Leto vojne v Ukrajini: Vzpostavlja se nova geopolitična arhitektura, EU pred dvojnim izzivom

Zaradi vojne v Ukrajini se vzpostavlja nova globalna geopolitična arhitektura, pred obletnico začetka ruske agresije na Ukrajino opozarja strokovnjak za varnostna vprašanja Vladimir Prebilič. Po besedah obramboslovca Klemna Grošlja je EU pred dvojnim izzivom: kako se uveljaviti kot globalni akter, hkrati pa ohraniti notranjo kohezijo.

Nadaljevanje vojne bo povzročilo vse slabšo konkurenčnost evropskega gospodarstva na globalnem trgu, je glede vplivov ruske invazije na prihodnjo postavitev svetovnega reda za STA poudaril izredni profesor na katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede Prebilič.

Peking in Washington v času, ko se EU spogleduje z recesijo, izkazujeta stabilno gospodarsko rast, na osnovi tega pa je mogoče trditi, da bo vojna v Ukrajini oblikovala izrazito izstopajoča centra moči: ZDA in Kitajsko, kar lahko nakazuje novo “blokovsko” delitev sveta, opozarja Prebilič.

Za Evropo je po besedah obramboslovca in evropskega poslanca Klemna Grošlja izziv dvojen: kako se uveljaviti kot globalni trgovinski in tudi varnostni akter, hkrati pa ohraniti notranjo kohezijo.

“V geopolitičnem, geostrateškem vidiku je vojna izpostavila, da se bo globalizacija oziroma globalna trgovina razvijala v drugi smeri, kot smo pričakovali, EU pa bo pri tem morala poiskati svoj prostor pod soncem,” je za STA ocenil Grošelj.

Pri tem evropski poslanec kot enega največjih izzivov za EU izpostavlja ameriški zakon za znižanje inflacije (IRA), ki predvideva več milijard vredne subvencije za zeleno industrijo na ameriških tleh. “Izziv, ki ga ima zdaj pred sabo Evropa, je, kako doseči, da bomo imeli sproščene mehanizme državnih subvencij in pomoči za zelene tehnologije, ter hkrati ohranili delovanje notranjega trga in kohezijo evropske unije kot celote,” poudarja Grošelj.

Svet je tudi zaradi ameriškega zakona IRA in vsega, kar se dogaja na Kitajskem, pred velikim tehnološkim preskokom. Kot poudarja Grošelj, je pomembno, da si EU zagotovi enakopraven trgovinski položaj. “Če pride do nekakšne trgovinske vojne med ZDA in EU, bomo oboji na slabšem,” opozarja. EU se mora zavedati, da so na drugi strani konkurenti, kot je Kitajska; vedno bolj se v globalni ureditvi, v kateri je Rusija zaradi sankcij potisnjena iz igre, kot konkurent postavlja tudi Indija, opozarja Grošelj.

Gospodarstvo EU sicer še vedno velja za globalno najbolj inovativno in napredno, a Prebilič opozarja na vprašanje, kako uspešno se bo reorganiziralo z vidika dobave surovin in energentov, kjer se je v vojni izkazala velika gospodarska ranljivost EU.

Znova se je po njegovih besedah tudi izkazalo, da izključno gospodarska moč ne more nadomeščati komponent politične in vojaške moči, pa tudi, da EU ne razpolaga z globalno pomembnimi kapacitetami trde moči (vojaška moč), kar jo v grobi geopolitični igri potiska na obrobje.

“V tem pogledu se vedno znova izkazuje potreba po poglobitvi EU in hkrati hitrejšem odpravljanju demokratičnega deficita,” meni Prebilič.

Na vprašanje, zakaj se je kot pobudnica pri iskanju rešitev za mir Ukrajini uveljavila Turčija in ne EU, Prebilič odgovarja, da si je EU s širokopotezno podporo Ukrajini posredno onemogočila položaj resnega pogajalca, saj se zdi, da je prevzela stališče ukrajinskega predsednika (in ZDA), da mora Rusija biti poraženka v tej vojni.

“Takšno stališče je lahko zelo nevarno, saj nam zgodovinska dejstva izpričujejo, da izraziti poraženci v vojni postanejo vir novih bodočih konfliktov,” ocenjuje in meni, da mora EU kljub podpori Ukrajini iskati možnosti za pogovore, ki bodo v bodoče omogočili sobivanje z Rusijo. Vojna se bo nadaljevala, saj ni zaznati naporov, ki bi iskali možnosti v izmenjavi stališč oziroma poskusov za vsaj doseganje premirja, poudarja Prebilič.

