(Nekje je treba potegniti mejo) ali kako je Jani Prednik zmogel, David Klobasa pa ne zmore oz. noče

Peter Lovšin v komentarju Nekje je treba potegniti mejo piše o predkazenskem postopku proti poslancu SD Janiju Predniku zaradi nasilja v partnerski zvezi. Meni, da funkcionarji odgovornost sprejemajo le po pravnomočno obsodilnih sodbah. Že samo grožnje partnerki bi mu morale preprečiti opravljanje funkcije zakonodajne oblasti, dodaja.

“V praksi lahko javnost računa, da bo funkcionar bolj kot ne zagotovo odstopil le, če ga bodo policisti pijanega ujeli za volanom. (To se v primeru župana in državnega svetnika Davida Klobase ni zgodilo, saj se ta oklepa funkcije kot pijanec plota, ob tem, pa je natresel kup puhlic, s katerim je hotel opravičevati dejstvo, da so ga policisti kar 2x ujeli pijanega za volanom, op. uredništva). Pri številnih drugih, tudi precej hujših ravnanjih pa sprejemanje odgovornosti rado nadomesti relativiziranje, minimaliziranje ali celo projiciranje lastnih spornih dejanj na druge. Ne glede na to, kako strastno isti funkcionar pred tem razglaša ničelno toleranco do teh istih ravnanj. (…) Tako kot tudi ni prav nič važno, ali Prednik nazadnje ne bo pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini. Že zgolj breme (posnetih) izrečenih groženj je preveliko, da bi lahko opravljal svojo funkcijo zakonodajne veje oblasti. Slednje velja za prav vse funkcionarje, ne glede na njihova politična ali ideološka prepričanja. Če niti pri družinskem nasilju (in že grožnje so nasilje) ne bi potegnili jasne meje, kje bi jo potem sploh lahko.”