DANES MED GOVORCI PRED VS TUDI FRANC KANGLER. Ne prezrite: v preteklih dneh se je pred Masleševo palačo zvrstilo nekaj odličnih govorcev!

Odbor 2014: “Na današnji dan mineva že 77. dan odkar imamo v Sloveniji političnega zapornika, kar nas postavlja ob bok nedemokratičnim državam sveta, ne pa k državam, ki spadajo v zahodnocivilizacijski krog. Odbor za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin se vsakodnevno bori za to, da bi končno živeli v pravni in demokratični državi, kjer vlada vladavina prava, saj obstoj pravne države avtomatsko še ne zagotavlja tudi obstoja vladavine prava. Za usmeritev Slovenije na pot moderne, evropske, demokratične in pravne države je nujno, da ljudje zaupajo v delovanje sodne veje oblasti. Zelo je alarmantno, da zaupanje v delovanje sodne veje oblasti upada, kar pa ni presenetljivo glede na to, da so slovenska sodišča po podatkih Ustavnega sodišča v vsaj 442 primerih kršila človekove pravice in temeljne svoboščine.

Člani in podporniki Odbora 2014 smo trdno prepričani, da se je vredno boriti za pravno in demokratično domovino Slovenijo, zato vas vabimo in pozivamo, da se nam danes ob 17.00 pridružite, ko bomo pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije prižigali sveče, luči upanja, svobode in pravice. Danes se nam bodo na shodu pridružili: Darja Hauptman, Franc Kangler in Zvone Lah.”

Nekaj današnjih izjav Franca Kanglerja pred VS (celoten govor sledi kmalu):

“Obsojen sem bil za kaznivo dejanje, za katerega je VS ugotovilo, da sploh ni kaznivo dejanje. VS je razveljavilo sodbo okrožnega in višjega sodišča.”

“Nihče v državi ni odreagiral zaradi hujših kršitev človekovih pravic in nezakonitih dejanj s strani tožilstva in policije.”

Na tem mestu objavljamo še nekaj odločnih govorov govorcev, ki so v preteklih dnevih govorili pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani.

Govor dr. Romane Jordan, 1. 9. 2014

Spoštovani! Danes smo zopet tu, pred sodiščem …. Ne zato, ker so zborovanja naša osebna zabava in pri tem vztrajamo, temveč zato, ker želimo pravno državo, pravično državo, državo, ki bo do vseh državljanov uporabljala enak pristop, enake prijeme, enake postopke. Tu smo zato, da opozorimo na nedemokratično, izključujoče ravnanje v naši državi. Kajti ne gre le za pravosodje, gre za inštitucionalni sklop, ki že dve desetletji in pol preko vzodov moči iz prejšnje države zavira razvoj Slovenije v pravično, uspešno, pravno, demokratično državo.

Janez Janša je najvidnejša oseba v Sloveniji, ki na lastni koži občuti kontinutiteto preteklega sistema. Ima nesporne zasluge za osamosvojitev in demokratizacijo Slovenije, bil je voditelj koalicije v letih 2004-2008 in v letu 2011, ves ostali čas pa vodja opozicije. Zato je bil in ostaja središče tarče, v katero so usmerjene puščice z loka, ki ga napenjajo sile kontinuitete.

Danes smo tu zbrani ljudje, ki nam je ideološko bližje desnosredinska politična opcija. Naša zbiranja večina slovenskih medijev razume kot boj za osvoboditev Janeza Janše. S tem, ko nas ozko ideološko označijo, pa krčijo širšo podporo ljudi našim prizadevanjem. A gre za mnogo več. Smo v točki, ko se krešejo sile za razvoj demokracije, pravne in pravične države za vse državljanke in državljane s silami kontinuitete. Gre za to, ali bomo v prihodnosti zaupali v pravno državo in se ne bomo bali indičnih sodb, ki lahko doletijo vsakogar. Povejmo ljudem, da demonstracije pred sodiščem niso zabavne prostočasne dejavnosti pripadnikov SDS, temveč so boj za evropsko pot Slovenije.

Menim, da bi tako sporočilo morali razumeti ljudje najširšega političnega spektra, tisti, ki verjamejo v demokracijo in pravo. Kajti ne glede na to, ali verjamete, da je JJ kriv ali ne, to kar se dogaja, kaže na inštrumentalizacijo sodstva. Zakaj? Zato, ker se obtožbe na račun JJ vlečejo že preko dveh desetletij, pa medtem nimamo nobene končne odločitve sodišča. Če bi sodna veja oblasti opravljala delo strokovno, pošteno in pravočasno, bi že zdavnaj razsodila. Očitno pa nedoločeno stanje nekomu ustreza. Vzdržuje ga tisti, ki ima od tega korist, zagotovo pa v glavnini to niso ljudje iz pravosodja. To so ljudje, ki s skrbno časovno premišljenimi aferami vplivajo na potek in rezultat volitev, preko politične moči pa so vse do danes uspeli obdržati svojo moč v ostalih družbenih sistemih, od bank, do državnih podjetij, medijev, kulture, znanstveno-raziskovalne sfere.

Prav zato danes ne stojimo tu le za nek ozek interes, ampak zato, ker si želimo, da Slovenija postane normalna evropska država. Vse dokler bo družbena moč skoncentrirana v ideološko monotono misleči družbi tovarišev, tako dolgo naša država ne bo sproščena, in bo tudi moralno in etično močno vprašljiva.

Zato, dragi prijatelji, sem danes tu, ker verjamem, da lahko in da moramo doseči, da sodstvo preneha obravnavati Janeza Janšo na unikatno izbran selektiven pristop. Želijo ga osebnostno uničiti, ter ravno prav zmarginalizirati opozocijsko desno-sredinsko opcijo. Tega jim ne smemo dopustiti.

Smo v času sestavljanja nove vlade, v času, ko je dr. Miro Cerar s svojo stranko prepričljivo zmagal na volitvah, brez programa, a z enim močnim poudarkom v kampanji: rast pozitivnih vrednot ter uresničitev pravne države. Če želi to resnično doseči, ne bo smel prezreti določbe, ki jo je državni zbor sprejel pred dvajsetimi leti na predlog dr. Jožeta Pučnika. »V tej določbi je pisalo, da osebe, ki so sodelovale ali odločale v preiskovalnih in sodnih postopkih, ki so kršile temeljne človekove pravice in svoboščine, ne izpolnjujejo pogojev za imenovanje na položaj državnega sodnika.Doslej je bila določba popolnoma prezrta, kljub načelnemu priznanju, da so človekove pravice v Sloveniji bile kršene.

