Brodolom trajekta Estonia v Baltskem morju pred 30 leti še danes buri duhove, takrat je umrlo 852 ljudi

V Baltskem morju je 28. septembra 1994 potonil trajekt Estonia, pri čemer je umrlo 852 ljudi. Tri desetletja kasneje mnoga vprašanja v zvezi z najhujšim brodolomom v Evropi po drugi svetovni vojni ostajajo neodgovorjena. Med drugim nista znana vzrok nesreče in kdo je odgovoren zanjo. Preživeli in svojci žrtev ob obletnici zahtevajo odgovore.

Fundacija za žrtve in njihove svojce ob 30. obletnici brodoloma znova poziva švedske politike, naj s parlamentarno preiskavo enkrat za vselej razjasnijo vprašanje odgovornosti. Zavzemajo se tudi za identifikacijo in dostojen pokop okoli 750 žrtev, ki so še vedno na dnu morja. Želijo še, da bi razbitino ladje dvignili z morskega dna in tako omogočili preiskavo, ki bi morda naposled razjasnila vzrok tragedije.

Te zahteve bodo odmevale tudi v soboto na osrednji spominski slovesnosti pri spomeniku Estonia v Stockholmu. Poleg preživelih in sorodnikov naj bi se je po poročanju nemške tiskovne agencije dpa udeležili tudi kralj Karl XV.I Gustaf, kraljica Silvia in švedski premier Ulf Kristersson.

Trajekt z estonsko posadko je bil 28. septembra 1994 z 989 ljudmi na krovu na poti iz estonske prestolnice Tallinn v švedsko glavno mesto Stockholm, ko ga je zajela nevihta. V manj kot eni uri je potonil pred obalo Finske. Umrlo je 852 ljudi, med njimi 461 Švedov in 237 Estoncev, preživelo jih je le 137.

Po navedbah preživelih sta med plovbo malo po polnoči odjeknila dva močna kovinska poka, nato pa se je vse odvijalo zelo hitro. Voda je vdirala v trajekt, ki se je vedno bolj nagibal. Večina jih je preživela po zaslugi skoka v mrzlo morje, ki je imelo le okoli deset stopinj Celzija.

Uradna estonsko-finsko-švedska komisija, ki je preiskovala okoliščine nesreče, je leta 1997 objavila 230 strani dolgo poročilo, v katerem je kot glavne vzroke za brodolom navedla tehnično napako na ladji, silovitost nevihte in človeško napako, predvsem počasen odziv članov posadke na nesrečo. Med drugim je navedla, da je trajekt potonil, ker se je odtrgal ščitnik na premcu trajekta, zaradi česar je v plovilo hitro vdrla velika količina vode. Ščitnik je bil tudi edini del ladje, ki so ga našli takoj po nesreči.

Nemško podjetje Meyer Werft, ki je zgradilo ladjo, je nesrečo pripisalo slabemu vzdrževanju trajekta. V 30. letih se je o vzroku za tragično nesrečo spletla vrsta teorij zarote, ki segajo od od eksplozije na ladji do prevoza vojaške opreme in trčenja s podmornico.

Ugibanja je še podžgal dokumentarni film Estonia – Fyndet som ändrar allt (Estonija – najdba, ki spremeni vse) iz leta 2020, v katerem je filmska ekipa pod vodstvom švedskega novinarja Henrika Evertssona na razbitino spustila potapljaškega robota. Na desni strani ladijskega trupa so odkrili prej neznano luknjo, veliko več metrov.

Oblasti so nato začele nove preiskave na morju. Lani je bilo objavljeno prvo vmesno poročilo s predhodnimi ocenami, ki načeloma ne postavlja pod vprašaj ugotovitev iz leta 1997. Preiskovalci so zapisali, da na ladji ni bilo znakov eksplozije ali trka z ladjo ali drugimi plavajočimi predmeti, luknjo, ki jo je odkril dokumentarec, pa naj bi povzročil trk trajekta ob trdo skalo na morskem dnu.

Predsednik Fundacije za žrtve in njihove svojce Lennart Berglund, čigar svakinja je umrla v nesreči, je opozoril na ugotovitev komisij iz Švedske in Estonije, da ladja ni bila primerna za plovbo, ko je 27. septembra 1994 zapustila Tallinn, zato sprašuje, kdo je odgovoren za to, da je Estonia kljub temu plula.

Švedska vlada kljub večkratnim zahtevam preživelih in svojcev pokojnih ni držala obljube o dvigu ladje ali iskanju trupel v razbitinah. Namesto tega so Estonio z zakonom razglasili za grob žrtev, ujetih v razbitinah.