(Majhna nacija velikih športnikov) Slovenski olimpizem od leta 1912 do danes na poletnih in zimskih olimpijskih igrah zbral 20 zlatih, 28 srebrnih in 33 bronastih medalj!

Slovenski športniki so pod slovensko zastavo in s Prešernovo Zdravljico na olimpijskih igrah prvič nastopili februarja 1992 na zimskih igrah v francoskem Albertvillu. To še zdaleč ni bil začetek slovenskega olimpizma, ki sega že več kot 100 let nazaj. Zgodovina zbiranja kolajn na poletnih igrah pa sega točno 100 let nazaj.

Športniki s sončne strani Alp so v zadnjih 128 letih, kolikor je minilo od prvih olimpijskih iger moderne dobe, nastopali v reprezentancah vseh držav, v katerih so živeli: Avstro-Ogrske, jugoslovanske kraljevine, povojne Jugoslavije in od leta 1992 v dresih samostojne slovenske države.

Tudi bera odličij z OI ni majhna, saj šteje 18 zlatih, 22 srebrnih in 29 bronastih odličij v posamičnih športih ter dve zlati, šest srebrnih in štiri bronaste v moštvenih športih na poletnih in zimskih igrah. Skupno torej 20 zlatih, 28 srebrnih in 33 bronastih medalj.

Letošnje igre v Parizu so potekale ob 100. obletnici prve osvojene olimpijske zlate medalje Slovenca. Legendarni telovadec Leon Štukelj se je ravno v Parizu leta 1924 v mnogoboju prvič okitil z najžlahtnejšo medaljo, tej je nato v nadaljevanju iger dodal še drugo na drogu.

Začetnik slovenskega olimpizma Cvetko, telovadca Štukelj in Cerar z najžlahtnejšim pečatom

Za začetnika slovenskega olimpizma sicer velja Rudolf Cvetko, rojen leta 1880 v Senožečah. Na petih olimpijskih igrah leta 1912 v Stockholmu je častnik avstrijske vojske osvojil srebrno medaljo z ekipo takratne Avstrije.

Štiri leta pozneje so olimpijske igre zaradi prve svetovne vojne odpadle in naslednji olimpijski nastop so Slovenci doživeli v novi državi. Prvi slovenski športnik v dresu kraljevine Jugoslavije je bil nogometaš Stanko Tavčar, največje uspehe pa so Slovenci dosegli dobrih deset let po prvem nastopu z vrhunskimi nastopi telovadcev. V Parizu leta 1924 je tako Štukelj osvojil kar dve zlati medalji, 11 slovenskih športnikov, kolikor jih je bilo v takratni reprezentanci, pa je doseglo še devet uvrstitev do šestega mesta.

Še uspešnejši so bili Slovenci štiri leta pozneje v Amsterdamu, kjer je Štukelj zmagal na krogih, bil tretji v mnogoboju in z ekipo, Jože Primožič je osvojil srebro na bradlji, Stane Derganc pa v preskoku. Zadnjo medvojno medaljo je Štukelj osvojil leta 1936 v Berlinu, ko je bil drugi na krogih.

Slovenci se iger v Los Angelesu štiri leta prej niso udeležili. V Berlinu so prvič nastopile tudi slovenske športnice. Slovenska ženska gimnastična vrsta je s četrtim mestom dosegla prvo odmevno uvrstitev.

Po drugi svetovni vojni Slovenci vse do leta 1964 čakali na novo odličje

V prvem povojnem obdobju, potem ko sta zaradi druge svetovne vojne odpadli dve olimpijski prireditvi, je Slovenija dosegla več vidnih uvrstitev, a na medaljo so Slovenci čakali vse do leta 1964, ko je Miro Cerar v Tokiu zmagal na konju z ročaji in dosežku dodal še bron na drogu.

Štiri leta pozneje je Cerar uspeh na konju z ročaji ponovil, Slovenci pa smo čakali na naslednjo posamično medaljo z letnih olimpijskih iger vse do leta 1988, ko sta Sadik Mujkič in Bojan Prešeren v dvojcu brez krmarja osvojila bronasto medaljo. Blejca sta tako napovedala obdobje, ko je veslanje s prvega mesta med slovenskimi paradnimi olimpijskimi športi izpodrinilo gimnastiko.

Zimski uspehi so se pomembno okrepili šele s Sarajevom 1984 in po osamosvojitvi

Čeprav ima Slovenija dolgo zgodovino na področju zimskih športov, pa so uspehi njenih predstavnikov na zimskih igrah dolgo zaostajali za tistimi na poletnih igrah.

Slovenija je bila sicer na zimskih igrah s smučarskima tekačema Vladimirjem Kajzljem in Zdenkom Švigeljem zastopana že na prvi zimski izvedbi iger leta 1924 v Chamonixu, od takrat pa je s svojimi predstavniki nastopila na vseh z izjemo tistih v Lake Placidu leta 1932 in Squaq Valleyju leta 1960.

