednega sovražnika«. Doma imam celo prepis dokumenta, ki milici leta 1985 nalaga pozornost na »klerikalne« elemente. Vendar je tedaj že prihajalo do diferenciacije med uniformirano milico ter SDV, katere pripadniki so bili v primerjavi z navadnimi miličniki privilegirani.
»Ta rezim niti po vzorcu ne zdrzi primerjave s slovenskim partijskim vodstvom. So svetlobna leta razlike, zato se slovenski komunisti te usode nikakor niso bali. »
Jaz govorim predvsem o tem, da so se slovenski komunisti bali, da lahko tudi oni krvavo končajo, če bodo preveč »trdobučni« tako kot je bil Ceausescu in sedaj diktator Gadafi v Libiji. Navsezadnje so bila velika zborovanja leta 1988 dobra šola. Šele decembra 1989, ko je ZKS sprejela svoj »evropski« program, so se njeni člani zavedli, čemu so se izognili. Kajti ob velikem nezadovoljstvu zaradi hiperinflacije, gospodarskega zaostajanja in nizkega standarda (če že odmislimo krivice, ki jih je povzročil režim) je le malo manjkalo, pa bi lahko prišlo do »eksplozije«
»Slovenija je ze leta dolgo pred Gligorovim in Izetbegovicem govorila o republikah razlicnih hitrosti!!!«
»Različne hitrosti« so bila dejstva. Jugoslovanska federacija pa je skušala krpati te razlike z dajatvami za »nerazvite«. Zato so skušali Sloveniji marsikaj odškrtniti. Med drugim je zaradi tega nastala tudi t. i. cestna afera, ki je Slovenijo oškodovala za avtocestne kredite.
»Prizadevali so si ze. Ne pa tudi verjeli, da se bo to zgodilo ze cez dve leti. Iz stvarnosti leta 1989 je bilo v kaj taksnega nemogoce verjeti. Celo novorevijaši so priznavali, da so racunali na umik JLA sele cez kakšnih deset let! Jansevi Premiki so pa čtivo, ki mu gre le omejeno verjeti – realnim dogodkom je dodano veliko ideolosko politicnega balasta. Svetujem ti, da trditve iz Premikov preveris se pri drugih virih.«
Kolikor mi je znano, je spomladi leta 1991 prevladovalo predvidevanje, da bi se JLA lahko umaknila nekje do konca leta 1993. No, nazadnje se je umaknila v štirih mesecih. Je pa bilo leta 1989 težko predvidevati, kako bo Sloveniji sploh omogočeno oditi iz Jugoslavije. Toda kasnejši razvoj dogodkov je pač omogočal nadaljne korake: zmaga Demosa na volitvah, sprejem deklaracije o suverenosti, plebiscit, sprejem zakonodaje, pogajanja glede nabornikov… Toda če ne bi verjeli, da je osamosvojitev res mogoča, potem do nje ne bi prišlo.
»Mislim, da bos pri proucevanju zgodovine slejkoprej naletel tudi na to.
(Ta hip ti zal ne morem dati nobenega vira). Dolanc je zadrzeval jugoslovanske javne tozilce, da niso posredovali ob veliki toleranci, ki so jo republiski tozilci imeli do slovenskih oporecnikov.«
Prebral sem tudi to, da naj bi 30. junija 1991 generala Kadijeviča klical tudi Dolanc in ga prepričal, naj ustavi letala, ki so že letela nad Slovenijo. Kar je povsem mogoče. Dolanc je konec koncev priznal avtoriteto Kučana, ko je slednji postal predsednik CK ZKS (tj. leta 1986, vendar je bil tedaj Dolanc še vedno Kučanov »boter«). Navsezadnje so nekatera razkritja iz dnevnika Staneta Kavčiča v tistem času kompromitirala »staro gardo«, tudi Dolanca. Z izidom Kavčičevega dnevnika (1988) je Kučan celo pridobil ugled, čeprav je bil tedaj ob rušenju Kavčiča desna roka Mitje Ribičiča in je bil torej na strani tistih, ki so Kavčiča rušili. Nato pa je petnajst let kasneje zajahal Kavčičevega konja. Kavčičev Dnevnik pa je diskreditiral ravno Dolanca, ki je bil po Kavčičevem opisu človek z močnimi policijskimi nagnjenji, špekulant in karierist. To pomeni, da je bil Dolanc, ki je bil tako kompromitiran v javnosti, prisiljen priznati avtoriteto precej mlajšega Kučana, pa čeprav je Dolanca »vzgojila« skupina okrog Sergeja Kraigherja in Lidije Šentjurc (Dolančeve sorodnice, ki mu je pomagala pri karieri).