A od besed k dejanjem je dolga pot. V fiziki se merijo dolge razdalje s časom, s svetlobnimi leti. Približno tako dolgo, kot živimo v samostojni Sloveniji, potrebuje svetloba, da pripotuje od Zemlje do zvezde Gliese 581, ki je dvignila prah zaradi možnosti življenja v njenem osončju. Kako dolga bo pot Slovenije do pravne države, do trenutka, ko bomo lahko dejali, da verjamemo, da med sodniki ni takih, ki so kršili človekove pravice? Če je v nas, državljankah in državljanih Slovenije navkljub dolgotrajnemu razjedanju vrednostnega sistema še ostalo kaj dostojanstva in verjamem, da ga je, potem je prav Pučnikova jasna določba lahko osnova, ki bi omogočila sodelovanje koalicije z opozicijo. Zato tu, s tega mesta, pozivam dr. Mira Cerarja, naj v arhivu slovenskega parlamenta poišče to izredno pomembno besedilo, pobriše z njega prah, ter ga začne izvajati. Šele takrat bomo lahko verjeli njegovim besedam: »treba je … uvesti pravičen red«, »posameznik mora biti svoboden«, »postati moramo pravičnejša družba«.

To so tudi naši cilji. Za nas so tako pomembni, da se že tedne zbiramo ob znanem času na znani lokaciji, da bi jih dosegli. Državljani in državljanke, ne gre za posameznika, za nas gre. Za to, da bomo spodbujali poštenost, transparentnost, ustvarjalnost.

Dr. Jože Pučnik, slovenski politični zapornik, ki so mu bile grobo kršene človekove pravice, ni klonil in ni obupal. Tudi mi ne bomo!

Govor Antona Tomažiča, 1. 9. 2014

Spoštovani! Tele plemenite shode ponavadi udeleženci popestrijo z umetnostjo, predvsem glasbo in poezijo… Jaz pa bom danes skušal to storiti z likovno umetnostjo…

Ko so leta 1988 aretirali in zaprli Janeza Janšo, sem bil zelo razočaran in razburjen, saj sem ga že pred tem tudi dobro osebno poznal (sodelovali smo pri Mikro Adi)…

Ker sem imel tedaj svoje »slikarsko« obdobje, sem svoja čustva izrazil tudi na likovni način… Zaprl sem se v svoj »atelje« in nastali sta ti dve sliki:

Kot vidite, sem občutil moro takratnega totalitarnega režima kot eno samo sivino mehaničnih oblik… Hkrati pa sem tudi že slutil, da se bliža slovenska pomlad, z živahnimi barvami organskega življenja nam tedaj tako zaželjene svobode in demokracije…

Berlinski zid je sicer še stal in na nek način smo bili tudi mi Slovenci še za železno zaveso, čeprav morda ne tako gosto kot drugi talci komunističnega sistema… Ampak, tedaj smo že slutili, da so ograje načete in da bodo rešetke prav kmalu padle… Tudi za Janeza in ostale politične zapornike!

Vse to se je Hvala Bogu tudi zgodilo… Slovenska pomlad nam je Slovencem prvič v zgodovini prinesla samostojno državo… Janez Janša je bil ne samo osvobojen, ampak mu je bilo omogočeno tudi to, da je lahko izkoristil svoje velike politične in družbene potenciale…

Ti dve sliki sta obviseli na stenah mojega doma… Danes pa sem ju moral spet sneti… in prav žalosten sem, ker si pred 20 leti nisem niti v sanjah predstavljal, da jih bom spet rabil za podoben namen…

Žalosten sem, ker pravičnost in svoboda nista več sami po sebi logični sestavini današnje Slovenije! Žalosten sem, da sta danes dva najzaslužnejša osamosvojitelja in branitelja Janez in Tone v zaporu brez dokazane krivde (to mi je kot pravniku povsem jasno), predvsem pa tudi zato, ker so Vrednote slovenske osamosvojitve dandanes tako poteptane in izničene.

Naj vam za ilustracijo preberem en sam stavek iz Twitterja, kjer je avtorju nedavno zmanjkalo argumentov v polemiki ob upravičenosti ali neupravičenosti naših protestov in je poenostavil:

»OSAMOSVOJITEV IN KRIMINAL GRESTA Z ROKO V ROKI«

To je napisal 21 letni študent (slučajno tudi sin univerzitetnega profesorja)… pred tem nadpovprečen dijak (9 + 4 leta šolanja)… in  verjetni bodoči asistent ter vzgojitelj novih generacij!

Pred časom sem bil kot član VSO prisiljen polemizirati z znanim penologom (saj veste, da nas je označil za zametek drhali), ki je v strokovni reviji objavil uvodnik z naslovom: Dragana Petrovec: »Razbohotena dediščina Demosove inkvizicije«. Gre za prispevek, ki je prežet z naravnost sovražnim pisanjem in sprevrženimi političnimi agitacijami brez vsakršne verodostojne pravne argumentacije. Avtor nikakor ni vreden univerzitetnega profesorja, ki uči nove generacije pravnikov!

Kot aktiven član Demosa, dobro poznam njegov nastanek, ustroj, notranje odnose in njegov način delovanja in sem na to zelo ponosen.

Bilo je nekaj najboljšega, kar se je slovenskemu narodu zgodilo v vsej njegovi zgodovini!

V pravem trenutku se je pojavil Demos z odlično ekipo (kombinacijo mladih odločnežev in starejših modrecev) in znal združiti narod v usodnih časih, tako da je bila prvič v zgodovini ustvarjena samostojna in svobodna slovenska država. Vse to le v dobrih dveh letih! Če kdo, si zato Demos prav gotovo ne zasluži oznak: »inkvizicija«, »zgodba o nacistih«, »Auschwitz«, »judovske taboriščnike«, »Demosovo nürnberško demokracijo«, »Eichmanove besede«, »Hitlerjevega papeža«, »plinske celice«…

Takšnega izkrivljanja zgodovine in resnice ne bomo dovolili!

Kaj je bilo največ, kar smo Slovenci doslej dosegli v svoji tisočletni zgodovini? – Seveda: Samostojna Slovenija

Katerega leta smo končno po več stoletjih Slovenci prvič dobili svojo državo? Seveda: 1991

Katera koalicija je bolj kot katerakoli v zgodovini v pravem trenutku poenotila veliko večino Slovencev? Seveda: DEMOS

Kdo je tisti, ki je sprožil iskrico slovenske pomladi in je tudi najbolj zaslužen za osamosvojitev Slovenije: Seveda: Janez Janša

Kateri brigadir je najbolj zaslužen za pravočasno oborožitev slovenske voljske in posledično tudi za uspešno obrambo mlade slovenske države? Seveda: Tone Krkovič

Vidim, da sta tile dve sliki še vedno aktualni:

Težko je! Veliko sivine se je nabralo v tej naši Sloveniji!

