Kriza srednjih let ali pa samo dežela sranja?

Kriza srednjih let ali pa samo dežela sranja, kjer so tvoje zaupanje izdali tudi intelektualci, ki so zasebno le še eni od primitivcev

Piše: Realistka (fotografija je simbolična)

Stara sem 42 let. Izgledam vsaj pet manj. Še vedno sem dobra baba, no, vsaj tako pravijo moški in ženske. Srečujem napačne. Tako zasebno kot v poslu. Nesamozavesteneže, ki se lepijo name, ker čutijo, da sem močna ženska. Tako moški za seks kot potencialni delodajalci. Zdi se mi, da sem v krizi srednjih let, ali pa samo živim v deželi brez kakovostnih možnosti. V deželi sranja.

Pri teh letih človek že ve, da nič ni več samoumevno, najmanj pa energija, notranji mir in zdravje. Ja, kljub dejstvu, da sem bila še pred leti prepričana, da je notranji mir en velik ‘bullshit’ in praktično ‘trade mark’ kapitalizma, da ustvari še več norih potrošniških ovac. A starejša ko sem, bolj ugotavljam, da ne prenašam dram, da ne zmorem ljudi pijavk ali ljudi parazitov. Sem dobra po srcu, nedvomno, a za brezvezne stvari se ne bom več trošila. Naključje je hotelo, da ostanem brez dela. Saj veste, tudi sama sem ena izmed večnih honorarcev, ker je v meni veliko kreative in ravno toliko svobode, da se mi ”garanje” od osme zjutraj do četrte popoldne in še naprej nikoli ni zdelo smiselno. Smiselno je delo, s katerim ustvarjaš, ne pa posedanje na delovnem mestu, da nabijaš ure, kar večina, ki ni na svojem, še zmeraj počne. Sem novinarka približno 15 let. Še do pred kratkim sem verjela v pravično družbo, v pravico, v neko splošno poštenje ljudi. A ko sem jih spoznala od blizu, se mi je obrnilo. Toliko pokvarjenih, podlih ljudi se sprehaja okoli nas, zasedajo dobre pozicije, ker so ovce tistim nad njimi. Ti ljudje so pripravljeni delati škodo za to, da obdržijo svoje pozicije. Tako kot so generali delali “škodo” v imenu Hitlerja. In ti ljudje, jaz jim rečem drugače, a ne smem tukaj, hehe. Ti brezjajčni osebki, med katerimi so tako ženske kot moški, slabšajo ta svet in ubijajo upe kreativnim ljudem z zavestjo. In mi jim to dovolimo, ker so nas še višji od njih prestrašili, da bomo ostali brez kruha in vode, če bomo stegovali gobce in mislili s svojimi glavami. Pa ne grem zdaj v to razpredanje. Dejstvo je, da mi, ki imamo še zavest in željo, da izboljšamo sebe in svet okoli nas, dobesedno norimo na vsakodnevnem nivoju. Doživljamo tesnobo, strah, panične napade, depresije. Ker smo čustveni, ker imamo razvito čustveno inteligenco, in nam ni vseeno, če vse pocrka okoli nas, potem za nameček še malo izgorimo. Veselo pristanemo na tabletah, ker pač pomagajo. Čeprav vemo, da pomaga samo korenita sprememba, ki jo moramo začeti danes.

