Kaj za Slovenijo pomeni Pahorjevo in Türkovo prijateljstvo z Libijo?
Kot je znano, je Slovenija v času vlade Boruta Pahorja, ob veliki pomoči predsednika države dr. Danila Türka, izrazito navezala stike z Libijo in njenim predsednikom Moamerjem Al Gadafijem. Borut Pahor je v slabem letu Libijo obiskal kar trikrat in domači javnosti sporočil, da se pripravljajo veliki milijardni posli, ki bodo našo državo rešili vseh gospodarskih problemov.
Kljub vsemu pa se ob povezavi Slovenije z državami, ki so daleč od demokratičnih in kjer veljajo povsem druga pravila, vedno znova porajajo dvomi in najrazličnejša ugibanja. Vedeti namreč moramo, da je Moamer Al Gadafi na oblast prišel z vojaškim udarom ter da mednarodne organizacije vedno znova opozarjajo na velike kršitve človekovih pravic, ki se dogajajo v Libiji.
Slovenija je napovedala gradnjo veleposlaništva v Tripoliju, kar pa ob zapiranju veleposlaništev v državah Evropske unije, postavlja nova vprašanja. Dobro bi bilo izvedeti, kot v poslanskem vprašanju spraušeje poslanec SDS Miro Petek, če se Vlada Republike Slovenije pri odpiranju veleposlaništev ravna po interesih lastnikov posameznih podjetij ali glede na interese Republike Slovenije oz. ali bo novo veleposlaništvo v Tripoliju od države plačana pisarna podjetja SCT?
Na veliko opevani milijardni posli se do zdaj še niso začeli izvajati, pa čeprav je Borut Pahor v časopisu Delo, 3. septembra tega leta povedal, da so dogovori sklenjeni ter da bo omenjeni posel stekel že v naslednjih dneh. Zanimivo ob tem je, da v Libiji ni potrebno čakati na nobenega od javnih razpisov, saj se vse začne in konča pri Moamerju Al Gadafiju.
Miro Petek v poslanskem vprašanju še sprašuje, če imajo današnje obljube s strani Libije kaj povezave z dogodki, ki so se zgodili leta 1999, ko sta prav Slovenija in današnji predsednik dr. Danilo Türk veliko pripomogla k temu, da so se končale sankcije proti Libiji zaradi sestrelitve letala Pan Am, 21. decembra 1988 nad Lockerbiem. Današnji predsednik države je bil takrat kot slovenski veleposlanik pri OZN tudi predsednik Odbora za nadzor nad izvajanjem sankcij proti Libiji, ki ga je Slovenija prevzela skupaj s predsedovanjem Varnostnemu svetu OZN. Mnogi analitiki so takrat bili mnenja, da so bile sankcije odpravljene prehitro, saj Libija ni dovolj jasno zagotovila, da ne podpira mednarodnega terorizma, odprava sankcij pa je pomenila, da je lahko Libija tudi prosto trgovala z orožjem. Hkrati pa Petek želi izvedeti še, če si lahko slovensko gospodarstvo na račun omenjenih dogodkov obeta kak posel.
Pahorjevo in Türkovo prijateljstvo z Libijo in njenim predsednikom za zdaj za Slovenijo še ni obrodilo sadov, zato bodo odgovori Vlade Republike Slovenije na vprašanja Mira Petka še kako pomembni.
Miro Petek je na Vlado Republike Slovenije naslovil vprašanja v zvezi s posli z Libijo.
Foto: Vasja Šabeder
S čim sta Slovenija in današnji predsednik dr. Danilo Türk v letu 1999 veliko pripomogla k temu, da so se končale sankcije proti Libiji?
Kolikor vem, je do suspenza sankcij leta 1999 prišlo, ker je Libija Veliki Britaniji izročila obtožence, kar je bil glavni pogoj ZN za odpravo sankcij.
Naj bo kakorkoli že, dejstvo je, da je Libija skrajno nedemokratična in nagnjena k terorizmu – predvsem v smeri zahoda. Že samo pajdašenje naših “velikih in svetih vodij” Pahorja in Turka meče v Evropi zelo slabo luč na Slovenijo. Sramujem se takih predsednikov, saj so oni v Evropi edini, ki lezejo Gadafiju v zadnjico in to zastonj. Do sedaj ni bila sklenjena še niti ena sama pogodba (če izuzamemo barantanje s kamelami in lipicanci).