Krivične rešetke še vedno obstajajo…

Ampak obstaja tudi žarek upanja, ki ne bo nikoli ugasnil…

In prav vi ste tisti, ki ga boste tako razpihali, da se bodo vremena Slovencem spet razjasnila!

Bog vas živi, dobri in pogumni ljudje!

Govor Boštjana Kolariča, 1. 9. 2014

Politični sodni procesi so v genezi slovenskega pravosodja s skupno 25.000 političnih zapornikov                           Za obračun s svojimi dejanskim in domnevnimi nasprotniki je komunistična oblast v Sloveniji zlorabila tudi sodstvo in kazensko pravo, kar je privedlo do množičnega izvajanja političnih sodnih procesov. Med vsemi povojnimi političnimi sodnimi v Sloveniji so širši slovenski javnosti bolje poznani samo tisti, ki so že v času njihove izvedbe doživeli veliko pozornost, kot so bili npr. božični proces, Rožmanov proces, Nagodetov proces in dachauski procesi.

Partija sama priznavala, da je bilo po vojni v Sloveniji samo »zaradi težjih političnih deliktov med NOB in v revolucionarni preobrazbi naše družbe obsojenih blizu 7.000 oseb.«

Temu številu političnih obsojencev je treba dodati še okoli 3.000 političnih obsojencev, ki jih je julija in avgusta 1945 obsodilo Sodišče slovenske narodne časti.

Če tem prištejemo še 5.601 tistih političnih obsojencev, ki so jih do leta 1966 obsodila civilna sodišča, pridemo do številke skupaj okoli 15.600

Kot politične obsojence je treba šteti vse tiste, ki so bili obsojeni zaradi “verbalnega delikta” po zloglasnem 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, ter na podlagi njegovega 157. člena, ki se je nanašal na kazniva dejanja “žalitve SFRJ”, skoraj vsi pa so bili obsojeni na podlagi 228. člena, ki se je nanašal na kaznivo dejanje “širjenja lažnih vesti”.

Medtem ko so vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti imela nalogo obračunati s t. i. narodnimi sovražniki, so civilna sodišča dobila nalogo obračunati s t. i. razrednimi sovražniki.

Do bistvenih sprememb v kazenskem sodstvu je leta 1945 prišlo tudi glede vodenja kazenskega postopka. Po novi ureditvi kazenskega sodstva je bila dolžnost kazenske preiskave, poverjena javnemu tožilcu in OZNI oziroma (od marca 1946 dalje) UDBI.

Zakon o vrstah kazni, sprejet 10. julija 1945, je uvedel celo vrsto novih kazni, ki jih jugoslovanski kazenski zakonik iz leta 1929 ni poznal. Kot takšne lahko označimo naslednje kazni:

1. – odvzem prostosti s prisilnim delom,
2. – prisilno delo brez odvzema prostosti,
3. – izgon iz kraja bivanja,
4. – izguba političnih in posamičnih državljanskih pravic,
5. – izguba pravice do javne službe,
6. – prepoved izvrševati določen poklic ali obrt,
7. – zaplemba imovine,
8. – izguba državljanstva.

Poleg političnih obsojencev, ki so jih na odvzem prostosti obsodila sodišča je kot politične zapornike treba šteti tudi vse tiste osebe ki so jim upravni organi za notranje zadeve v upravno kazenskem postopku zaradi storjenega prekrška izrekli:

–          kazen odvzema prostosti,

–          kazen poboljševalnega dela,

–          prisilni upravni ukrep družbeno koristnega dela zaradi prevzgoje,

–          “varnostni ukrep” izgona iz kraja bivanja in določitve kraja bivanja.

Če upoštevamo vse politične zapornike, ki jim je bila po vojni prostost odvzeta s sodbami vojaških sodišč, Sodišča slovenske narodne časti in civilnih sodišč ter z odločbami upravnih organov za notranje zadeve, pridemo do zaključka, da je bilo v Sloveniji v obdobju komunizma vseh političnih zapornikov okoli 25.000.

Med političnimi obsojenci in zaporniki so se poleg ogromne množice povsem običajnih in anonimnih ljudi, znašli praktično vsa predvojna gospodarska elita: industrialci, bankirji in trgovci.

Drugo veliko skupino vidnejših političnih obsojencev in zapornikov so predstavljali duhovniki Katoliške cerkve in drugih cerkva v Sloveniji, ter ugledni slovenski intelektualci.

Največ jih je bilo hkrati obsojenih  na t. i. Nagodetovem procesu, ki je potekal od 28. julija do 12. avgusta 1947  pred Vrhovnim sodiščem  LRS v Ljubljani.

Tako akterji kot žrtve tega sistema so postali pravniki sami. Eni so verjeli v novi pravni red, drugi si iz človeško razumljivih razlogov, podlegli pritiskom in ustrahovanju, tretji so se pustili kaznovati. Bili pa so tudi primeri samomorov, kot je tisti ljubljanskega javnega tožilca Sama Dostala, ki se je julija 1945 ustrelil v pisarni in pustil sporočilo: Oprostite mi.

V katero kategorijo se bodo uvrstili nekateri aktualni sodniki in tožilci, kakšno kazen bodo prejeli in kakšno sporočilo bodo pustili?

Kar pa se tiče totalitarnih simbolov, je v zadevi Titova cesta, Ustavno sodišče RS (U-I-109/10) dejalo:

Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom Titovega imena. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, kot to zatrjuje nasprotna udeleženka, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito vodja nekdanje države, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Titovega simbolnega pomena ni mogoče razcepiti in upoštevati le pomena ravnanj, ki jih nasprotna udeleženka pripisuje njegovi zgodovinski vlogi in osebnosti. Ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima je mogoče razumeti kot podporo ne le njemu kot zgodovinski osebnosti oziroma njegovim posameznim dejanjem, temveč kot podporo celotnemu zgodovinskemu obdobju njegove vladavine in tej vladavini kot taki. Ne glede na namen mestnih oblasti je ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.

