Stevanović preračunljivo počakal na 10. oktober in nogiral Mijića. A sedaj je glavno vprašanje: Kdo bo nogiral Stevanovića kot popolno neprimernega predsednika državnega zbora?

Poslanec Resnice Boris Mijič je danes podal odstopno izjavo, potem ko ga je izvršilni odbor stranke čez vikend izključil iz stranke in pozval k odstopu. Predsednik Resnice Zoran Stevanović je povedal, da je Mijiču danes vročil pisni odpravek sklepov, med katerimi je tudi odločitev, da se prepreči njegovo imenovanje v stalno delegacijo državnega zbora v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Mijiča bo v poslanskih klopeh predvidoma nadomestil Slavko Moharič.

Mijič, čigar nekdanje podjetje je delavcem in državi ostalo dolžno več tisoč evrov, je v javnosti pojasnjeval tudi neresnične navedbe o svoji izobrazbi. Še prejšnji teden je zatrjeval, da bo ostal poslanec tudi po 10. oktobru. Navajal je, da je od približno 40.000 evrov odprtih obveznosti do države poravnal že več kot polovico, pri delnem poplačilu dolgov do delavcev pa mu je finančno pomagal tudi Stevanović.

Ob današnjem razpletu pa posebej bode v oči datum. Stevanović je namreč odkrito povedal, da Mijiča pred 10. oktobrom niso pozvali k odstopu, ker je Resnica na volitvah dobila pet mandatov in jih želi obdržati. Po poteku šestih mesecev od začetka mandata lahko namreč poslanca, ki odstopi, nadomesti naslednji kandidat iste stranke, medtem ko bi ob Mijičevem odstopu pred tem rokom sledile nadomestne volitve, na kateri bi Resnica zagotovo izgubila mandat. Po zadnjih anketah namreč Stevanovićevi stranki kaže zelo slabo, samo 2% podpore. Že septembra je Resnica Mijiču dala še 30 dni za pojasnila, tako da se je rok iztekel šele po politično ključnem 10. oktobru.

Zato je težko prezreti očitek, da pri časovnici Mijičevega odhoda ni šlo zgolj za nenadno prebujenje politične morale, temveč predvsem za zelo natančen izračun, kako ohraniti poslanski mandat Resnice. Stevanović je že julija dejal, da Mijič po njegovem nima več moralne pravice sedeti v državnem zboru, vendar ga stranka takrat kljub temu ni pozvala k takojšnjemu odstopu. Razlog je danes praktično potrdil sam: pred 10. oktobrom bi bil njihov peti mandat postavljen na kocko. Prav ta razkorak med besedami o politični higieni in dejanskim ravnanjem je legitimna podlaga za vprašanje, koliko je bilo pri celotni zgodbi načelnosti in koliko politične matematike.

Ob tem se vprašanje politične odgovornosti ne konča nujno pri Mijiču. Tudi za Stevanovićem je obsežno breme razkritij iz preteklosti. Mediji so dokumentirali najmanj tri njegove pravnomočne kazenske obsodbe – zaradi groženj, poskusa zavarovalniške goljufije in goljufije pri posojilu; te obsodbe so bile pozneje po zakonskih rokih izbrisane iz kazenske evidence, zato pravno velja za neobsojenega. Septembra je bila razkrita še pravnomočna sodba zaradi razžalitve nekdanjega kranjskega podžupana. Zaradi tega se ob Stevanovićevih pozivih Mijiču k »moralni odgovornosti« neizogibno odpira tudi vprašanje, kdo bo sedaj Stevanovića pozval k “moralni odgovornosti” in k odstopu s funkcije predsednika državnega zbora. Morda kar premier Janez Janša?