Jan Zobec za Siol: Branko Masleša sploh nima postulacijske sposobnosti, da bi nastopal pred vrhovnim sodiščem. Njemu so kot stranki celo v lastni zadevi vrata na vrhovno sodišče zaprta!

“Dvomi se vlečejo še naprej, saj enega papirja Branko Masleša ni pokazal, in sicer potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu po zakonu o pravosodnem izpitu Republike Slovenije. Ta papir bi moral predložiti, pa ga ni,” nam je v intervjuju povedal vrhovni sodnik Jan Zobec in dodal: “Branko Masleša sploh nima postulacijske sposobnosti, da bi nastopal pred vrhovnim sodiščem. Njemu so kot stranki celo v lastni zadevi vrata na vrhovno sodišče zaprta. On, ki niti v svojem imenu ne bi mogel vložiti pravnega sredstva na vrhovno sodišče, je hkrati vrhovni sodnik, ki odloča o teh pravnih sredstvih,” je za Siol povedal vrhovni sodnik Jan Zobec.

Masleševe sporne listine glede pogojev za imenovanje na sodniško funkcijo na nacionalki.👏No, nacionalni politiki, ki smo to temo 27.1. argumentirano odprli v DZ pa so poslanci: @blazpavlin @FrancBreznikSDS @JureFerjan DVerbič in jaz. Tema #ZakonitiSodnik še zdaleč ni zaprta. https://t.co/NYaqyDuv3c

— Dejan Kaloh (@DKaloh) February 6, 2022

Izsek iz intervjuja Jana Zobca za Siol:

Sodni svet, ki ste ga omenili, je še posebej v zadnjih tednih v središču pozornosti zaradi poziva vrhovnemu sodniku Branku Masleši, naj razjasni vse dvome okoli svoje diplome in pravosodnega izpita. Je Masleša dejansko upošteval ta poziv in razblinil vse dvome ali obstajajo še kakšna odprta vprašanja?

Na poziv sodnega sveta se je odzval tako, da je šel na neko komercialno televizijo, ki o tem problemu nikoli ni poročala in ki v tem sploh ni videla problema. Tam je razgrnil dokumente in v spremljajočem monologu pojasnil, kar se mu je zdelo vredno pojasniti. O tem, ali je s tem zadostil svoji dolžnosti ali ne, se ne bi izrekel, vendar ostaja dejstvo, da dva meseca teh dokumentov ni predložil, čeprav je na televiziji povedal, da jih skrbno hrani.

Vsak razumen opazovalec se ob tem najbrž sprašuje, zakaj tega ni storil že prej in odstranil vseh dvomov. V teh dveh mesecih je namreč nastala velika škoda njegovemu ugledu, ugledu vrhovnega sodišča in celotnega sodstva. Ti dvomi se vlečejo še naprej, saj enega papirja ni pokazal, in sicer potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu po zakonu o pravosodnem izpitu Republike Slovenije. Ta papir bi moral predložiti, pa ga ni.

Potrdilo o pravosodnem izpitu v Bosni in Hercegovini je pomembno za opravljanje sodniške službe in za nastopanje pred sodišči v Bosni in Hercegovini. V Sloveniji pa, kot je tudi vrhovno sodišče jasno povedalo v dveh judikatih, je treba imeti opravljen pravosodni izpit v skladu s predpisi, ki so takrat veljali v Republiki Sloveniji, to pa so zakon o pravosodnem izpitu, kasneje zakon o pripravništvu in strokovnem usposabljanju iz leta 1980 in danes zakon o pravniškem državnem izpitu.

Brez te kvalifikacije kandidat ne more biti izvoljen za sodnika. In vrhovno sodišče je jasno povedalo, da so s pravniškim državnim izpitom, ki je pogoj za izvolitev na sodniško funkcijo, izenačeni samo pravosodni izpiti, opravljeni po republiških predpisih. Zakaj je tako odločilo, je povsem logično. Prvič, ne zakon o pravosodnem izpitu, ne kasnejši iz leta 1980, niti zakon o pravniškem državnem izpitu nikjer ne izenačujejo pravosodnega izpita, opravljenega v kateri od nekdanjih republik, s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji.

Torej je vrhovno sodišče za svojo odločitev imelo vso zakonsko podlago. Če bi razlagalo drugače, bi “prebilo” to besedilo.

Hkrati pa je dodalo še namensko razlago, da mora sodnik ali odvetnik, ki opravlja sodniško funkcijo ali odvetniško službo v Sloveniji, poznati ustroj slovenske pravne ureditve. V času Jugoslavije so bila namreč številna pravna področja v republiški pristojnosti, od dednega in družinskega prava do nepravnih postopkov, večjega dela stvarnega prava, zemljiške knjige, ki je bila ponekod urejena po tapijskem oziroma turškem sistemu, stanovanjskega prava in posebnega dela kazenskega prava.

Poleg tega je moral kandidat poznati tudi sodno prakso vrhovnega sodišča Slovenije, ki je bilo takrat najvišje sodišče v Republiki Sloveniji.

Zaradi vsega tega je vrhovno sodišče po mojem mnenju zelo prepričljivo odločilo tako, da pravosodni izpiti iz nekdanjih republik pač niso izenačeni s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji. To ugotovitev je treba samo prenesti na pogoje, ki jih mora izpolnjevati sodnik, in takoj vidimo, da ta pogoj, ki je isti tako za sodnike kot za odvetnike, pri gospodu Masleši manjka.

In poglejte, zakaj bi bila drugačna razlaga pravno nevzdržna in bi vodila do nerazumnih rezultatov. Branko Masleša sploh nima postulacijske sposobnosti, da bi nastopal pred vrhovnim sodiščem. Njemu so kot stranki celo v lastni zadevi vrata na vrhovno sodišče zaprta. On, ki niti v svojem imenu ne bi mogel vložiti pravnega sredstva na vrhovno sodišče, je hkrati vrhovni sodnik, ki odloča o teh pravnih sredstvih. Vsakemu, tudi nepravniku, mora biti jasno, da je to diskrepanca, ki bode v oči.

Vrhovno sodišče je v omenjenih judikatih jasno povedalo, zakaj je za dostop do vrhovnega sodišča potreben pravosodni izpit oziroma pravniški državni izpit. Zato ker mora imeti vrhovno sodišče enakovrednega, strokovno kompetentnega sogovornika, takega pa ima samo, če ima pravosodni izpit, opravljen v skladu s slovensko zakonodajo, dokazilo torej, da dobro pozna ustroj in delovanje slovenske pravne ureditve.