Velike teorije in minevanje

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Ne bom špekuliral o tem, ali je nezadovoljnost del človeške narave ali se zdaj prav zares nahajamo v posebnem obdobju človeškega bivanja, ko je, še zlasti na t.i. zahodu, za katerega nekako vedno verjamemo, da so zanj nekoč bila značilna obdobja, ko ljudje po večini niso bili nezadovoljni, za večino ljudi mogoče reči, da so »upravičeno« nezadovoljni, dejstvo je, da se ljudje na spletu vedejo kot bi bili sila nezadovoljni.

S čim so nezadovoljni? Z nekim »stanjem v družbi«. In za to, ZAKAJ je stanje v družbi tako kot je in ne tako kot bi »po naravi stvari« ali po »božji volji« moralo biti in nekoč, tako verjamemo, tudi je bilo, bi lahko bilo, imajo odgovore. Te odgovore imenujmo »razlage« ali »velike teorije« iz naslova. Relativno glede na izbor besednjaka in podprtost z empirijo, se teorije med »intelektualci« razvrščajo kot »boljše« in »slabše«, v končni posledici pa je vse mogoče zvesti na nekaj tako banalnega kot so naslednji primeri, poenostavitve: Stanje v družbi je tako kot je, da z njim nismo zadovoljni, moralo pa bi biti drugačno in je nekoč že bilo, ali bi lahko bilo, ZATO, KER ni več pravih moških, ker ni več pravih žensk, ker politiki več niso pošteni, ker ljudje več nimajo vrednot, ker ljudje več niso pošteni. Obstajajo tudi bolj ali manj, vsaj na prvi pogled, »za lase privlečene« teorije o tem, zakaj se je »izvirni greh«, ki je botroval temu stanju, zgodil. Mednje lahko prištevamo teorije zarote o teh in onih klanih, o teh in onih ovcah, celo o pesticidih in »kompleksih«, ki da niso bili razrešeni, o božjem srdu, o »srdu narave«, pa tiste malo bolj »filozofsko – špekulativne«, o »nujnosti sprememb v mehanizmih narave«, katere del je človek…

Kaj so predpostavke in implikacije tovrstne, recimo ji kar filozofije, pogleda na svet? Človek ima v sebi nekaj, kar ga je nekoč že delalo boljšega, pa se mu je nekaj pripetilo, ga je nekaj pokvarilo, toda od njega lahko PRIČAKUJEMO izboljšanje. Vsakoletna voščila, vsakoletna pričakovanja ob tradicionalnih prazničnih dnevih kot je BOŽIČ, so izraz te filozofije. Na tej točki jaz uvajam “veliko teorijo”: zgoraj opisana filozofija, ki je vsebovana v vsem, kar počnemo, je izraz posebne interpretacije tistega, čemur se v judaistično – krščanski tradiciji reče “izvirni greh”. Obstajata dve možni interpretaciji: zgodba o izvirnem grehu je razlaga, velika teorija, zakaj je človek v nekem posebnem obdobju zgodovine tak, kakršen je, ali pa je je zgodba o izvirnem grehu le “standardni opis človeške narave”. Človek tak je, od nekdaj in za vedno. Od njega ni pričakovati izboljšav v moči velikih teorij, kot smo jih opisovali zgoraj, tako, da predpostavlja idealno stanje, pa glede na opazovanje danega mu stanja, odkriva okvare in jih potem popravlja. Kaj mu preostane? To, da sprejme samega sebe takšnega kot je, da prepozna univerzalnost človeške narave v samem sebi in v drugih posameznikih in se spusti v odnose, ti pa so možni le skozi in z dialogom, ki nikoli ne prinaša lahkih, oziroma sploh ne prinaša rešitev v zgoraj opisanem smislu. Jean Paul Sartre, ki zame sicer nejasno iz podobnih spoznanj izpeljuje »ateistični eksistencializem«, ima v nečem prav, ko pravi: »Pekel, to so drugi (to smo ljudje v odnosih).« Tudi če je to res in se zdi, da to ni »dobra novica« za nikogar med nami, pa ne smemo pozabiti, da se zdi tudi, da iz podobnih izhodišč lahko izpeljemo naslednje: »Nebesa, to so drugi (to smo ljudje v odnosih).«