Govor Ive Pavlin Žurman, 2. 9. 2014

Pozdravljeni prijatelji, vsi, ki v srcu dobro mislite! Tako sem napisala na spletnem portalu osrednjega slovenskega časopisa: »Si predstavljate, da sodniki, ki imajo celo trajni mandat, v IZREKU sodbe le prepišejo iz Zakona kaznivo dejanje (obljuba nagrade), ko pa bi ga morali  konkretizirati, torej opisati dejansko storitev (kraj storitve, čas storitve, način storitve kaznivega dejanja),  to “pozabijo” in nič ne napišejo!?« Če kaznivo  dejanje ni opisano s konkretnimi znaki, pomeni, da kaznivega dejanja ni bilo!«

Nedolgo nazaj je bivši predsednik  Kučan dejal, da se včasih lahko zgodi napaka.

Tako imenovana napaka, po Kučanu,  se je zgodila že  v obtožnem predlogu, ki je bil izhodišče za začetek sojenja proti Janezu Janši. Nato pa so sledile  napake  tako na okrajnem kot kasneje na višjem sodišču.

Motiti se je res človeško. Ponoviti napako pa je vražje!

Tako imenovane napake niso bile naključne. Bile so naklepne. Sodni proces  je tako dobil jasno podobo politično montiranega  procesa!

In je sodba postala pravnomočna!

O pravnomočnosti sodbe smo vsakodnevno poslušali medijski AGITPROP. In so vse politične stranke pred volitvami v soočenjih ponavljale o pravnomočnosti sodbe. In je nato današnji mandatar Cerar, po zmagi stranke SMC, poudaril, da ne more iti v koalicijo s stranko, ki ima pravnomočno obsojenega predsednika!

Pravnik Matevž Krivic je namesto napaka dejal (po ločenih mnenjih treh ustavnih sodnikov), da se je pojavila v sodbi, v njenem izreku, »luknja«.

No Krivic vsekakor ve, da to ni bila naključna napaka, saj se je že po končani sodbi na prvi stopnji (okrajnem sodišču), vprašal: »Dokazi so? Malo-zoper Janšo NIČ. (Delo.si, 21. junij 2013, Odprta stran)

Ustavni sodnik Mitja Deisinger je dne 16. junija 2014 v ločenem mnenju, potem ko je US obravnavalo pritožbo Janeza Janše, tako imenovano »napako« oziroma »luknjo« natančno opisal takole:  “Očitna je kršitev prvega odstavka 28. Člena Ustave zaradi opisa kaznivega dejanja v IZREKU pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje brez znakov kaznivega dejanja.” 

Torej lahko zaključimo: Če v opisu kaznivega dejanja v IZREKU pravnomočne sodbe ni znakov kaznivega dejanja, pomeni, da kaznivega dejanja ni bilo!

Pritožbo na US je sodišče-senat sprejel v obravnavo, ker je ugotovil, da je šlo za kršitev človekovih pravic. Vendar ni prišlo do vsebinske obravnave zadeve, ker naj bi kršitev človekovih pravic Janezu Janši (po mnenju predsednika sodišča Miroslava Mozetiča in petih sodnic, torej šestih sodnikov od devetih), ne imela hujših posledic za pritožnika!

Kaj pa je zanje nepopravljiva posledica? Je to le smrt?

Ali ni nepopravljiva posledica neozdravljiva bolezen, kot posledica  vseh mahinacij in stresnih situacij, ki jih je doživljal pokojni Jože Zagožen ob aferi Patria (kar je opisala njegova hčerka Ana).

Ali pa, spomnite se, kaj se je dogajalo pokojnemu novinarju  Borutu Mešku, nekdanjemu odgovornemu uredniku STA , ki je veljal za enega najpomembnejših borcev za svobodo medijev in najbolj artikuliranih nasprotnikov levega enoumja. Doživljal je diskreditacije, šikaniranje na delovnem mestu, odpoved iz krivdnih razlogov, bolezen, umrl maja 2010. So to bile nepopravljive posledice?

To kar se danes dogaja Janezu Janši, ko delajo z njim, pravosodje, poslanci v parlamentu, novinarji, ideološko zaslepljena javnost, kot svinja z mehom, bo pustilo nepopravljive posledice ne le njemu, ampak tudi njegovi družini, ki je »del njega samega«! Tudi ločena mnenja treh ustavnih sodnikov, Jana Zobca, Mitje Deisingerja in Ernesta Petriča, ki so sodbo proti Janezu Janši raztrgali, pa tudi drugih pravnikov intelektualcev, tega dejstva ne morejo  spremeniti! Tudi pravična sodba ESČP tega dejstva ne go spremenila!

Bivši ustavni sodnik Janez Čebulj je za časopis Dnevnik (6. avg. 2014) izjavil, da bi moralo US o pritožbi Janeza Janše odločati vsebinsko (še pred 20. junijem, ko je Janša šel v zapor), saj gre, je dejal, »v tem primeru za tako specifično zadevo s toliko razsežnostmi, da bi US moralo pokazalo več občutka za državo!«

Točno tako! Ne gre samo za Janeza Janšo, gre za samostojno in neodvisno Slovenijo(!),  je dejal tudi pravnik Anton Drobnič v svojem govoru pred VS – 13. avgusta 2014.

In je nato nekdanji predsednik US Janez Čebulj dodal, da bi VS  moralo odložiti-prekiniti izvajanje kazni Janezu Janši iz razlogov, ki jih je navedlo v svojem  sklepu že US.

Toda kaj, ko teh pozivov eminetnih ustavnih pravnikov ne »slišijo« Branko Masleša, Žalikova in ostala sodniška združba na VS! Ali zato, ker so recidiv komunističnega pravosodja nekdanjega nedemokratičnega sistema? (O tem govori celo Boštjan M. Zupančič) .

Poglejte kaj se danes dogaja v naši domovini Sloveniji. Ponovne delitve,  razdor in sovraštvo, celo v delovnem in družinskem okolju .

In poglejte dogajanje na političnem prizorišču, v parlamentu, zdrahe, ki vodijo v politično nestabilnost in ta v ekonomsko nestabilnost, kar tuji finančni trgi – vlagatelji opazujejo.

In bodo sedaj nekdanji partijski sekretar Ribičič in pravniki »pirnati« odločali o mandatu poslanca, ki so ga volivci legalno izvolili, dobil je celo največ glasov med vsemi poslanci. Čeprav ga je sodstvo obsodilo in strpalo v zapor že pred volitvami in čeprav so ga dominantni kontinuitetni mediji neprestano pljuvali, blatili in kriminalizirali! Komu verjamejo volivci?

Imeti pravno državo še ne pomeni, da imamo pa vladavino prava!