»Dandanes imamo pa neenakost v revščini. Anketiraj vse Slovence. Kišto piva stavim, da bo večcina Slovencev izrazilo nezadovoljstvo in občutek revščine
Večina Slovencev ne verjamem, da bi pritrdila Churhcillu.«
Ampak to ni nič v primerjavi s tem, kar bi nas čakalo v tej nesrečni Jugoslaviji, če bi ostali v njej. Sicer pa, kolikor mi je znano, so bile gospodarske razmere še v začetku leta 2008 povsem zdrave. Vmes je bila svetovna recesija, vendar je velika večina evropskih držav iz nje že izplavala (tudi nekdanje socialistične države), Slovenija pa še vedno tava v temi. Račun za to bo treba izstaviti kar Pahorjevi vladi.
»France Popit je bil sicer partijski trdorokec, a je bil tudi slovenski nacionalist. Bil je izrazito nezadovoljen z vlogo Slovenije v jugoslovanski federaciji.«
Popit je bil del avtonomistične struje znotraj ZKS. Tudi Kardelj, ki je bil Titov zaupnik in je usmerjal »starega« k čim bolj federalistični ureditvi Jugoslavije, nad čemer so zlasti Američani nergali. 😉 No, če je bil Popit za avtonomen status znotraj Juge, to še ne pomeni, da je bil nacionalist (navsezadnje so bili tudi Franc Rozman Stane, pa Kidrič in B. Kraigher precej avtonomistično usmerjeni v odnosu do Beograda – B. Kraigher je bil prvotno šef Udbe, nato pa se je usmeril v gospodarski razvoj, žal pa je prehitro umrl v prometni nesreči). So bili pa tovariši Kardelj, Popit in njuni kolegi še vedno preveč ideološki, da bi lahko dopustili politiko Staneta Kavčiča. Ko je slednji »užalil« zveznega premierja Mitjo Ribičiča, so se ga znebili – vendar je nato leta 1979 prav Popit tedaj že precej bolnemu Titu dopovedoval, da bo treba nekaj storiti, ker se bliža gospodarska katastrofa. To je bilo na nekem tajnem sestanku v Karađorđevem, kolikor vem. Na splošno pa so se slovenski komunisti zavedali, da je Slovenija nekakšna krava molznica za slabše razvite republike v Jugi. Koliko so si upali to naglas povedati, je pa druga zgodba.
PS: @Ponarejen Kraševec, meni je čisto super imeti polemiko z Radotom.. vsekakor je dosti boljši sogovornik kot pa komunistični skrajneži, ki so mi zadnje čase pošiljali nič kaj prijaznih sporočil. 😉
@ Gašper Blažič, pri Radotu smo na nekoliko nizkem nivoju. On ima Nedeljski dnevnik za FAZ, to pa je gledano umsko – na senčni (temni) strani lune.
Rado sicer zna biti prefinjen manipulant, je pa skrajni levičar.
Gašper,
da sem sploh repliciral na tem naslovu me je zmotil ta naslov
– “Rdeča inkvizicija” deluje s polno paro –
in nadaljevanje
– Ta teden se bo v zgodovino slovenske politike vpisal kot eden najbolj razvpitih. Afera z arhivi ter velikovškim atentatom je namreč sprožila domino-efekt, –
Trditev, da so edini vzrok za politicno agonijo, ki jo imamo, krive le sile tki. rdece levice, je namrec precej enostranska. Ping pong leti namrec iz obeh strani.
Tudi desnica je levim napadom priredila ustrezno stevilo adekvatnih napadov
– ocitki o sorodstvu s povojnimi eksekutorji
– ustavna obtozba Türka
– domnevna vpletenost Türka v napade
. . .
Upam Gasper, da bos toliko objektivnosti le premogel in bos priznal soudezbo desnice v tem boju?