Gadafi ni tako butast kot sta naša dva strokovnjaka.Tam ne rabijo drogiranih manekenov in sluzavcev.
Še malo, pa bomo izvedeli, da sta Slovenija in drugorazredni Türk zaslužni za Kolumbovo odkritje Amerike.
Pa kaj naj z Libijo? Tam je nekaj malega naftnih črpališč in nekaj načrtovanih kitajskih naložb. Ne v nafto in plin. No, je pa tem tudi Washington, ki je dal dolarje v naložbe nafte in plina.
Samo bedaki in konji (pardon, kamele) vidijo v Libiji poslovne priložnosti, Gadafi je malo večje poznavalce biznisa peljal žejne čez vode, kaj da ne bi manekena in ex-diplomata.
Anakonda se moti.
Libija je bila v zadnjih letih s strani ZDA in EU ‘rehabilitirana’. V letih 2008-2010 je celo imela sedež v Varnostnem svetu ZN. Libija je plačala reparacije za teroristična dejanja svojih državljanov v preteklosti, v primeru Lockerbie pa tudi izročila storilce. ZDA so jo leta 2008 izbrisale iz seznama držav, ki sponzorirajo terorizem in po 35 letih z njo vzpostavile diplomatske odnose ter odprle veleposlaništvo v Tripoliju. Posledično je zacvetela ekonomska menjava, tudi z državami EU (npr. Italija).
Zato sodelovanje z Libijo ne meče slabe luči na Slovenijo.
Kaj pa bodo iztržili Pahor & co pa je seveda vprašanje. Lahko bi bila odlična ekonomska priložnost, a sem glede na kompetence pogajalcev rahlo v dvomih.
Libija ni bila nikoli rehabilitirana. Kar pa se italjanske nagnjenosti Libiji tiče, ima ta dolge korenine. Takrat Slovenija sploh še ni obstajala. In še nekaj: Italija ima od tega koristi, Slovenija pa se smeši. Toliko v vednost, ne trdi nečesa, če ne poznaš dejstev.
Na afriški elini sta samo dva igralca. Washingtonovci in Klika iz Pekinga. En drugemu hočejo zategnit zanko okoli vratu zaradi zemeljskih bogastev. Sudansko naftno bogastvo v Čadu… Vlada v Pekingu pa je v zameno do dostopa surovinam v Afriki, afriškim državam dajat namenska dolarska posojila in tako iz igre izrinila Washingtonovce. Washingtonovci pa so tamkanjšnje revne države izsiljevale preko Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Kdo pa bi hotel denar pod neznosnimi pogoji Mednarodnega sklada, če pa ga je Kitajska ponujala po veliko dostopnejših pogojih, za nameček pa jim je še gradila šole in ceste. Take glupe in izkoriščevalske kredite je sposobna samo Slovenija najemat od lopovov iz Washingtona. Novembra 2007, pa ke Kitajska gostila izredni vrh afriških voditeljev in takrat so v Pekingu razvil rdečo preprogo pred 43 afriškimi državniki, in si pridobila pravico do 175.000 sodov nafte na dan. Dobila je velik posel na naftnem polju ob obali Nigerije, 45% delež. Kitajc so samo v Nigeriji, Angoli, Mozambiku dodelili več kot 8 miljard dolarjev pomoči. Gana pa se je še izpogajala za 1,2 miljarde dolarjev posojila za elektrifikacijo.
Washigtonova lopovska “Svetovna banka” pa je vsem podsahrskim državam skupaj dal piškavih 2,3 miljarde. Kitajc niso zahtevali dodatnih zahtev, tako kot to zahteva lopovska Svetovna banka, ki deluje kot orodje Washingtonovske globalne ekonomske politike.
Anakonda, kaj zapisanega z moje strani pa ni res?
Mar Libije niso ‘sneli’ s spiska držav, ki podpirajo terorizem?
Mar ZDA niso z njo vzpostavile diplomatskih odnosov?
Mar ni Libija za 2 leti celo postala članica VS?
Mar ni plačala reparacij in izročila teroristov?
Mar ni sam George bush ml. Libijo leta 2008 izpostavil kot model, po katerem bi se morale zgledovati ostale države na črnem spisku?
Mar vsega tega ne bi mogli poimenovati ‘rehabilitacija v mednarodnih odnosih’?
To so dejstva, ki jih dobro poznam.
Zakaj bi torej ‘pajdašenje’ Slovenije z Libijo na prvo metalo slabo luč? Saj to počnejo tudi druge države!
