Ob 27. obletnici genocida v Srebrenici pokop 50 žrtev

Na ponedeljkovi spominski slovesnosti ob 27. obletnici genocida v Srebrenici bodo v bližnjem spominskem centru v Potočarih pokopali posmrtne ostanke 50 bošnjaških žrtev od skupno več kot 8000, kolikor so jih v samo nekaj dneh od 11. julija 1995 ubile sile bosanskih Srbov.

Resolucija evropskega parlamenta o Srebrenici

Evropski parlament je resolucijo o Srebrenici sprejel 15. januarja 2009. V njej poziva članice EU in države Zahodnega Balkana, naj dan genocida v Srebrenici, 11. julij, obeležujejo kot dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici ter naj primerno obeležujejo spomin na vse žrtve vojn na Balkanu.

Organizacijski odbor je ob obletnici izpostavil vlogo žensk v boju za resnico o genocidu, kot tudi to, da so bile tudi one žrtve.

Izpostavil je njihovo vlogo pri iskanje pogrešanih, pričevanjih, identifikaciji žrtev, sodnem pregonu odgovornih ter neumornih prizadevanjih za pravico, ki so privedli tudi do vzpostavitve spominskega centra v Potočarih. Kot neizmerljivega so izpostavili prispevek gibanj in združenj mater in žena Srebrenice.

Osrednja spominska slovesnost in verski obred s pokopom posmrtnih ostankov žrtev, ki so jih v minulih letih našli v številnih množičnih grobiščih, bodo kot vsako leto potekali na dan, ko so enote bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića zavzele Srebrenico, takratno varovano območje Združenih narodov, in začele množične poboje Bošnjakov.

Po podatkih spominskega centra v Potočarih so sile bosanskih Srbov samo v nekaj dneh, do 19. julija 1995, v tej bošnjaški enklavi ubile 8372 bošnjaških moških in dečkov, pa tudi žensk.

Brez nasprotovanja več sto nizozemskih modrih čelad, ki so bile opremljene samo z lahkim orožjem, so okoli 25.000 žensk, otrok in starejših oseb z avtobusi in tovornjaki prepeljali na območje pod nadzorom vojske BiH.

Posmrtne ostanke žrtev so po vojni našli v več kot 150 množičnih grobiščih, večinoma sekundarnih. V Potočarih, kjer je spominski center za žrtve genocida, od leta 2002 vsako leto posmrtne ostanke identificiranih žrtev pokopavajo na osrednji spominski slovesnosti.

Doslej so v spominskem centru pokopali 6671 žrtev genocida. V ponedeljek bodo med posmrtnimi ostanki 50 žrtev pokopali tudi tiste treh mladoletnikov, starih 17 in 16 let. Najstarejši žrtvi bosta dva 59-letnika, poroča hrvaška tiskovna agencija Hina.

Posmrtne ostanke približno tisoč žrtev še iščejo, saj so jih sile bosanskih Srbov iz primarnih grobišč premeščale na različne kraje, da bi zakrile svoj zločin. Njihova identifikacija je zato zahtevna.

V dneh pred obletnico svojce žrtev razburja napoved nacionalistične proruske organizacije Vzhodna alternativa, da bo v mestu Srebrenica v ponedeljek predvajala film o, kot pravijo, “osvoboditvi Srebrenice” z govori Mladića, poroča portal klix.ba.

Film nameravajo predvajati, čeprav v BiH od julija lani velja zakonska prepoved zanikanja genocida, ki pa je oblasti srbske entitete BiH Republike srbske ne priznavajo.

Pokol v Srebrenici je za genocid leta 2007 spoznalo Meddržavno sodišče v Haagu. Najbolj odgovorna za genocid, takratni predsednik Republike srbske Radovan Karadžić in poveljnik vojske Republike srbske, general Ratko Mladić sta bila na haaškem Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije zaradi genocida in drugih zločinov med vojno v BiH med letoma 1992 in 1995 pravnomočno obsojena na dosmrtni zapor.

V državah članicah Evropske unije se 11. julij od leta 2009 obeležuje kot evropski dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici.

Predsednik republike Borut Pahor se bo na povabilo predsednika mešihata Islamske skupnosti v Sloveniji muftija Nevzeta Porića v ponedeljek v Ljubljani v Muslimanskem kulturnem centru udeležil slovesnosti ob 27. obletnici genocida, na kateri bo imel tudi slavnostni nagovor.

Zgodovina genocida v Srebrenici

“Napočil je čas, da se maščujemo Turkom,” je 11. julija 1995 pred kamerami srbskih medijev ob vstopu v izpraznjeno Srebrenico zmagoslavno napovedal takratni poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić. Kot Turke je zaničevalno imenoval Bošnjake, ki so jih nato sile pod njegovim poveljstvom v naslednjih nekaj dneh pobile več kot 8000.

Na območju pod zaščito Združenih narodov so jih pobile v dobrem tednu – od 12. do 19. julija. Najmlajša žrtev je bila Fatima Muhić, ki so jo ubili le nekaj minut po rojstvu, najstarejša pa 94-letna Šaha Izmirlić.

Srebrenica je od takrat kraj enega največjih pokolov v Evropi po koncu druge svetovne vojne in žalosten simbol nesposobnosti mednarodne skupnosti, da bi 50 let po koncu druge svetovne vojne preprečila nov genocid.