Ne, nisem jezna, ker nimam dela, da takoj utišam bralčeve misli, ki najbrž želijo spodbijati ta tekst, morda zgolj zato, ker se bralec zaveda, da je tako, ampak še ni v fazi, ko bi si stvari priznal. Seveda govorim o bralcu, ki ima širšo zavest. Ostali me ne zanimajo. Dela nimam na nek način prostovoljno in na pol prisiljeno. Pustimo vzroke. A dojela sem, da ne bom za nekoga, ki je bolj pokvarjen kot bi smel biti, garala cele dneve, se naivno trudila reševati svet in spreminjati družbo na bolje ter pomagati ljudem, medtem ko bo ta, ki me je poslal na teren, prejemal keš pod mizo od največjih piar firm pri nas. In ne sprejemal nikakršne odgovornosti pri svojem delu. To je tudi svojevrsten problem v Sloveniji; namreč, nihče nikoli za nič ne odgovarja. Jebite se vsi taki. Resno mislim. Ko sem bila mlajša, sem verjela, da če se učiš, če bereš, če se razvijaš, delaš in ustvarjaš, in si naravno sposoben ter vsaj povprečno inteligenten, da boš uspel. Da boš delal, kar rad delaš, in da boš za to dostojno plačan. Z dostojno mislim na določen znesek keša, ki mi omogoča, da plačam vse račune, da grem lahko ven jest vsak dan, če mi paše, da sem prijavljena v neki telovadnici, kjer športam, da si lahko privoščim izlet tedensko in da grem lahko dvakrat do trikrat na leto na počitnice. To se mi zdi normalno. Tako bi morala delovati družba, ki temelji na rasti. In da imam zraven še toliko denarja, da hodim na kulturne prireditve. Nisem pohlepna, daleč od tega. Aja, pa da si lahko kupim tiste knjige, ki so mi najbolj všeč, denimo 10 njih na leto. Zahtevam preveč? Ne. Super bi bilo, da bi se v tej mali bedni pokvarjeni Sloveniji lahko dokazal skozi svoje delo, ideje in sposobnosti. A se ne moreš. Ker so tisti najbolj nesposobni in pokvarjeni povezani, in držijo pozicije v rokah. Prestrašene ženske na položajih, popolnoma obremenjene s tem, da pride boljša in mlajša ter jih zasenči. In to niso butaste ženske, to so ženske, ki so inteligentne, a podlegajo puhlosti. Kakšna beda, in koliko jih je! To so ženske, ki sem jih še pred nedavnim občudovala od daleč, a ko sem dojela, kaj delajo in kako delajo, me je minilo.  Pokvarjeni dedci, ki bi te radi zvlekli med rjuhe, in ko jim daš vedet, da ne boš šla, ker veš, da imaš vsebino in ti ni treba razkrečiti nog, da dobiš dobro delo, te pač odpikajo še oni. Ne morem se odločit, kdo je večji usrane. Zato ne delam. Ker ne pašem v sistem, ker mislim s svojo glavo in se šefu, ki je večji butelj od mene, ne morem pustit zajebavat. In tudi zato ne delam več, ker so na trgu delodajalci, ki te hočejo celega zase, 24 ur na dan, in zato bi ti dali jurja evrov. A se zajebavate?

In naj opozorim: niso vsi ljudje taki. Spoznala sem tudi nekaj sposobnih, širokih ljudi, ki imajo tisto pravo zavest o svetu. A te lahko preštejem na prste. Ki jih vodi tvorni pospešujoči element in ne tisti, sovražni, prežet s strahom, ki ruši vse okoli sebe. Govorim o vsesplošnem napredku ali o razvoju na vseh ravneh. Naj dodam še to, da so me največji slovenski intelektualci, ki se vlačijo po medijih, najbolj razočarali. Prej so zame predstavljali nekakšno družbeno odrešitev: glas pravice in razuma. Ponujali so varnost pred propadom. Ti dedci so zasebno tako nesamozavestni in naj izdam: ti veliki intelektualci, ki sem jih občudovala tudi sama, so revčki, ki se bojijo pametnih in lepih žensk. Zasebno pa znajo biti pravi primitivci. In zdaj sem izgubila še to upanje. Upanje, da bodo družbo na koncu rešili intelektualci, ki jih vodi razum.

Ma ne, ne grem delat več na ta način. Vseeno mi je, če ostanem popolnoma brez keša. Zdaj živim od življenjskih prihrankov in s tem preživljam tudi svoje otroke. Kako dolgo bom, ne vem. Vem pa, da sem sposobna, izobražena, dobra ženska, ki bi lahko s svojimi poslovnimi idejami vsaj malo doprinesla k razvoju. A ne morem, ker me banda nesposobnežev zaradi lastnega strahu in bojazljivosti ne upa spustiti zraven. Za njih nisem dovolj dobra, ker sem svojeglava, pravijo. In v svoje riti si zataknite te za lase privlečene izgovore. Vsi vemo, kdo v resnici ste. O izgovorih pa naslednjič. Ker to kar poslušam, kaj vse ljudje govorijo, da bi te ponižali in znižali tvojo vrednost v tem kapitalističnem sistemu, te resno požene samo v eno smer.