Bivši generalni sekretar vlade Božo Predalič se sprašuje: kje so končali ustvarjalci afere fotokopiranje?

Bivši generalni sekretar vlade v obdobju 2004-2008 mag. Božo Predalič trdi, da obstajajo vzporednice med t.i. afero fotokopiranje in aktualnim protizakonitim zapiranjem arhivskega gradiva ter ob tem s prstom pokaže tudi na določene akterje.

Njegovo razmišjanje v zvezi s to aktualno problematiko na Politikis.si objavljamo v celoti: 

Po dveh letih od t.i. afere fotokopiranje je več kot očitno, da je šlo tudi v tem primeru predvsem za poskus prikritja vsebine arhivskega gradiva, ki je nastalo za časa Jugoslavije med leti 1945 in 1991. Celotna afera fotokopiranje, vključno s težkimi obtožbami o številnih nepravilnostih in kaznivih dejanjih, pa je bila ustvarjena predvsem zato, da bi se arhivsko gradivo vrnilo nazaj v kleti Generalnega sekretariata vlade – torej daleč od oči javnosti.

Celotna zgodba o t.i. aferi fotokopiranje se je pričela s sklepom Vlade RS, ki je naložila Generalnemu sekretariatu vlade RS, da prevzame arhivsko gradivo, ki se je nahajalo v kleteh Ministrstva za pravosodje na Župančičevi ulici in se je nanašalo na nekdanji Servis skupnih služb, ki mu zaradi številnih reorganizacij ni bilo mogoče določiti pravnega naslednika. Gradivo je bilo potrebno urediti in v skladu z zakonskimi določili predati Arhivu RS. Vzporedno z urejanjem tako prevzetega gradiva se je za predajo Arhivu RS urejalo in pripravljalo tudi arhivsko gradivo, ki se je nahajalo v kleteh Generalnega sekretariata vlade.  Ob povedanem je potrebno posebej opozoriti na dejstvo, da bi moralo biti navedeno arhivsko gradivo v skladu s 40. členom Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) že zdavnaj predano Arhivu RS. Sodelavci Generalnega sekretariata vlade so arhivsko gradivo urejali in predali v sodelovanju in po navodilih strokovnjakov Arhiva RS. Da je Arhiv RS k prevzemu arhivov generalnega sekretariata vlade pristopil v skladu s predpisi in arhivsko strokovno prakso, je tedaj v medijih pojasnil tudi direktor Arhiva RS Matevž Košir.

Kljub ustni informaciji, da so predhodnice Servisa skupnih služb skrbele tudi za del logistike nekdanje UDBE in kljub dejstvu, da so se ob prevzemanju arhivskega gradiva na Župančičevi našli tudi arhivi političnih zapornikov, da se je nahajalo v kleteh Generalnega sekretariata preko 600 originalnih potnih listov ljudi s tujim državljanstvom, dokumenti o delitvi družbenih stanovanj in zaplenjenih vil ter o drugih privilegijih tedanjih oblastnikov, vendarle nismo pričakovali takšne reakcije na predajo arhivskega gradiva Arhivu RS, kamor sodijo. Prepričani smo bili, da je samostojna Slovenija prekinila z dediščino nekdanjega totalitarnega režima. Ob tem je poleg že navedenega 40. člena ZVDAGA potrebno opozoriti tudi na tretji odstavek 65. člen istega zakona, ki pravi: Arhivsko gradivo, nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990, ki se nanaša na nekdanje družbenopolitične organizacije (npr. Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza sindikatov Slovenije, Zveza socialistične mladine Slovenije, Zveza združenj borcev NOV Slovenije, Zveza rezervnih vojaških starešin Slovenije), organe notranjih zadev (npr. policija), pravosodne organe (npr. sodišča, tožilstva, zapori) in obveščevalno varnostne službe, je dostopno brez omejitev, razen arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij. 

Nelagodje ljudi, ki jih je skrbelo, da bi bilo to arhivsko gradivo dostopno strokovni in laični javnosti je bilo očitno zelo veliko, tako veliko, da so »pristojni« kasneje novinarjem onemogočili celo vpogled v popis predanih dokumentov. Javnost torej ni smela izvedeti niti naslovov predanih dokumentov. Kot razlog so navajali, da so »že v samem popisu dokumentov vsebovani tudi občutljivi osebni podatki in državne skrivnosti«?! (kako znano). In to iz časa Titove Jugoslavije. Očitno je bilo za zavarovanje dokumentov nujno potrebno nekaj storiti – in rodila se je t.i. afera fotokopiranje.