Do prve medalje na zimskih igrah je sicer od prvega slovenskega nastopa trajalo dolgih 60 let, ko je Jure Franko osvojil srebrno medaljo v veleslalomu na igrah v Sarajevu leta 1984. V času samostojnosti pa se je ta dinamika močno okrepila. Tako za najbolj uspešne olimpijske igre med vsemi, tako poletnimi kot zimskimi, veljajo tiste v Sočiju leta 2014, ko je Slovenija osvojila osem medalj, od tega dve zlati, ki jih je osvojila smučarka Tine Maze, dve srebrni in štiri bronaste.

Slovenci pomembno prispevali k moštvenim uspehom v nekdanji državi

Pomemben delež so slovenski športniki predstavljali tudi v moštvenih športih v reprezentancah nekdanje Jugoslavije. Skupno se je kar osmerica Slovencev vrnila z iger z medaljami. Košarkarji so se dvakrat zapisali srebrnemu odličju – najprej sta olimpijsko srebro leta 1968 v Ciudad de Mexicu osvojila Ivo Daneu in Aljoša Žorga, 20 let kasneje pa še Jure Zdovc in Polona Dornik v Seulu.

Še uspešnejši so bili rokometaši. Rolando Pušnik z moško in Alenka Cuderman z žensko reprezentanco sta se leta 1984 v Los Angelesu okitila celo z zlatom, štiri leta pozneje, na zadnjem “jugoslovanskem” olimpijskem nastopu, pa je Rolando Pušnik v Seulu osvojil še bron. Poleg njega je bil v jugoslovanski reprezentanci še Iztok Puc, ki pa je po razpadu jugoslovanske države nastopal za reprezentanco Hrvaške.

Prav Puc se je leta 2000 v Sydneyju vpisal v zgodovino, saj je na OI nastopil še v dresu tretje reprezentance, tokrat slovenske. Z bronom v ekipi takratne Jugoslavije sta se z OI leta 1984 v Los Angelesu vrnila tudi nogometaša Marko Elsner in Srečko Katanec.

Prelomna Barcelona 1992

Z osamosvojitvijo Slovenije so se začeli slovenski samostojni nastopi na olimpijskih igrah. Mednarodni olimpijski komite in njegov tedanji predsednik Juan Antonio Samaranch sta po razpadu SFR Jugoslavije pokazala veliko razumevanja in Sloveniji omogočila samostojen nastop že februarja 1992 v francoskem Albertvillu, kjer je na otvoritvi slovensko zastavo nosil smučarski skakalec Franci Petek in se s tem vpisal v zgodovino slovenskega športa, v areno pa mu je sledilo še 24 športnikov.

Poleti 1992 je slovenska olimpijska odprava v Barceloni štela že 35 športnikov, prvič pa so za mlado domovino osvojili tudi odličja. Veslača Iztok Čop in Denis Žvegelj sta v dvojnem dvojcu osvojila bron, v finišu pa si je tretje mesto priveslal tudi četverec brez krmarja v postavi Milan Janša, Sadik Mujkič, Jani Klemenčič in Sašo Mirjanič.

Prva odličja samostojne države na zimskih igrah so nato leta 1994 v Lillehammerju osvojili slovenskih alpski smučarji. Alenka Dovžan, Jure Košir in Katja Koren so v svojih disciplinah osvojili medalje bronastega leska.

Osvajanje odličij na poletnih igrah se je s slovensko “srebrno olimpijsko dobo” nadaljevalo v Atlanti leta 1996, kjer sta srebro osvojila atletinja Brigita Bukovec in kajakaš Andraž Vehovar. Prve “zlate” igre doslej so bile leta 2000 v Sydneyju. Najprej sta zmagala veslača Iztok Čop in Luka Špik v dvojnem dvojcu in prvič v zgodovini je na najvišjem drogu pred skoraj 27.000 gledalci zaplapolala slovenska trobojnica. Le kakšne tri ure pozneje je slovensko zmagoslavje dopolnil strelec Rajmond Debevec, ki je z malokalibrsko puško v trojnem položaju dosegel 1275,1 kroga.

Tudi v Atenah 2004 so za uspehe poskrbeli veslači. Znova sta se izkazala Čop in Špik, ki sta si okoli vratu nadela srebrni kolajni. Tokrat so se jima na zmagovalnih stopničkah pridružili še jadralec Vasilij Žbogar, atletinja Jolanda Čeplak in judoistka Urška Žolnir. Omenjena trojica je osvojila bronasta odličja.

V Pekingu prvič pet medalj za Slovenijo na poletnih igrah

V Pekingu 2008 je Slovenija prvič osvojila pet medalj vseh treh leskov in tako prekosila tudi vse države nekdanje skupne domovine. Prvo odličje je z drugim mestom osvojila plavalka Sara Isaković, nato si je bron v judu priborila Lucija Polavder. Svoji drugi olimpijski medalji v karieri sta dosegla Debevec in Žbogar. Najboljši slovenski strelec je bil na koncu bronast v svoji paradni disciplini – trojnem položaju, jadralec pa je v razredu laser bronu iz Aten dodal še srebro. Za vrhunec slovenskih nastopov je poskrbel Primož Kozmus z zlato medaljo v metu kladiva.