To kar se dogaja Janezu Janši že šest let je nekaj nepredstavljivega za današnji demokratični svet. Ker želimo biti normalna evropska Slovenija se sprašujem:

Koliko časa bomo demokrati še trpeli totalitarno obnašanje pravosodja in njihovih botrov??!

Svoboda JJ!  Svoboda Tonetu Krkoviču!   Svoboda Sloveniji!

Za pravico, za resnico, za mir!

Govor Ljuba Žnidarja, 3. 9. 2014

Danes sem z vami zato, da vam povem o vrednotah, ki so pomembne meni in za katere menim, da bi morale nekaj veljati v naši družbi. Želim vam povedati tudi, kaj je zame nesprejemljivo, nedopustno in iz osebnega prepričanja, izkušenj in vsega kar živim in delam menim, da bi to moralo biti nesprejemljivo v celotni družbi, v kolikor bi ta bila zdrava in poštena.

Zelo težko se sprijaznim z dejstvom, da živimo v družbi, ko je postala resnica nekaj popolnoma nepomembnega. Nesprejemljivo je, da je v letu 2014 v naši državi mogoče, da si obsojen, brez vsakršnih dokazov, brez česarkoli oprijemljivega, na osnovi indicev, popolnoma zrežirano in skonstruirano.

Ko govorimo o pravnomočni obsodbi Janeza Janše, govorimo o konstruktu, ki je bil skrbno in natančno zasnovan in še natančneje časovno umeščen, tako, da je bila razsodba, kot smo vedeli že veliko prej, da tako bo, umeščena v neposredni čas pred volitvami. Kako je mogoče, da je konstrukt takih razsežnosti v današnjih časih možno izpeljati? In od nas, ki smo sedaj tukaj, ki smo po tej logiki lahko po krivem obsojeni danes ali jutri, se pričakuje, da bomo molčali?! Pričakuje se, da sklonjenih glav »gremo naprej« in se delamo, kot da ni nič, kot da se ni nič zgodilo. Ampak mi vemo, da je takšno kratenje človekove integritete, svobode, neodvisnosti, pravice do poštenega sojenja… nedopustno. Zato je zame nedopustno in popolnoma nesprejemljivo, da se v današnjem času očitno zlorablja pojem »svobode«. Da gre očitno samo še za privilegij nekaterih. Da v današnjih časih ni pomembno kaj je resnica, ampak gre za to, kdo jo je sposobne čim bolj prirejati. Krivična obsodba je nesprejemljiva. Nikoli ne moremo pristati na to, da se z resnico manipulira in da se krivično obsodbo brez vsakršnih dokazov tolerira. Zato smo danes tukaj in ne damo se utišati. Kajti, če bi molčali, bi to pomenilo, da pristajamo, da v naši domovini zmaga krivica, nepoštenje, manipulacija in konstrukt. Kajti vse to, zaradi česar je Janez Janša v zaporu je navaden politični konstrukt, z zelo jasno časovnico, ki je zaenkrat dobro služila svojemu namenu.

Verjamem, da je bolj kot vse drugo pomembna pravičnost, poštenje. Verjamem, da se na osnovi laži ne da voditi države na dolgi rok. Pravica mora zmagati, do takrat, pa bomo tukaj, ker ne pristajamo na politične konstrukte, na laži, na nepoštenje.

Moramo biti tukaj, ne samo zaradi političnega zapornika Janeza Janše, ampak zaradi nas, ki verjamemo in zahtevamo PRAVIČNO in SVOBODNO državo. Zato vztrajamo in bomo vztrajali, dokler v tej državi ponovno ne zmaga PRAVICA.

Govor dr. Vaska Simonitija, 2. 9. 2014

Še nikoli niso potekale tako dolgo demonstracije državljanov, ki zahtevajo uveljavitev pravne države, pošteno sodstvo in razveljavitev krivične sodbe, izrečene Janezu Janši, ter njegovo izpustitev iz zapora. Zakaj so potrebne te demonstracije? Stojimo pred hišo, v kateri delajo tožilci in sodniki. Kot najbolje plačani državni funkcionarji s trajnim mandatom so razdeljeni v tri stopnje in sedemnajst razredov in kot kakšni režimski birokrati Avstroogrske ali carske Rusije so opremljeni z domnevno imenitnimi nazivi podsvetnikov, svetnikov, nadsvetnikov, pravih svetnikov, pomočnikov predsednikov, namestnikov predsednikov in predsednikov sodišč in tožilstev ipd.

Prekriti s črnimi ogrinjali skakljajo kot kakšni krokarji po zatohlih hodnikih svojega gradu in, kadar je potreba, strežejo svojim gospodarjem s preganjanjem tistih, ki so označeni, da jih je potrebno izločiti iz javnosti. Med njimi prevladuje miselnost ideologije, da je pravosodje orodje za obrambo točno določenega političnega režima. Z občutkom večvrednosti in predvsem občutkom popolne nedotakljivosti se tožilci in sodniki takó dobro počutijo, da nekateri ne morejo zadržati svoje zlagane korektnosti in iz njih občasno bruhne njihova prava narava v obliki popolnega prezira do ljudi. Tâko profesionalno pritlehnost in pristranost, privoščljivo hudobijo in globok primitivizem je v vsej nenadzorovani iskrenosti izrazila preplačana sodnica, državna funkcionarka s trajnim mandatom ne vem katere imenitne stopnje in razreda, ko se je javno posmehovala in javno poniževala državljane, ki so bili prizadeti, ko so izvedeli za izrek krivične sodbe.