Grošelj pričakuje, da se bo pritisk Rusije, pa tudi Kitajske, na države Zahodnega Balkana in vzhodnega partnerstva stopnjeval, zato je v tej luči poudaril pomen tako imenovane pozitivne agende EU do teh držav.

“Odločitvam o podelitvi statusa kandidatke Moldaviji, Ukrajini in BiH mora v EU zdaj slediti naslednji korak, in sicer odločitev na evropski ravni, kaj pravzaprav proces evropske integracije prinaša,” poudarja Grošelj.

Poraja se vprašanje ali je treba spremeniti koncept širitve in ga prilagoditi novi geopolitični realnosti, kar pa bo kar velik in zahteven izziv, še zlasti v luči vprašanja regulacije migracij in evropske obrambne avtonomije, je prepričan Grošelj.

Leto vojne v Ukrajini: Nova ruska ofenziva že poteka

Leto po začetku ruske invazije v Ukrajini se tehtnica na bojiščih znova nagiba v prid napadalcev. Medtem ko mnogi opazovalci govorijo o nevarnosti nove ofenzive ruskih sil spomladi, izredna profesorica Maja Garb s katedre za obramboslovje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede meni, da se je ta dejansko že začela.

Vojna v Ukrajini, ki je za prebivalce Donbasa na vzhodu Ukrajine trajala vse od leta 2014, je 24. februarja postala dnevna realnost za celotno Ukrajino in s tem za ves svet.

Ruska vojska je takrat z letalsko in kopensko ofenzivo v nekaj dneh izpolnila več ciljev, zavzela je več prometnih povezav in ozemelj na jugu, vzhodu in severu države, niso pa uspeli doseči prestolnice, od koder je medtem pobegnilo na tisoče ljudi, ne pa tudi ukrajinski državni vrh s predsednikom Volodimirjem Zelenskim na čelu.

V vmesnem času so ukrajinske sile z izdatno vojaško in finančno pomočjo Zahoda prevzele pobudo in prisilile napadalce v umik z več front. Te so sicer v letošnji zimi v veliki meri stacionarne, kar pa ne pomeni, da obe strani ne trpita hudih izgub. Posebej krvava bitka poteka za Bahmut v doneški regiji, kjer ruske enote s pomočjo zasebne vojaške skupine Wagner le s težavo osvajajo ozemlja, ob ukrajinski nepripravljenosti za umik pa vztrajno narašča število žrtev na obeh straneh.

Ob številnih opozorilih o večji ruski ofenzivi spomladi pa je obramboslovka Garb za STA izpostavila, da je že sedaj videti, da so se spopadi vzdolž frontne črte okrepili. Kot pravi, se je bojevanje ob začetku zime umirilo, zdaj pa da ruska stran vnovič krepi svoje napade.

Sodeč po poročilih s terena, bojevanje in medsebojno obstreljevanje potekata od Luganska prek Donecka in Zaporožja do Hersona. Izredna profesorica Garb ob tem izpostavlja, da tak način vojskovanja odstopa od uveljavljene ruske strategije, ki po njenih besedah praviloma ne daje takšnega poudarka osvajanju ozemelj.

Iz tega Maja Garb sklepa, da Moskvo zanima le še priključitev ukrajinskega ozemlja v imenu zaščite tamkajšnje ruske manjšine. To je lani ruski predsednik Vladimir Putin v primeru štirih regij že podpisal, kar pa ne spremeni dejstva, da Rusija vojaško v celoti sploh ne nadzoruje teh regij, v primeru Hersona in Zaporožja pa sta v ukrajinskih rokah tudi prestolnici istoimenskih regij.

“Ne vem, če bi se Rusi toliko borili za ta del ozemlja, če to ne bi bil cilj,” glede priključitve ukrajinskih ozemelj pravi Garb. Po drugi strani poudarja, da je razumljivo, da si Ukrajina želi ohraniti ozemeljsko celovitost, zaradi tega pa da je konflikt tako hud in uničujoč.

Z najnovejšimi obljubami o tankih EU in ZDA kažejo na vse večjo pripravljenost dobav ofenzivnega in ne zgolj obrambnega orožja. Ker sprti strani nista pripravljeni na mirovna pogajanja, konca vojne še ni na vidiku.

