25. OBLETNICA PLEBISCITA. Pahor o Kučanovem takratnem delovanju: Upočasnjeval je tako demokratizacijo kot osamosvajanje!

Piše: mag. Dejan Kaloh

Kučan se je v letu 1990 glede slovenske osamosvojitve v svojih izjavah dosledno držal »projugoslovanske« linije. Denimo izjava v januarju 1990: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.« Še tik pred slovenskim plebiscitom je novembra 1990 še vedno razmišljal na podlagi svoje jugoslovanske mentalitete: »Nastanek slovenske nacionalne države ni cilj, ampak predvsem izhodišče in sredstvo za vstop slovenske države v evropske in v nove jugoslovanske integracijske tokove.« Podobne anti-slovenske izjave pa je stresal tudi že prej: “Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta… vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo.” (26.10.1988)

Še več: Kučan ni ostal zgolj pri anti-osamosvojitvenih izjavah, ampak je celo z nekaterimi opustitvenimi dejanji deloval proti temeljem bodoče slovenske državnosti kot je denimo slabljenje in onemogočanje lastne vojske. Tako je sredi maja 1990 kot predsednik predsedstva RS že vedel o datumu razorožitve TO s strani JLA ter je bil nekaj dni tiho kot miš, s tem pa je skupaj s partijsko vrhuško izpolnil vse znake, ki so potrebni za oznako – veleizdaja!

Julija 1990 je Kučan na »spravni slovesnosti« v Kočevskem Rogu kot predsednik predsedstva RS izrazil obžalovanje nad zunajsodnimi povojnimi usmrtitvami. A ta Kučanov sicer humani in pietetni svetli preblisk ni bil dovolj, da bi do narodne pomiritve oziroma sprave tudi dejansko prišlo, zlasti, ker ni nihče za povojni teror od izvrševalcev tega revolucionarnega nasilja nikoli odgovarjal. Ne Mitja Ribičič ne kdorkoli drug, ki je domnevno sodeloval pri genocidu nad slovenskim narodom. Režimski mediji so hoteli dogodek v Kočevskem Rogu prikazati kot de facto spravno slovesnost, in to samo zaradi tega, ker sta si Milan Kučan in ljubljanski nadškof Alojz Šuštar segla v roke. Kučan je spet bil v svojem »božjem« elementu; na slovesnosti je celo citiral Sveto pismo (»Je čas vojne in čas miru«, Prd 3,8), da bi izpadel kar najbolj »spraven«.

Plebiscit za samostojno in neodvisno Slovenij je bil izveden 23. decembra 1990, pa če je Kučanu to odgovarjalo ali ne. Znano je namreč, da tako hitro izveden plebiscit Kučanu nikakor ni dišal. Tri dni pozneje je sledila razglasitev izida. Za je glasovalo 88,5% ljudi na Slovenskem. Sledilo je sprejetje osamosvojitvenih zakonov in nove ustave. Šele v tem obdobju nekako se je Kučan dokočno zavedel, da bo slovenska pomlad dejansko prinesla samostojno slovensko državo, zato je obrnil ploščo in se začel delati »državotvornega« Slovenca, ki je tudi sam »pomembno« doprinesel k samostojni Sloveniji. A zgodovinska zasluga za našo samostojno državo gre predvsem Demosu, Kučan in njegov klan sta pri osamosvojitvi asistirala le toliko, ker sta se vseeno zavedala, da bi totalno nesodelovanje pomenilo njihov zagotovi politični propad. Danilo Slivnik kot izkušen politični komentator je takrat takole ocenil Kučanov (ne)angažma pri osamosvojitvi: »Poznejša politična in medijska spretnost je stvari postavila na glavo: pred javnostjo jim je uspelo prikazati, da so si vseskozi prizadevali za osamosvojitev, s čimer so si pridobili podporo za drugi del tranzcije, ki je pripeljal do velikih ekonomskih in političnih manipulacij ter daljnosežnih negativnih posledic.«

Zanimivo je tudi razmišljanje Kučanovega dolgoletnega varovanca Boruta Pahorja, ki mu je maja 2012 dokončno prekipelo Kučanovo nenehno vmešavanje v njegovo stranko in je dejal, da so Kučanovi pogledi na to, kakšna bi morala biti SD povsem napačni. Še bolj neposreden in realen je bil Pahor, ko je govoril o Kučanovih »zaslugah« za »velike slovenske projekte«: »Nikoli ni bil nekdo, ki bi spodbujal velike projekte. Bolj je bil za zgodovino pomemben, ker je nekatere projekte upočasnjeval – kot pri demokratizaciji, kot pri osamosvajanju, kot pri nekaterih drugih projektih.«