Med temeljne človekove pravice spada pravica do poštenega sojenja. Vendar ti tožilci in sodniki na poligonu svojih ideoloških surovosti in fiksnih idej, verjetno misleč, da so napredni, pravični in neodvisni, obsojajo ljudi brez dokazov, na stotine ljudem so samo v zadnjem desetletju kršili človekove pravice, poljubno zavlačujejo sodne procese, pošiljajo ljudi v zapor, jih denarno kaznujejo, sami poljubno vlagajo in umikajo obtožbe, ljudi zaslišujejo, se iz njih norčujejo, jih zasmehujejo, žalijo, uničujejo posameznikom in njihovim družinam življenja, in seveda vsakršne morebitne ovadbe, ki kažejo na to njihovo bresramnost in nasilje, zavračajo in še dodatno kaznujejo ljudi, češ, da vlagajo krive ovadbe. Pri vsem tem nenehno zlorabljajo pravo. Premišljeno in načrtno zlorabljajo pravo! Gre že za organizacijo, v kateri si zaposleni želijo nadeti videz nekakšnih svečenikov, ki uresničujejo načrt »Nevidnega« pri ponovnem ustvarjanju harmonične družbe enako mislečih. Ob vsej tej krivični bohotnosti stojijo politično osveščeni državljani sami s svojimi pravicami pred tem gradom lažne pravosodne korektnosti. Nihče jih ne brani pred političnimi zlorabami v pravosodju. Institucije, tudi tiste najvišje v državi, ki bi se morale zavedati in reagirati na politične zlorabe prava v pravosodju, tega niti na povsem načelni ravni ne storijo. Kljub nekaterim posameznikom v teh ustanovah so bile te institucije vedno režimske in so take tudi ostale. Ljudje pa tako ostajajo sami in nezaščiteni. Edino orožje, ki ga imamo, je javno in jasno izražanje svojih misli. Tega – javne besede –  so se najbolj bali v prejšnjem režimu in tega se bojijo tudi sedaj. Še zlasti je javne besede strah ljudi v pravosodju, kjer so bili vedno navajeni brez vsakršnih posledic in odgovornosti delovati tako, kakor jim je bilo ukazano s strani njihovih gospodarjev. Pravniki v nekaterih demokratičnih državah  sedaj že dobro vedo, kakšno je stanje v našem pravosodju. Tudi politiki v demokratično delujočih državah že dobro vedo, kaj se pri nas dogaja in nas na to tudi opozarjajo. Seveda pa od tukajšnjih tožilcev in sodnikov, ki sejejo zlo z nenehnimi zlorabami prava in merijo vzdržljivost človeškega potrpljenja,  še ne moremo pričakovati nobenega opravičila za njihovo nevredno delo. Politični veljak, nekdaj zapriseženi nedemokrat in nekdanji predsednik Zveze komunistov, jim je celo javno priznal tisto, kar seveda vedo tudi sami, ko zavestno zlorabljajo pravo na najrazličnejših instancah, to je, da se vedno lahko izgovorijo, da so se pri svojem deljenju pravice zmotili. Do sedaj ni še nikoli noben tožilec, ali sodnik, odgovarjal za svoje politične zločine. Oni pač ne počnejo zločinov pri deljenju pravice in svoje resnice. Oni se lahko pri svojem opravilu lahko samo motijo oziroma zmotijo; pa četudi desetkrat in več. In za njihovo zmoto, še posebej, če ima politično ozadje, ni sankcij. Zato počnite, kar hočete in kolikor hočete, jim je v bistvu sporočil njihov nekdanji predsednik,  saj vam nihče nič ne more. Ta intelektualna nepoštenost, ki veje iz stavka: »Sodniki se lahko tudi zmotijo«, pomeni v okolju naše družbene resničnosti predvsem zavedanje tistih, ki imajo politično moč, da bodo, dokler pri nas ni prave demokracije, bivši oblastniki ohranili tudi danes vso oblast v svojih rokah. In demokracijo takega tipa, ki je zgolj privid prave in pravno delujoče demokracije, lahko vzdržujejo le tožilci in sodniki, ki imajo status državnega funkcionarja, trajni mandat in poleg drugih privilegijev tudi najpomembnejšega med njimi, to je, da imajo pod pokrovom dovoljene zmote alibi in hkrati odpustek za svojo premišljeno in namerno zlorabo prava v politične namene. Dejansko zaščiteni z vseh strani se tožilci in sodniki bojijo samo javnosti in javnega opozarjanja  na njihove nenehne zlorabe prava. Kot krokarji skakljajo po zatohlih hodnikih svojega gradu in določajo, kaj je za določen političen režim, ki mu služijo, pravica in resnica. A belega dne  in jasnega , odkritega obraza državljanov se bojijo kot sove svetlobe.

Zato moramo vedeti, dragi prijatelji, do so ti pravni privilegiranci pred nami, državljani, ki želimo pravno in pravično državo, v veliki prednosti in žal bodo še nekaj časa tudi ostali. Po ponotranjenem načelu: Sodniki se lahko zmotijo,  pripravljajo tudi že za to jesen nova ovajanja, zasliševanja, procese in izrekanja sodb, ne samo proti Janezu Janši, ampak tudi proti drugim, za katere sodijo, da so politično neprimerni. Prozornost njihovega delovanja, tako na primer domnevno čisto slučajna ubranost razpisa vsebinsko neumnih sodnih obravnav, jih ne vznemirja, saj imajo oblast; in nenazadnje kaj je indic, ne dokazi, ki jih manj zanimajo, itak odločajo oni. Oni pač delujejo še vedno tako, kot je bilo od nekdaj značilno za totalitarno oziroma nedemokratično pravosodno mišljenje: prvič, da je sicer pravo zapisano, a velja le tako, kot si ga razlaga tisti, ki ima v rokah tudi politično oblast. Zato na primer zagovorov obtožencev ali njihove obrambe, pa če so ti še tako vrhunsko argumentirani in nesporno prepričljivi, ne samo, da ne upoštevajo, ampak jih sploh ne preberejo. In drugič, pomembno je, da so politični procesi, različne vrednosti in pomena, podkrepljeni z določenim propagandnim medijskim ustrahovanjem ljudi nenehno prisotni. Ljudje morajo namreč imeti nenehno možnost občutiti, kaj so tožilci in sodniki zmožni narediti. Ljudi mora biti strah. Bistvo je torej, da se politični procesi nikoli ne opustijo in nikoli ne končajo. O današnjem slovenskem pravosodju je že pred sto leti zelo natančno pisal Franz Kafka v okviru države, po vzoru katere so si naši državni funkcionarji večinoma nadeli imenitne instančne nazive. V sodnih postopkih je tako najprej potrebno poznati razliko med resnično in navidezno sodno oprostitvijo. Sodniki vas oprostijo za neko stvar, potem ko seveda v zaporu vendarle presedite nekaj mesecev, toda, ko pridete domov bodisi iz zapora bodisi iz sodišča, vas tam že čaka poziv na novo sojenje. In potem je z vašo svobodo konec. Sodniki so namreč ob prvi oprostitvi že predvideli drugo obtožbo. A ta druga oprostitev, do katere morebiti pride, ni dokončna, saj drugi oprostitvi sledi tretja obtožba, tretji četrta in tako naprej. Lahko pa, če nočejo, da gredo po tej poti, táko sodno farso uprizarjajo z zavlačevanjem. »Zavlačevanje je v tem, da obdržijo obravnavo neprestano na najnižji razvojni stopnji. Da je to mogoče doseči, je potrebno, da je obtoženec, pa tudi pomočnik, prav posebno še pomočnik, v neprestanem osebnem stiku s sodiščem … Procesa ne smemo izgubiti iz oči«, je temeljno politično vodilo pravosodnih birokratov pri diskvalifikaciji in uničenju njihovih žrtev. Torej gre za uprizarjanje večih procesov, ki je dejansko eden; ali pa se gredo s formalno enim sodnim spisom tako umazano igro do onemoglosti žrtve, tako da je spis nenehno v postopku. Pošljejo ga, kakor zahteva nenehno delo sodnih pisarn, višjim sodiščem, potem pa ga spet vrnejo nižjim »in tako niha z večjimi ali manjšimi nihaji, z večjimi ali manjšimi zastanki gor in dol« (Franz Kafka, Proces, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, str. 128-131). To se je dogajalo  in se dogaja, verjetno pa se bo dogajalo tudi s tem osrednjim procesom o Patriji proti Janezu Janši, ko bodo, tako kot je o naših sodnih odločitvah pred sto leti pisal Kafka, vso zadevo vrnili v ponovni krog pravosodnega izživljanja na prvo stopnjo.