Ukrajinske zaveznice so vojaško pomoč doslej dobavljale postopoma tudi zaradi strahu pred dodatno eskalacijo konflikta. Kot v Moskvi vztrajno ponavljajo, svojo posebno vojaško operacijo v Ukrajini vidijo kot boj z Natom, četudi se članice severnoatlantskega zavezništva izogibajo neposredni udeležbi v konfliktu.

Ob vsakokratni napovedi dobav novega orožja Ukrajini, v Moskvi opozorijo, da bo to vodilo v nadaljnjo eskalacijo vojne. Kot se vsakič izkaže, gre za samoizpolnjujočo se prerokbo, saj se ruske sile na okrepljene aktivnosti ukrajinskih branilcev redno odzivajo z raketnimi napadi po celotnem ozemlju države.

Nad vojno visi tudi grožnja jedrskega orožja. Putin je v zadnjem letu namreč večkrat namignil na pripravljenost uporabe atomske bombe, če bo napadena Rusija.

Teh nevarnosti se zavedajo tudi v zahodnih prestolnicah. “V vsem, kar počnemo, moramo vedno jasno povedati, da delamo, kar je treba in mogoče, da podpremo Ukrajino, a da hkrati preprečujemo, da bi vojna prerasla v vojno med Rusijo in Natom,” je ob nedavni odobritvi dobav tankov leopard 2 dejal nemški kancler Olaf Scholz. Kancler je pri tem izključil možnost dobave bojnih letal Ukrajini ali napotitve kopenskih sil tja.

Garb ne izključuje možnosti, da bi Rusija v prihodnosti izvedla nov val mobilizacij. Kljub uvodnim težavam pri delni mobilizaciji ruskih rezervistov je namreč ta ukrep jeseni številčno okrepil enote do te mere, da je bila Ukrajina primorana ustaviti svoje protiofenzive.

Ob visokem številu mrtvih in ranjenih na obeh straneh, bo po mnenju profesorice Garb v vojni vse pomembnejša vloga tehnične vojaške opreme. Čeprav je poročanje o žrtvah ukrajinskih sil pomanjkljivo, pa opozarja, da po letu vojne ni zdesetkana samo ruska stran, temveč se Ukrajinci prav tako soočajo s šibkejšo moralo v svojih vrstah. Gre za vojno izčrpavanja, dodaja.

Vojna zahtevala velik davek in ima globalne posledice

Mineva leto dni, odkar je ruski predsednik Vladimir Putin sprožil invazijo na Ukrajino. Pričakovanje Rusije, da bo “posebna vojaška operacija”, kot so vojno označili v Kremlju, trajala le nekaj dni, se po silovitem ukrajinskem odporu ni uresničilo. Vojna, ki ji ni videti konca, je zahtevala visoko ceno in ima posledice globalnih razsežnosti.

Ruski predsednik je 24. februarja 2022 s ciljem “demilitarizacije in denacifikacije” Ukrajine sprožil “posebno vojaško operacijo” v sosednji državi.

Putin, ki je napad utemeljil z navedbami, da Ukrajina izvaja genocid na rusko govorečem vzhodu države, je s tem sprožil najhujši konflikt na evropski celini po drugi svetovni vojni, ki mu ob nepripravljenosti na mirovna pogajanja obeh strani ni videti konca.

Na možnost napada Rusije na njeno zahodno sosedo so ob kopičenju ruske vojske ob meji z Ukrajino ter v luči ruske priključitve Krima leta 2014 ameriške in britanske obveščevalne službe sicer opozarjale že več mesecev. Kljub temu je silovita invazija na cilje po vsej Ukrajini tistega četrtkovega jutra, ko se je Evropa zbudila z vojno na svojem pragu, osupnila svet.

Vojna zahtevala grozovit človeški davek

Vojna je zahtevala grozovit davek: sprožila je največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni v Evropi, zahtevala na tisoče tudi civilnih žrtev, storjeni so bili vojni zločini, uničeno gospodarstvo Ukrajine.

Zaradi velike odvisnosti od ruskih energentov se zlasti Evropa sooča z energetsko krizo, ki je sprožila vsesplošno draginjo, vojna je ogrozila tudi prehransko varnost v svetu.