V začetku leta 1991 je Kučan praznoval Abrahama predvsem v krogu svojih komunističnih političnih sopotnikov in to kar na njemu zelo ljubem kraju – v Dražgošah. Na predvečer svojega okroglega 50. rojstnega dne se je namreč mudil na 34. prireditvi v Dražgošah, kjer se je tako kot vedno govorilo o vrednotah NOB in o drugem zaslugarstvu po drugi svetovni vojni. Družbo sta mu delala dva preverjena Cirila – Ribičič in Zlobec. Za posebno presenečenje ob tem Kučanovem življenjskem jubileju je naslednji dan poskrbel nihče drug kot takratni sekretar za ljudsko obrambo Republike Slovenije Janez Janša. Delegacija, med njo je bil tudi načelnik RŠTO, major Janez Slapar, je Kučanu v njegovih predsedniških prostorih podarila prototip nove uniforme starešin teritorialne obrambe.

A Milan Kučan je kljub simboličnem in pomenljivem darilu s strani Janeza Janše ostal zvest armiji in je de facto nasprotoval ustanavljanju slovenske vojske. Februarja 1991 je tako bil med podpisniki Dekleracije za mir (podpisali so jo tudi Janez Drnovšek, Ciril Ribičič, Miran Potrč, Jožef Školč, ter člani predsedstva RS Dušan Plut, Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl), ki sta jo družno spacala liberalnodemokratska stranka in ZKS-SDP in je pomenila nadaljevanje tendenc po samorazorožitvi slovenskih obroženih sil ter je izkazovala jasen odpor proti oblikovanju slovenske vojske. Deklaracija, ki sta jo omenjeni stranki ponudili v podpis kot peticijo, je strahopetno in nedomoljubno »svarila«, da tudi, če Republika Slovenija ustanovi še tako močno vojsko, se v tem ne more meriti s sosednjimi državami. Bojda bi ustanovitev lastne vojske ogrozila že tako skromno akumulacijo slovenskega gospodarstva in tako naprej. Vse to se je dogajalo v času, ko so priprave na slovensko osamosvojitev komaj stekle in ko je zvezna armada že nevarno grozila Sloveniji.

A Demos je kljub tej anti-slovenski dekleraciji za hitro enostransko razorožitev Slovenije le z nekaj glasovi večine sprejel zakon o obrambi in zaščiti, zakon o vojaški obveznosti in obrambni proračun, kar se bile ključne poteze, da je Slovenija lahko začela nabavljati orožje. Kasnejši dogodki so pokazali, da je bilo zelo pomembno, da smo se zelo dobro vojaško pripravili na agresijo JLA. In kdo je med poslanci nasprotoval vsakršnemu oblikovanju lastne obrambne moči? Roman Jakič, Jaša Zlobec, Jožef Školč, Franco Juri, so bili eni izmed tistih LDS-ovcev, ki so govorili, da Slovenija ne potrebuje svoje vojske in so slovensko narodno zaščito poniževalno poimenovali kot »paravojaško formacijo«.

Naslednjič se je Kučan spet »izkazal«, ko je slovenska TO izvedla vojaško vajo Premik ’91 – Kučana kot poveljnika slovenskih oboroženih sil na Vogrskem seveda ni bilo, še manj, da bi si oblekel vojaško jakno, ki mu je podarilo Janševo obrambno ministrstvo. Od članov predsedstva SRS je bil tam prisoten le Ivan Oman kot svetla izjema, ki je prišel na vajo in teritorialce s ponosom naslovil s ‘slovenskimi vojaki’. 25. junija 1991 je bila v slovenskem parlamentu razglašena samostojna republika Slovenija, srca dveh milijonov Slovencev so tokrat družno bila hitreje, priča smo bili za slovenski narod edinstvenemu momentu, ki se zgodi na vsakih tisoč let – po Karantaniji smo spet imeli samostojno in neodvisno državo!

P.S. Kučan pa je ravno danes, na 25. obletnico plebiscita v intervjuju za Radio Slovenija, še enkrat več priznal svojo anti-slovensko naravnanost: “Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.”