Piranske kisle kumarice

Piše: Ana Jud, publicistka

O sporu s Hrvaško (zaradi meje na morju, se razume) je bilo najbrž spisano že vse. Tople vode ne bom izumila in to tudi ni namen mojega teksta. Japonci pravijo, da je v življenju treba reševati probleme in ne krivde. V slovensko-hrvaških odnosih pa opažamo le to: prelaganje krivde, rešitve konkretne mejne težave pa ni na vidiku. Vzroki so zgodovinski, predvsem nacionalistično pogojeni in posledično travmatični. To vam lepo razloži naslednja anekdota …

… nekega dne se srečata Slovenec in Hrvat. Slednji reče, joj, kako strašne stvari sem sanjal minulo noč. Slovenec zaskrbljeno vpraša: ja, kaj pa si sanjal!? Hrvat poreče: sanjal sem, da sem bil v Ljubljani in tam je bilo vse porušeno, krvavo, uničeno! Strahota! Slovenec se zgrozi, a si nato olajša dušo: ampak, veš, dragi moj Hrvat, jaz sem pa sanjal, da sem bil v Zagrebu in bilo je prelepo, sonce je sijalo, ljudje so bili zunaj, veselo so plesali na ulicah, te pa so bile prav vse po vrsti ozaljšane z nekimi plakati … Sledi trenutek tišine, nato pa Hrvat vpraša: no, in? Kaj je pisalo na plakatih? Slovenec: joj, tega pa res ne bi vedel, saj ne razumem cirilice!

Slovenci in Hrvati so se že od nekdaj zbadali med sabo. Slovenski osamosvojitelji pa so bili dovolj umetniški, da vprašanja meje, v smislu dialoga s sosedi, niso rešili že v času rojstva naše države. Če bi ga, bi danes bil mir. Resda nisem nikakršna domoljubka, a kljub temu moram opomniti na nekaj glavnih faktov, pa če je to komu všeč ali ne. Ozemlje, ki je bilo na dan slovenske osamosvojitve (25.6.1991) slovensko, je slovensko in pika. Govorim o celotnem Piranskem zalivu ter slovenskih zaselkih na levi strani Dragonje ter ozemlju na levem bregu Mure pri Hotizi. Ker Hrvaška tedaj ni pravočasno in pravilno ugovarjala drugače tekoči meji, je vso njeno jadikovanje navadna zgaga. Sploh pa ne razumem, čemu se ta dežela toliko repenči, ko pa si itak lasti skorajda celotno Jadransko morje. Slovenija ima pravico do dostopa na odprto morje enako kot ga ima Hrvaška. Namesto da se luki Reke in Kopra ravsata, bi lahko združili moči in si gospodarsko pomagali. Brez vpletanja politike. Od slednje še nikoli ni bilo veliko obče koristi.

Poskušam razumeti tudi hrvaško stran, a priznati moram, da mi ti ljudje začno iti na živce. Dialog z njimi očitno ni mogoč. Kaj storimo, ko pridemo do točke, v kateri se več ni možno normalno pogovarjati? Lahko se stepemo ali postavimo zid. Slednje je vsekakor razumnejša izbira. V bodeče ograje ne verjamem. Okrutne so. Zid – »kitajski zid« – bi bil pa v redu. Ne provociram. Mislim resno. Zakaj pa ne? Saj bomo zidali na svoji zemlji. Kup brezposelnih oseb bomo zaposlili in dali vzpodbudo gradbeništvu. Na svoji zemlji lahko zidamo kar hočemo. Zid naj bo res dobro zabetoniran in visok vsaj nekaj metrov, sicer se bodo purgerske tečnobe hitro prikazale z rušilno misijo. Zid naj stoji na kopnem in tudi na morju. Tako kot Japonci gradijo nekaj metrov visoki zid, ki jih bo ščitil pred uničujočimi cunamiji, bo Slovenija zgradila zid, ki bo državo na kopnem in morju ščitil pred zoprnimi Hrvati. In potem naj presneti zid stoji toliko let, magari desetletij – nekatere bolezni žal potrebujejo dolgotrajno zdravljenje –, dokler se naroda obeh dežel ne spametujeta in prenehata z nagajanjem.

Ne skrbite, kljub zidu bo življenje nemoteče teklo dalje. V zidu bodo namreč narejene luknje, tam, kjer so mejni prehodi, tako da bodo državljani obeh držav lahko brez težav potovali sem ter tja. Na morju pa bo narejen ravno dovolj velik prehod, da bodo ladje nemoteče plule v Piranski zaliv. Če bo kakšen Hrvat poskušal zid prečkati ilegalno, ga bo za kazen doletelo nekajletno prisilno delo na plantaži podolgovate ovalne zelenjave, ki jo bo Slovenija uspešno tržila kot Piranske kisle kumarice.