Na koga se lahko ob tem maščevanju, poniževanju, zasramovanju, mučenju in ubijanju ljudi s strani pravosodja lahko obrnemo? Naše morebitne tožbe, ovadbe za zlorabo prava s strani pravosodja in njim podobnih paradržavnih institucij, lahko naslovimo samo na pravosodne institucije, ki nas dnevno žalijo in ponižujejo. Ostane nam torej samo javno in jasno izrekanje našega ogorčenja, da takega krivičnega in maščevalnega sodstva ne sprejemamo.

Ko govorijo v svojih referatih vrhovni predstavniki takega pravosodja o dostojnosti, etiki in mejah dopustnega, jim moramo kot državljani jasno povedati, da naj najprej tožilci in sodniki prenehajo z očitnimi zlorabami prava, s posmehovanjem, z idolatrijo simbolov nedemokratične države in z odločnim in prepričljivim sankcioniranjem take udomačenosti med njimi samimi. Niti tisoč besed, kakršnekoli že so,  se ne more primerjati niti z enim dnevom, ki ga doživlja človek, potem ko ga je sodnik po krivem obsodil. Niti tisoč besed, kakršnekoli že so, se ne more primerjati niti z enim dnevom, ki ga človek prebije v zaporu, če je po krivici obsojen. Niti tisoč besed, se ne more primerjati s posmehovajem sodnice ljudem, ki so bili prizadeti ob izreku krivične sodbe.

Cilji tistih, ki stojijo za takim sodstvom in mu dajejo celo javno odvezo za njegovo sramotno početje, so žal danes v veliki meri doseženi. Ljudje , ki padejo med mlinske kamne takega pravosodja, so praviloma osebnostno uničeni in povsem izločeni iz vsega družbenega in političnega življenja. Tega sramotenja in poniževanja svobodnih državljanov bo enkrat konec. Želim si, da bi to bilo kmalu. Do takrat pa vsakomur povejte, da je hiša pred katero stojimo, hiša sramote.

Žrtev SLO pravosodja: Franja Šilih, 2. 9. 2014

Pozdravljeni sodržavljani in sodržavljanke, prijatelji in prijateljice! Zakaj sem danes tukaj?  Ker zahtevam pošteno in pravično sojenje, brez nepotrebnega odlašanja.  Za vse. Za Janeza Janšo, Toneta Krkoviča, zase, za vse, ki so jim bile kršene človekove pravice, za vse žrtve tistih, ki se skrivajo za temi zidovi.  Nimajo nas pravice  strašiti  in žugati, kako ne smemo govoriti ali je neka sodba pravična ali ne, in nihče naj ne pričakuje, kako bomo sodišče, kjer se ne sodi pravično in pošteno, spoštovali. Spoštovanje si morajo sodniki zaslužiti in to s pravičnimi in poštenimi sodbami na podlagi  verodostojnih dokazov.

Nezaupanje državljanov v pravosodje je vedno večje. Torej je nekaj na slovenskih sodiščih res hudo narobe.

Sicer pa ni izmišljen podatek, koliko državljanov in državljank išče pravico na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Krivic ne bomo več prenašali. In ker se sodbe izrekajo v imenu ljudstva,  tudi mi ljudstvo,  zahtevamo, da sodniki prevzamejo odgovornost za svoje delo, za vse kršitve človekovih pravic.

Zahtevamo ukinitev trajnih mandatov in očiščenje sodniških vrst.

Ker sama čakam na pravico in pravično zadoščenje že celih 21 let in čez, vam želim v nekaj kratkih stavkih opisati kalvarijo, ki jo preživljam skupaj z mojo družino.

Kakšno je življenje po tem, ko izgubiš 20 letnega otroka in kako je živeti šele s tem, da te sodni organi s svojimi nepravičnimi in dolgotrajnimi sodnimi postopki trpinčijo, ponižujejo in za vedno uničijo življenje, vedo samo starši.

Nisem nevedna in neizobražena, da ne bi sprejela, da je smrt neizogibna, če nastopi neozdravljiva bolezen ali če se zgodi huda prometna nesreča.

Nikakor pa ne morem sprejeti dejstva, da je nastopila smrt v rokah zdravnika v bolnišnici, na urgentnem oddelku, po tem, ko mu je zdravnica vbrizgala dve injekciji v žilo, brez vsakršnih predhodnih preiskav. Ko je nastopil anafilaktični šok, je zdravnica reagirala panično, ni se znašla, z ukrepi je zavlačevala, in kolege zdravnike za reanimacijo je poklicala prepozno.

Po 16. dneh kome je Gregor umrl.

Ko smo podali ovadbo, je Urad kriminalistične policije  opravil podrobno preiskavo in podal poročilo z navedbo sumov, vendar je tožilstvo v Slovenj Gradcu ovadbo zavrglo. Nekajkrat sva z možem povprašala tožilko Jelko Štumberger Mlakar, kako je z zadevo, pa nama je zabrusila: Delamo, in ne mislita, da samo vidva prihajata na tožilstvo, tudi nasprotna stran prihaja in se zanima.

Takrat mi ta stavek ni  veliko povedal, danes ga pač dodobra razumem.

