Stevanović je volilna pečenka: Na konvenciji Resnice poleg obsojenih bratov Aksalić, tudi Mihael Karner, ki ga ZDA iščejo s tiralico?

Več medijev je v sredo izpostavilo, da sta bila na sobotni konvenciji stranke Resni.ca tudi brata Haris in Elvis Aksalić, ki naj bi bila povezana s kriminalnim podzemljem. Zaradi trgovine z drogo naj bi že prestajala zaporno kazen, imela pa naj bi celo stike s članom zloglasnega Škaljarskega klana, so izpostavili pri N1. Predsednik Resnice, Zoran Stevanović, je dejal, da teh dveh bratov ne pozna in da sta verjetno bila iz varovanja.

Vendar mediji izpostavljajo, da varnostniki praviloma ne pozirajo na gasilskih fotografijah z udeleženci tovrstnih dogodkov, prav tako pa je nenavadno, da sta domnevna varnostnika na konvenciji sedela med ostalimi udeleženci in spremljala program, ki se je odvijal na odru. Zato so Stevanovićeva pojasnila, da bratov Aksalić ne pozna, zelo prozorna in jim je težko verjeti.

Pozorni uporabniki družbenih omrežij pa so ob tem izpostavili, da omenjena brata naj ne bi bila edina udeleženca konvencije stranke Resni.ca, ki naj bi bila povezana z nečednimi posli.

Tako je Anton Peinkiher izpostavil, da naj bi bilo na fotografijah mogoče videti tudi slovenski javnosti dobro znanega poslovneža Mihaela Karnerja, ki ga zaradi poslov s prepovedanimi anaboliki v ZDA iščejo s tiralico, za informacije, ki bi vodile do njegove aretacije, pa so ponudili nagrado v višini do pet miljonov dolarjev (4.277.500 evrov).

Po takšni nabirki zelo spornih podpornikov, ki jih mediji utemeljeno problematizirajo z resnimi vprašanji o ozadjih teh udeležencev, je jasno, da Zoran Stevanović s svojo stranko Resni.ca ne predstavlja verodostojne demokratične alternative, temveč tveganje za njene temelje: ko se ob političnem dogodku pojavljajo osebe, ki jih novinarske preiskave povezujejo s kriminalnimi omrežji (na kar opozarja tudi N1), razlage o “naključnih varnostnikih” pa se sesujejo ob očitnih neskladjih, se poruši minimum zaupanja, ki ga demokracija zahteva.

Politika, ki ne zna ali noče jasno razmejiti med javnim interesom in sencami dvomljivih povezav – vključno z izpostavljenimi vprašanji glede oseb, kot je Mihael Karner in brata Aksalić – preprosto ne more in ne sme v parlament, saj bi takšna praksa pomenila normalizacijo tveganj, ki spodkopavajo pravno državo in demokratično kulturo.