Na širšem območju Srebrenice je pred vojno v BiH (1992-1995) živelo več kot 36.000 ljudi, od tega je bilo po podatkih ZN 73 odstotkov Bošnjakov, 25 odstotkov pa Srbov. Samo mesto, v katerem je živelo 6000 ljudi, je bila zelo razvito tako industrijsko, rudniško kot turistično.

Po začetku vojne v BiH je bilo območje Podrinja na vzhodu BiH, kjer leži Srebrenica, že kmalu, aprila 1992, območje spopadov. Bosanski Srbi so zavzemali bošnjaška mesta in vasi, med njimi Srebrenico, ki pa jo je vojska BiH že kmalu, maja 1992, osvobodila. Pod poveljstvom Naserja Orića se je bošnjaška enklava v prihodnjih mesecih začela širiti na okoliška območja.

Največji obseg je enklava dosegla januarja 1993, in sicer 900 kvadratnih kilometrov. A nikoli ni bila priključena glavnini ozemlja pod nadzorom vlade BiH, ki je ležalo zahodneje, zato je bila zaradi izolacije in napadov bosanskih Srbov ranljiva.

V tem obdobju sta obe strani izvajali napade in protinapade na naselja drugega naroda. Bošnjaški borci iz Srebrenice so tako napadali srbske vasi v okolici. Kot navaja avstrijska tiskovna agencija APA, so srbski viri zabeležili 79 napadov. Na tisoče bosanskih Srbov je zbežalo s svojih domov, več sto civilistov, po podatkih nizozemskega inštituta za vojno NIOD več kot tisoč, je bilo ubitih. Po navedbah Beograda naj bi jih bilo ubitih več kot 2000.

Prelomnica je bil januarja 1993 napad na vas Kravica, ko so na pravoslavni božič bošnjaške sile pobile 46 srbskih prebivalcev. Po tem napadu so bosanski Srbi do marca 1993 izvajali obsežno protiofenzivo na enklavo. Bošnjaško prebivalstvo se je pred napadi zateklo v Srebrenico, tako da je bilo okoli 50.000 do 60.000 ljudi iz okoliških krajev in Srebrenice stisnjenih v goratem območju na okoli 150 kvadratnih kilometrih.

Imeli so samo pet zdravnikov, vsakodnevno so jih obstreljevali, soočali so se z lakoto. Humanitarnih konvojev je bilo malo.

Poveljnik mirovnih sil v BiH (Unprofor), francoski general Philippe Morillon, je v Srebrenico prišel 11. marca 1993 in ljudem zagotovil, da so odslej pod zaščito ZN. A je minilo še mesec dni do resolucije Varnostnega sveta ZN 819 (16. aprila 1993), s katero so območje Srebrenice razglasili za prvo varovano območje pod nadzorom modrih čelad. Kanadske modre čelade so vzpostavile nazorne točke, prvi ukrep pa je bila razorožitev prebivalstva.

Po razglasitvi varovanega območja so v enklavo začeli bolj redno prihajati konvoji s humanitarno pomočjo, do konca aprila 1993 pa so iz enklave v Tuzlo evakuirali okoli 9000 ljudi. Z evakuacijo so prenehali, ker je oblasti BiH niso več dovolile, češ da prispeva k etničnemu čiščenju območja, navaja poročilo ZN.

Napadi bosanskih Srbov z okoliških hribov in območij so se nadaljevali, modre čelade so jih beležile, a mandata za ukrepanje niso imele. Več deset tisoč ljudi je imelo v Srebrenici neustrezne bivalne pogoje, primanjkovalo je hrane. Bili so omejeni na območje velikosti 12 krat 9 kilometrov, obkoljeni z okoli 15.000 vojaki bosanskih Srbov.

Sile bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića in Radislava Krstića so 6. julija 1995 začele ofenzivo na Srebrenico, kjer je bilo okoli 300 nizozemskih modrih čelad. Vanjo so vkorakale 11. julija.

Poveljnik nizozemskih modrih čelad Thom Karremans je prosil za zračno podporo Nata, a razen nekaj obstreljevanj 11. julija večje akcije ni bilo. Bosanski Srbi so grozili s smrtjo nizozemskih modrih čelad, ki so jih zajeli pred tem, ter zahtevali umik Unproforja iz mesta.

V oporišče modrih čelad v Potočarih in okoli njega se je zateklo kakih 25.000 ljudi v upanju, da bodo tam zaščiteni. Okoli 15.000 moških in fantov se je medtem odpravilo proti Tuzli na osvobojeno ozemlje v koloni, ki je danes znana kot marš smrti, saj ga je preživela le tretjina. Ostali so umrli v zasedah, zaradi izčrpanosti, velika večina pa se je predala ali po jih zajele sile bosanskih Srbov in nato pobile v množičnih pobojih.

Pobile so tudi moške in fante, ki so jih ločili med tistimi, ki so se zatekli v Potočare. Do 19. julija 1995 so sile bosanskih Srbov ubile več kot 8000 Bošnjakov, kakih 25.000 žensk, otrok in starejših oseb pa so z avtobusi in tovornjaki prepeljali na območje pod nadzorom vojske BiH.

Posmrtne ostanke žrtev so po vojni našli v več kot 150 množičnih grobiščih, večinoma sekundarnih. Še vedno je pogrešanih več kot 1200 ljudi. Vseh verjetno ne bodo nikoli našli, a svojci še vedno upajo.

V Potočarih je sedaj spominski center za žrtve genocida, kjer jih od leta 2002 pokopavajo na osrednji spominski slovesnosti, ki bo letos v soboto.