Povsem drugo vprašanje pa je, ali in kakšne koristi bomo imeli. Glede tega delim tvojo skepso, kar sem tudi jasno zapisal. Drugič malo bolje preberi!
Ja, Slovenija bo iz Afrike izrinila združene države in Kitajsko. In bo tako on prevzela vsa rudna bogastva in črpališča nafte. Mogoče pa bo Slovenija s vojimi komandosi prevzela in od ExxonMobila ukradla naftovod po katerem steče 160 tisoč sodov nafte dnevno iz Dobe v osrednem Čadu preko Darfurja in Kameruna do Kribija ob Atlantskem oceanu. Od tam pa nafta potuje v ameriške rafinerije. To bi se Slloveniji edin splačal.
@ Pris, nočem se kregati za oslovo senco. Resnica je ta, da se edino Italija (z uspehom) in Slovenija (iz gluposti) pajdašita z Gadafijem. Kar pa je bilo sklenjenih bilateralnih pogodb med drugimi državami, ni bilo popuščanje Libiji, temveč kvazi (narejeno) približevanje, da so sploh kaj izsilili od Gadafija. Amerikanci bi bili zadnji, ki bi se družili z Gadafijem. Vsi se namreč zavedajo, da je Gadafi bil in tudi ostal lump.
V smislu kršenja človekovih pravic, Slovenija ni kdo ve kako daleč od Libije.
Kar spomnimo se koliko brezpravnih gradbenih in drugih delavcev imamo.
Pa Kitajska. Naše delegacije se kar valijo tja. Pa je kršenje delavskih pravic tam uzakonjeno. Da ne govorimo o terorju, ki ga Kitajska zganja v Tibetu, itd. itd.
Pa vse skupaj ni nič moteče pri trgovanju. (niti enormno onesnaževanje ozračja).
Mi z Libijo pač trgujemo, za njeno politiko pa nismo odgovorni.
Anakonda.
Amerikanci se seveda ne družijo z Gadafijem. Njihova podjetja pa na debelo trgujejo. Upam, da bomo tudi mi. Trgovina je nad politiko!
Washigntonovci v Tibetu igrajo svojo igro. V Tibetu in po svetu so bile prisotne vse že zanane nevladne organizacije, ki ponavadi sodelujejo pri poizkusu rušenja režimov, vključno z NED kot pooblaščenko ameriškega zunajnega ministra. Na Tibetu je bila vpletena tudi Fridom House, ki deluje neposredno pod vplivom CIE. Njena predsednica Bette Bao Lord – soprogo nekdajnega veleposlanika v Pekingu in nato predsednica Sveta za zunajne odnose – je odigrala vidno vlogo v mednarodnem odboru za Tibet. Kitajski zunajni minister Wen Jiabao je dalajlamo obtožil, da poskuša s podžiganjem nemirov dosseči svoj strahoten cilj, neodvisnost Tibeta. Vložki so bili velikanski v tej igri na obeh straneh, na ameriški in na kitajski.
kakšna demokracija?
Tam se nahaja v Tibetu bogato nahajališče nafte in nekaterih strateških rudnin. Tam so največje zaloge uranove rude in boraksa na svetu, polovica svetovnih zalog litija, največja azijska nahajališča bakrove rude, ogromna nahajališča železove rude ter več kot 80 tisoč rudnikov zlata. Tibetanski gozdovi predstavljajo največjo zalogo lesa za Kitajsko. Po nekaterih ocenah so leta 1980 posekali na Tibetu za 54 miljard dolarjev lesa. Poleg vsega pa je na Tibetu nekaj največjih nahajališč nafte na tem območju.
Washingtonovska klika pa bi rada preko varnja naivnih o demokraciji vse to kitajcem pokradla. Sam zato gre.
Rado, izjemoma imaš prav. Poudarek je na trgovanju, kar pa dela Pahor, temu se pa po domače reče “afne guncat”, ne pa trgovat. Če bi on trgoval, potem bi bila kritika tudi neumestna, tako pa…
Vašo pojmovanje demokracije.
Za ameriško svetovno prevlado bo odločilno razmerje političnih sil na evrazijskem območju.
Zbigniew Brzezinski.
Amriška demokracija ‘deli in vladaj’.
In kje se vidite vi tukaj?
Aw, this was a very nice post. Taking a few minutes
and actual effort to produce a top notch article but what can I say I procrastinate a whole
lot and don’t seem to get nearly anything done.