Zdaj pa se o tvoji zadnji repliki.
Zanimivo je debatirati z nekom, ki jugoslovanske stvarnosti ni dozivljal osebno, ampak jo presoja predvsem skozi vire.
Priznam, da gre vecinoma za korektne vire. Vprasanje je le, ali so zadostni?
Le kaksna informacija vec, bi morda spremenila interpretacijo?! Najvecji problem pri interpretiranju zgodovine pa je vprasanje, ali je interpretator zadel duh tistega casa?
Kaj ce pri ocenjevanju prevec izhaja iz normativov sedanjosti? Je sploh mogoce z danasnjimi standardi presojati preteklost?
Kako naj nekdo iz sistema individualizma sploh objektivno presoja kolektivizem?
Mar ne bo pristranski? Je zate Gasper kolektivizem ze vnaprej propadel sistem? Ali pa morda ima le nekatere pozitivne prednosti?
To so vendarle vprasanja, ki mislecemu cloveku ne morejo dati enoznacnega odgovora.
Zato menim, da mora vsak, ki kaj zapiše o preteklosti imeti tudi malo distance do lastnega pisanja.
Ne morem drugače, a tale Rado je navadno tele. Tu ni nikakršen ping pong, vloge so točno razdeljene. Komunisti napadajo z vsem, kar jim stoji na razpolago. Takoimenovana desnica pa se brani. To pa je nekaj drugega kot ping pong.
To naj si Rado enkrat zapomni in neha z njegovimi blesavimi argumenti in prispodobami. Sploh pa – kaj on išče tukaj???
Današnjo agresivnost med obema blokoma je mogoče primerjati s stanjem med vojno. Nekateri samozavestno razlagajo, da se je zgodila najprej kolaboracija “izdajalcev” in šele nato je sledil odgovor takoimenovanih borcev za svobodo. Drugi pojasnjujejo, da je bila pač državljanska vojna, vojna pa vemo kaj je. Skorajda nihče pa ne loči revolucije od državljanske vojne. Levičarji ne priznavajo revolucije, ne priznavajo enoletnega obdobja, ko so partizani po ukazu partije plenili slovenskemu prebivalstvu materialne dobrine in hkrati tudi pobijali drugače misleče in verne Slovence. To je bil čas revolucije, ko je napadala in pobijala le ena stran. Po juliju 1942 pa se je napadeno prebivalstvo organiziralo, odšlo po orožje k manj nasilnemu sovražniku in se enoletnemu nasilju končno uprlo. Od tedaj naprej, ko sta se spopadali obe strani hkrati, lahko govorimo o državljanski vojni.
Nekaj podobnega se dogaja danes. Ne gre za ping pong (državljansko vojno) pač pa za enostransko obtoževanje in nasilje (revolucijo), saj ena stran že drugo desetletje napada, druga pa se le brani, včasih tudi to ne. Janez Janša je že večkrat dokazal, da odklanja nasilje, zato se tudi tokrat ni udeležil Slakove TV oddaje. Že pred oddajo je zahteval uravnoteženo zasedbo, vendar je ni dobil, ker je imel Uroš Slak z oddajo povsem drugačen namen. Uspel je. Sedaj ima spet odprta vrata za vodenje oddaj. Janez Janša je kmalu po oddaji javnosti pojasnil, da se bo tudi v prihodnje odzval na tista vabila, ki bodo zagotavljala uravnovešeno razpravo oziroma bodo udeleženci prinesli s seboj dokazila o resničnosti njihovih izjav. Modra in poštena odločitev.
“Že pred oddajo je zahteval uravnoteženo zasedbo, vendar je ni dobil, ker je imel Uroš Slak z oddajo povsem drugačen namen. Uspel je. ”
Se čisto strinjam z vami, Ivo. Očitno je, da je tokrat bil tarča Janša.
Moja replika je šla predvsem v smer, da se je v prejšnjih oddajah enako zgodilo politikom levice.
Pri senzacionalistih je pač tako.
P.S.
Pa nehajte že vendar s to revolucijo. Tokrat je tema šverc z orožjem in Janšev profit od šverca.
No, tov. Rado, če smo pošteni: ko so obdelovali Golobiča, mu za spremembo niso nastavljali nekih anonimnih prič.