Kako združiti slovensko literaturo in film
Slovenski poznavalci literature in filma so na današnji okrogli mizi Med literaturo in filmom, besedo in pogledom, spregovorili o povezavi med obema zvrstema umetnosti v tujini in Sloveniji. Pri tem so opozorili na majhnost slovenskega – tako knjižnega kot filmskega – trga, ki zavira uspešen nastanek dobrega filma, posnetega po literarni predlogi.
Filmska umetnost je bila skozi zgodovino vedno povezana z literaturo. “Ta zakonski” stan pa je bil obenem ves čas predmet polemik. Med dobitniki oskarjev je kar tretjina filmov, ki so bili posneti po literarni predlogi. V Sloveniji je bil do osamosvojitve delež filmov, posnetih po literarnih delih, velik, v zadnjem obdobju pa upada, je uvodoma dejal povezovalec pogovora Matevž Rudolf, avtor knjige Ko beseda podobo najde: o filmskih adaptacijah literarnih del.
Glavni urednik revije Ekran Gorazd Trušnovec je opozoril, da so filmske adaptacije značilne predvsem za hollywoodski film, ki je pripovedni film, zato je njegov velik zaveznik literatura.
Po besedah pisatelja in urednika Andreja Blatnika velja spomniti na povsem različno situacijo v ZDA in v Sloveniji. V ZDA sta tako knjižni kot filmski trg zelo razvita, zato ima filmski producent s knjigo uspešnega avtorja že zagotovljeno dobro zgodbo, ki je osnova za scenarij.
Kot je povedal Rudolf se pri nas običajno niti ne omenja, kaj šele promovira avtorja literarne predloge filma, kar je praksa v ZDA. Po Trušnovčevih besedah v ZDA temu botruje povezava med trgoma, ki skupaj tvorita zelo močno industrijo, zato tudi eden drugega podpirata. V Sloveniji bi po njegovem mnenju z izjemo Petelinjega zajtrka težko našli primer, ko bi film vzbudil zanimanje in posledično rast prodaje knjige, po kateri je bil posnet.
Blatnik je opozoril na še en slovenski fenomen – da je težko najti film, katerega scenarist ne bi bil bodisi režiser ali avtor dela oziroma pisatelj. To je prazen vmesni prostor, s katerim se bo moral slovenski film še soočiti. Morda tudi za to, ker se filmski projekti odobrijo tako redko, posameznik običajno “vse prevzame sam, od režije, scenarija, še glasbo naredi sam, če jo je zna”, je bil kritičen Blatnik. Pisatelj in prevajalec Dušan Čater se je strinjal z Blatnikom, pri čemer je opisani fenomen pripisal “egomaniji” posameznikov.
Dotaknili so se tudi žanrske literature in filmov, ki v Sloveniji, kot so poudarili nima tradicije. Žanrska literatura se razvija v razslojenih družbah, kar Slovenija v preteklosti ni bila. “Ker pa je razslojenost v naši družbi vsak dan večja, se svetlejša prihodnost obeta tudi žanrski literaturi in filmu,” je na okrogli mizi, ki je potekala v sklopu projekta Mestne knjižnice Ljubljana z naslovom Mesto bere … mesto gleda, sklenil Blatnik. (sta)
Slika je simbolična