Tvoj tihi dom

V nadaljevanju objavljamo razmišljanje njegove dolgoletne sodelavke in sopotnice Vere Ban ob današnji obletnici.

“Vsako leto znova, ko pomislim na zgodnje jutro po 11. januarju zdaj za nas že davnega leta 2003, se zdrznem. V srce se priplazi občutek praznine, ki je nastala v slovenskem prostoru ob izgubi pomembne osebnosti za naš narod. Jože Pučnik je ime, ki je za vselej zaznamovalo sleherni trenutek našega življenja po zmagi demokracije, za katero je žrtvoval svoj čas, pa tudi zdravje.

Ob njem si rasel, se duhovno razvijal, ob njem si spoznaval, da je vredno živeti za ideale in braniti vrednote, brez katerih je praznina v duši neizogibna. Vselej, ko me kdo sprašuje, kako je bilo delati z njim, odvrnem, da je bila to zame posebna milost božja. Kot v toplo gnezdo smo prihajali zjutraj v naš delovni prostor in ga zapuščali z željo, da bi bil preostanek noči čim krajši in bi se tako mogli znova vrniti v naš vsakdanji vrvež.

Tisti čas je bil podoben nekemu čudežnem pričakovanju dogodkov, ki jih tedaj še nismo slutili, a smo čutili, da prihaja veliki dan, čeprav je bila pot do tja še zelo dolga. Vendar, ko enkrat vzplamti upanje, ga ni več moč pogasiti. Ogenj se širi z vso močjo in hrepenenje po svetlobi preglasi sledi obupovanja in nezaupanja v prihodnost. Za vse bogastvo tega časa smo lahko hvaležni prav Jožetu. Bil je svetilnik sredi zubljev temnih oblakov, ki so se iz dneva v dan zbirali nad njim in vsemi, ki so gradili prve poti v drugačno prihodnost.

Ne bomo Ti prepevali žalostink, dragi Jože, ne peli hvalnic; tega nisi maral.  Raje Ti povemo, da Te močno pogrešamo in da spomin nate hranimo v sebi kot zaklad, iz katerega črpamo moč za naš prihodnji čas, ki ga želimo osvetliti z obnovitvijo vsega tistega, o čemer si sanjal v slovenski pomladi. Vsak, še tako droben spomin nate vsakokrat znova spodbuja k vnovični zmagi nad zlom, ki nas ogroža.

Solze v očeh je posušil čas, ki neizprosno prešteva leta, odkar Te ni več. Toda obdaril si nas z zapuščino misli in besed, zapisanih na neštetih knjižnih straneh, iz katerih črpamo bogastvo neizčrpnih, čeprav včasih kar preučenih napotkov za življenje. Toda, kdor je spoznal Tvojo preprostost in človečnost, s katero si se znal približati ljudem, tega ne pozablja. Spoštuje Te kot misleca in izobraženca, a za preproste duše ostajaš predvsem občudovanja vreden zaveden Slovenec, ki so mu bile svoboda, človekove pravice in resnica sveta stvar. Samostojne Slovenije brez tebe ne bi bilo in hvaležni smo Ti za ta neprecenljivi dar.

Tam gori na hribčku je Tvoj tihi dom. Prišli smo, vsak s svojo mislijo, vsak s svojim spominom nate. Luč, ki jo vsako leto Tebi in bratu Ivanu prižigamo ob Vajini gomili, je naša molitev za Tvoj večni mir.”