Nastopili smo kot subsidiarni tožilci, opravljena je bila preiskava  in zadevo (brez tožilstva) nam je uspelo pripeljati do  pravnomočne obtožnice, to je bilo 12.1.1999, ko smo sprejeli sklep DA JE SEDAJ ZBRANIH DOVOLJ PODATKOV, NA PODLAGI KATERIH JE MOGOČE SKLEPATI,  DA JE PODAN UTEMELJEN SUM, OZ. TAKŠNA STOPNJA VERJETNOSTI, DA JE OBDOLŽENA STORILA OČITANO KAZNIVO DEJANJE…….TER DA BO POTREBNO OPRAVITI GLAVNO OBRAVNAVO (senat sodnikov Alenka Zadravec, Miro Lešnik in Matjaž Štok).

Bil je že pripravljen datum glavne obravnave.

Moram pa  povedati, da v tej kazenski zadevi ni bilo opravljene niti ene glavne obravnave, saj se je zdravnica spet, kot tolikokrat prej pritožila in zadevo je v roke dobil drugi senat (Zlatko Dežman, Zdenka Klarič in Stanka Firm Gavez), ki pa nam je kazenski postopek ustavil.

Ne morem mimo tega, da vam tukaj ne povem, da smo, ko je obtožnica postala pravnomočna, prosili Državno tožilstvo, da prevzamejo pregon, saj se kaznivo dejanje povzročitve smrti preganja po uradni dolžnosti, PA SMO DOBILI ODGOVOR, DA PREGONA NE BODO PREVZELI.

Nekajkrat  v letu 2001 in 2002 sem bila pri generalni državni tožilki, pokojni Zdenki Cerar in prosila, da vloži izredno pravno sredstvo varstva zakonitosti, pa mi je rekla, da tudi tega ne bodo vložili.

Celo več, rekla mi je, da v Sloveniji ŠE NI KLIME, da bi zdravniki  odgovarjali za povzročitev zdravniških napak in naj v odškodninski tožbi nadaljujeva, ker bova tam lažje  uspela.

Tako kot v kazenski zadevi, se je odklonilno stališče  sodišča nadaljevalo tudi v odškodninski tožbi.

Predolgo bi lahko govorila, kaj vse smo doživeli na sodišču,  ne smem pa izpustiti, kaj nam je ob zaključku zadnje obravnave v odškodninski zadevi na Okrožnem sodišču v Mariboru rekel sodnik Janez Žerovnik (katerega ime sem pred dnevi zasledila na seznamu raziskovalca Romana Leljaka, kot aktivnega člana SDV 1989-1990).

Rekel je takole, citiram: »ČE BI SODIL PO PRAVICI, BI VAM PRISODIL ODŠKODNINO, KER PA SODIM PO PRAVU, VAM BOM ODŠKODNINSKI ZAHTEVEK ZAVRNIL«.

Zavrnitev odškodninskega zahtevka je potrdilo tudi Višje sodišče, pred

tremi meseci  pa nam je tudi Vrhovno sodišče RS zavrnilo predlog za revizijo postopka (sodnik Anton Frantar). Sedaj je v pripravi spet ustavna pritožba.

Ne smem mimo tega, da na glas povem, da sem v vmesnem času, zaradi razžalitve sodišča prejela obtožni predlog zaradi žalitve.

Zakaj?

Ker se je zadeva le predolgo vlekla, sem nekega dne poklicala sodišče in vpisničarko vprašala, če je morda že na vidiku datum za našo obravnavo. Za razumeti je, da človeku v toliko letih čakanja na pravico popustijo živci in sem ji rekla: »DOVOLJ IMAM TE KURČEVE SODNIJE ALI NE VESTE, DA SO MI UBILI SINA«.

Niti zavedala se nisem, da bi s tem koga osebno užalila, vse se je bolj nanašalo na institucijo kot tako.

Ko sem  kot subsidiarna tožilka, na sodišču  v spisu iskala neke dokumente, sem naletela  na dopis Okrožnega državnega tožilstva Maribor, naslovljen Okrožnemu sodišču Maribor, v katerem piše: »…PROSIMO, DA NAS OBVESTITE ALI STE ZAINTERESIRANI ZA KAZENSKI PREGON ZOPER ŠILIHOVO ZARADI ŽALITVE V SMISLU ČL. 169 KZ«.

No iz godlje me je sicer  rešil takratni pomočnik Varuha človekovih pravic, pa tudi predsednica sodišča je odstopila od pregona.

Vseeno pa  zbuja takšno ravnanje skrb in strah nas je lahko.

Mene so kazensko preganjali, ker je bil INTERES,  povzročiteljice smrti mojega sina, pa niso hoteli , ker INTERESA ni bilo.

Če bo naše sodstvo še naprej tako delovalo, se ne čudim, da bo Evropsko sodišče za človekove pravice, zasuto s primeri iz Slovenije.

Naša zadeva je bila na Evropskem sodišču v Strasbourgu obravnavana leta 2007 in 2009, ko je Veliki senat Republiko Slovenijo spoznal za kršiteljico 2. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah, torej da je kršila Gregorju Šilihu pravico do življenja in to s tem, ker nima učinkovitega in neodvisnega sistema za ugotavljanje vzrokov smrti v bolnišnicah in v drugih zdravstvenih ustanovah.

Kot vse kaže, bo zadeva še enkrat romala v Strasbourg.

Ne bomo odnehali, vztrajali bomo dokler bomo dosegli pravico, ker s krivico ni mogoče živeti.

Na tem mestu ne smem pozabiti, da nam je veliko zdravnikov s svojimi mnenji o katastrofalni napaki zdravnice, vlivalo pogum in voljo za nadaljevanje postopka, nas bodrilo, mi pa smo vseskozi pričakovali na sodišču pravico. Nekateri so ostali anonimni, vendar trdno za svojim mnenjem, drugi so se izpostavili in tvegali kritike svojih kolegov.

Eden pogumnih  in pravičnih zdravnikov, žal že pokojni, dr. Tine Velikonja, je zaradi tega, ker se je izpostavil za nas, dobil celo opomin Zdravniškega društva.

Še samo en stavek.

NUJNO JE, DA SE VZPOSTAVI VLADAVINA PRAVA, DA SE SODI NEODVISNO NA PODLAGI VERODOSTOJNIH DOKAZOV IN NE PO TEM, KDO JE STRANKA V POSTOPKU IN KDO IZKAZUJE KAKŠEN INTERES, DA SE SPOŠTUJEJO ČLOVEKOVE PRAVICE IN DA SE SODI V RAZUMNEM ROKU.

Hvala, da sem lahko z vami delila košček  enaindvajsetih let.

ZA PRAVIČNO, POŠTENO, SVOBODNO SLOVENIJO

ZASLUŽIMO SI JO.

SVOBODA JANEZU JANŠI, SVOBODA SLOVENIJI