Tedanji generalni sekretar Pahorjeve vlade Milan M. Cvikl je imenoval posebno komisijo, ki so jo sestavljali trije njemu podrejeni uslužbenci, vodil pa jo je Milan Selan. Ta strokovna komisija je v relativno kratkem času odkrila, da naj bi se v arhivih nahajal fotokopirni stroj na katerem naj bi bilo neupravičeno narejeno enormno število fotokopij, odkrila je tudi številne druge nepravilnosti in kršitve zakonodaje. Za saniranje stanja je komisija predlagala tudi nekaj ukrepov, od katerih je najbolj zanimiv tisti, ki je predvideval odvzem vsega Arhivu RS predanega arhivskega gradiva in njegovo vrnitev v prostore arhiva Generalnega sekretariata Vlade. Tu naj bi ga strokovni delavci Generalnega sekretariata ponovno uredili, odbrali in v »skladu s stroko« predali Arhivu RS. Uredili naj bi ga torej ljudje, ki ga pred tem niso uspeli urediti in predati Arhivu RS več kot štirideset let?! Očitno je kasneje vlada presodila, da bi bilo vračanje arhivskega gradiva v kleti GSV »le prehuda« in je to namero opustila. Vlada je hkrati ob poročilu sprejela tudi sklep o vložitvi kazenskih ovadb »proti odgovornim«.

Podobno kot se pri podobnih aferah in konstruktih dogaja, je afera prišla na plano s pomočjo raziskovalnih novinarjev še preden je to temo obravnavala vlada. Dne 3. februarja 2009 je tedaj še novinar Rok Praprotnik objavil članek, ki je predstavljal uvod v afero fotokopiranje. Članek je vsebinsko predstavljal skoraj v celoti povzeto poročilo t.i. Cviklove komisije. Poročilo je bilo tedaj označeno s stopnjo zaupnosti »interno«.  Zakaj taka oznaka mi sicer ni znano in ne vidim ustrezne pravne podlage, a dopuščam možnost, da zato, da širša javnost ne bi videla, kako absurdne so bile obtožbe te komisije. Ne glede na upravičenost stopnje zaupnosti se vendarle pojavlja vprašanje, kako je Rok Praprotnik prišel do zaupnega dokumenta s sekretariata, ki ga je tedaj vodil Milan M. Cvikl? Seveda so domnevno afero v nadaljevanju povzeli vsi kolikor toliko resni mediji, afera se je stopnjevala in polnila naslovnice tiskanih in elektronskih medijev. Tudi kasneje se je afera fotokopiranje občasno in po potrebi pogrevala vse do tedaj, ko je bilo s strani kriminalistične policije na novinarski konferenci 24. septembra 2009 jasno sporočeno, da ni nikakršne podlage za kazensko ovadbo.

Dejstvo, da je zadevo preiskoval celo Oddelek za gospodarsko kriminaliteto policijske uprave Ljubljana, več kot očitno kaže na to, kako pomembni so se zdeli predani dokumenti ljudem, ki določajo prioritete dela policije.  Poleg policije, ki ni odkrila nobene podlage za kakršenkoli pregon, se je z zadevo resno ukvarjal tudi tedanji inšpektor višji svetnik na ministrstvu za kulturo Dragan Matić. Kot izhaja iz njegovega mnenja na poročilo Cviklove komisije je razumeti, da ni ugotavljal dejanskega stanja, temveč je mnenje napisal le na podlagi poročila te komisije?!  Kljub temu da je Matić izhajal iz poročila komisije, ki je odkrila številne kršitve in kljub temu da je v navedenem mnenju navedbam pritrjeval, se je očitno dobro zavedal, da obtožbe ne zdržijo resne presoje in zato ni sprožil nadaljnjih postopkov.

Da afera ni nastala kar tako, je slutiti tudi po imenih, ki so v njej nastopali. Rok Praprotnik in Milan M. Cvikl sta bila intenzivno vključena tudi v afero Patria. Tudi v tem primeru je Praprotnik dobival »prave« zaupne dokumente, hkrati pa tudi ta afera vse do danes ni doživela epiloga. Milan Selan je bil soavtor Zares-ovega predvolilnega programa. Nedvomno lahko potegnemo določene vzporednice tudi s sedaj aktualnim protizakonitim zapiranjem arhivskega gradiva, ki se nanaša na delovanje UDBE. Tudi v tem primeru se pojavlja Dragan Matić, ki bolj ali manj neuspešno poskuša opravičiti zaprtje arhivskega gradiva.

In kakšen je epilog afere fotokopiranje danes?

–         Vse do danes ni bil javno predstavljen noben konkreten dokaz, da bi bila resnično storjena kakršna koli nezakonitost;

–         Generalni sekretar Milan M. Cvikl je prevzel dobro plačano delovno mesto na Evropskem računskem sodišču;

–         Novinar Rok Praprotnik je postal namestnik predsednika protikorupcijske komisije;

–         Predsednik Cviklove komisije Milan Selan je bil imenovan za vodjo sektorja za informatiko pod katerega spada oddelek za arhiv na generalnem sekretariatu vlade;

–         Inšpektor višji svetnik Dragan Matić je postal direktor Arhiva RS.

Mag. Božo Predalič

Božo Predalič (desno na predstavitvi knjige Od stavke do stranke Franceta Tomšiča) se sprašuje kje so končali ustvarjalci afere fotokopiranje in to na koncu svojega teksta za nekatere tudi pove.

Foto: arhiv Demokracije