Od začetka vojne je iz Ukrajine zbežalo več kot osem milijonov beguncev, znotraj države je razseljenih več kot pet milijonov ljudi. Po navedbah Moskve je še pet milijonov ljudi poiskalo zatočišče v Rusiji, pri čemer pa Kijev Rusijo obtožuje izvajanja “prisilnih evakuacij”.

Po navedbah zahodnih virov je v vojni življenje izgubilo med 30.000 in 40.000 civilistov, med njimi številni otroci. Ranjenih ali ubitih je bilo po nekaterih ocenah 180.000 ruskih in 100.000 ukrajinskih vojakov, vendar natančne številke niso znane, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Mesec dni po začetku invazije je ruska vojska, potem ko ji ni uspelo zavzeti Kijeva, napovedala umik s severne Ukrajine. Svet so v začetku lanskega aprila, pretresli posnetki iz kijevskega predmestja Buča, kjer so po umiku ruskih sil našli številna trupla civilistov, ustreljenih in z zvezanimi rokami na hrbtu. Buča je postala sinonim za domnevne ruske vojne zločine.

Trpljenje Ukrajincev v prvih šestih mesecih vojne simbolizira tudi pristaniško mesto Mariupolj na jugu države, ki so ga ruske sile med trimesečnim obleganjem zravnale z zemljo. V bitki, ki se je končala maja, je po ocenah Kijeva umrlo več kot 20.000 ukrajinskih civilistov.

Preiskovalci ZN so Rusijo obtožili množičnih vojnih zločinov v Ukrajini, bombardiranja, usmrtitev, mučenja in spolnega nasilja. V Ukrajini je bilo po navedbah evropskega komisarja za pravosodje Didierja Reyndersa doslej dokumentiranih skoraj 65.000 primerov, pri katerih bi lahko šlo za vojne zločine.

Mednarodno kazensko sodišče je marca lani začelo preiskavo vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti, storjenih med rusko invazijo. Ne more pa nobene države preganjati zaradi morebitnih vojnih zločinov, saj ne Rusija ne Ukrajina nista članici haaškega sodišča. Kijev se namesto tega zavzema za ustanovitev posebnega sodišča, ki bi preganjalo odgovorne zaradi zločina agresije.

Pomoč Zahoda Ukrajini tudi v težkem orožju

Ruska invazija ni sprožila le humanitarne tragedije, ampak tudi geopolitični spopad med Rusijo in zahodnimi državami, ki Ukrajini ves čas poleg humanitarne nudijo tako politično kot vojaško pomoč. EU je Ukrajini junija lani, tako kot sosednji Moldaviji, podelila status kandidatke za članstvo.

Zahod je proti Rusiji sprejel številne sankcije, katerih cilj je oslabiti zmožnosti Kremlja za financiranje vojne. Sankcije sicer niso imele takšnega vpliva, kot si je Zahod želel, a naj bi delovale na dolgi rok.

Zaveznice Nata so Ukrajini za obrambo pred ruskimi napadi dobavile za več milijard dolarjev orožja, med drugim raketne sisteme himars in patriot, januarja pa so privolile tudi v dobavo težkih bojnih tankov leopard in abrams. Nemški Inštitut Kiel, ki spremlja orožje, dobavljeno Ukrajini, je že novembra lani vojaško pomoč zaveznic Kijevu ocenil na okoli 37,9 milijarde evrov.

Zaveznice se pred pomladjo, ko naj bi Rusija še okrepila ofenzivo, osredotočajo na ohranjanje dotoka streliva in orožja v od vojne razdejano Ukrajino. Kijev medtem še naprej poziva Zahod k dobavi bojnih letal in raket dolgega dosega. Pozivi so zaenkrat neuslišani, kot tudi prošnja za članstvo v Natu, ki jo je Ukrajina vložila lansko jesen, po tistem, ko je Putin podpisal dokumente o priključitvi štirih ukrajinskih regij (Herson, Zaporožje, Doneck in Lugansk) Rusiji.

Po ruskem napadu na Ukrajino je Nato sicer močno povečal prisotnost vojaških sil na svojem vzhodnem krilu, izključil pa možnost uveljavitve območja prepovedi letenja nad ukrajinskim ozemljem, saj bi s tem namreč Natove sile postavili v neposreden konflikt z Rusijo, kar bi lahko vodilo v vojno nepojmljivih razsežnosti, še zlasti ob komaj prikriti grožnji Moskve z jedrskim orožjem.