V Londonu 2012 je Slovenija osvojila štiri odličja. Najžlahtnejšo in s tem prvo žensko posamično zlato si je v kategoriji do 63 kilogramov priborila judoistka Urška Žolnir, atlet Primož Kozmus je bil s kladivom srebrn, strelec Rajmond Debevec z malokalibrsko puško leže ter veslača Čop in Špik v dvojnem dvojcu pa so osvojili bronasta odličja.

Na igrah v Riu de Janeiru štiri leta kasneje je Slovenija znova osvojila štiri medalje. Tudi tokrat je do zlata prišla judoistka; v konkurenci do 63 kilogramov je slavila Tina Trstenjak. Srebro sta osvojila kajakaš Peter Kauzer in jadralec Vasilij Žbogar, ki je prišel do svojega tretjega olimpijskega odličja. Bronasto medaljo je dodala še judoistka Ana Velenšek v kategoriji do 78 kilogramov.

Na zimskih igrah 1998 in 2006 prekinjen niz osvajanja medalj

Medtem ko so na poletnih igrah slovenski športniki vse od osamosvojitve vedno osvojili odličja, pa se je niz na zimskih igrah po letu 1994 še dvakrat prekinil. Brez medalj se je Slovenija vrnila tako iz Nagana leta 1998 kot tudi iz Torina osem let kasneje.

Vmes so leta 2002 v Salt Lake Cityju slovenski zimski športniki osvojili eno bronasto medaljo, to je uspelo ekipi v smučarskih skokih. Nato so leta 2010 osvojili tri odličja v Vancouvru, Tina Maze je tam poskrbela za srebrni odličji v veleslalomu in superveslalomu, smučarska tekačica Petra Majdič pa za bron v sprintu.

Po rekordnih igrah v Sočiju je Slovenija na zimskih igrah leta 2018 v Pyeongchangu osvojila dve odličji, in sicer je bil srebrn biatlonec Jakov Fak v moški preizkušnji na 20 km, v paralelnem veleslalomu pa je bron osvojil deskar Žan Košir.

Po lesku medalj je uspehe iz leta 2008 in 2014 prekašal Tokio

Slovenski športniki in športnice, ki so leta 2021 nastopili na 32. poletnih olimpijskih igrah v Tokiu 2020 – te so bile zaradi pandemije covida-19 za eno leto prestavljene -, so poskrbeli za najuspešnejšo bero osvojenih zlatih kolajn v zgodovini samostojne države. Tako kot v Pekingu so osvojili pet odličij, ki pa so bila žlahtnejša.

Z Japonske so se vrnili s tremi zlatimi odličji ter po enim srebrom in bronom. Na vrh Olimpa so se povzpeli kanuist Benjamin Savšek, kolesar Primož Roglič in športna plezalka Janja Garnbret, medtem ko je svoje drugo olimpijsko odličje osvojila judoistka Tina Trstenjak, ki je bila v kategoriji do 63 kilogramov srebrna. Tadej Pogačar si je manj kot teden dni po zmagi na Touru po Franciji nadel še bronasto medaljo v cestni vožnji.

Manj kot leto pozneje so slovenski športniki znova blesteli na zimskih igrah v Pekingu, kjer so osvojili sedem medalj, od tega dve zlati (Urša Bogataj in mešana ekipa smučarskih skakalcev), tri srebrne (deskar Tim Mastnak, alpski smučar Žan Kranjec in moška ekipa smučarskih skakalcev) ter dve bronasti (deskarska Glorija Kotnik in smučarska skakalka Nika Križnar).

Pariz 100 let po Štuklju znova z zlatimi črkami zapisan v slovensko športno zgodovino

Slovenska olimpijska odprava se letos iz Pariza vrača s tremi medaljami, od katerih sta dve zlati. S tem je odprava nadaljevala tradicijo osvajanja kolajn na vseh poletnih igrah od leta 1992.

Predvsem Janja Garnbret je kot ena največjih tekmovalk svojega športa v Parizu upravičila vlogo favoritinje in se okitila z zlatom ter se po premierni zmagi v Tokiu pridružila izbrani druščini slovenskih olimpionikov, ki so na Olimpu stali več kot enkrat. V zgodovini slovenskega olimpizma je zgolj pet takšnih športnikov. Prvi je bil ravno v Parizu pred 100 leti legendarni slovenski telovadec Štukelj, od takrat pa je to uspelo še telovadcu Cerarju, smučarki Maze in smučarski skakalki Bogataj.

Zlato v Parizu je Sloveniji prav tako priborila judoistka Andreja Leški v kategoriji do 63 kg, srebro pa v novi olimpijski disciplini formula kite jadralec Toni Vodišek.