Živimo v resničnem ali virtualnem svetu?

0

Piše: Boris Doblekar, poslanec SDS

Življenje kot ga še ni bilo. Dilema črno-belo ali nekaj vmes. Kovid populisti v posmeh zdravstvu, znanosti in odločevalcem!

Kar nekaj časa sem že na svetu, pa se ne spomnim, da bi kadarkoli doslej živeli v večji negotovosti. Ko se pogovarjaš s starejšimi, so istega mnenja. Dodajo le, seveda tisti, ki se še spomnijo vojnih grozot, da je bilo tudi hudo, pa vendar ne za vse in vsako minuto, kot je to danes. Leto dni je minilo od začetka nekega obdobja, ki si ga nisem predstavljal niti ob gledanju znanstveno fantastičnih filmov. Kot strela z jasnega se je med nas popolnoma nepripravljene razširila novica o koronavirusu, ki da je iz Azije prišel k nam v Evropo. Kar nekaj časa smo lahko spremljali dogajanje na Kitajskem in zamahnili z roko, češ, to je tam nekje daleč stran. Ko pa se je njihova zgodba preselila k nam, nas je počasi začelo skrbeti, no, vsaj mene že. In naše domače ter bližnje tudi. O tem smo se doma pogovarjali in sklenili, da bomo, kar se da previdni. Upoštevali smo priporočila strokovnjakov in vlade, ki jim je dolžna prisluhniti in sprejeti ukrepe v operativnem smislu kot izvršilna oblast.

Če potegnem dogajanje čez leto dni epidemije v Sloveniji in pandemije na svetu, lahko rečem, da imam precej mešane občutke. Mešane predvsem zaradi tistega dela epidemije, v katerem se nekateri ne vidijo, ker se enostavno nočejo sprijazniti z dejstvom, da je virus med nami, ali pa se tega zavedajo in se zavestno obnašajo, kot da ga ni. In ravno zaradi takega ravnanja me je strah. Kot po navadi smo ljudje do vseh stvari opredeljeni: ali smo za ali proti. Neke srednje poti ni, kar je dostikrat slišati, češ, da ni vse črno-belo. Moje mnenje je, da skoraj v vseh primerih je tako in da je težko reči, da nismo ne za to, ne za ono, ali da se s čem strinjamo ali ne, ampak smo tam nekje na sredini, torej ne tič, ne miš.

Lahko je govoriti o neki srednji poti, težje pa je to pokazati z dejanji ali izrazi. Srednja pot oziroma pot kompromisov je absolutno dobrodošla in vedno dobro dene, ne glede na to, o čem se pogovarjamo ali kaj delamo. Vendar, ko se je treba odločiti, četudi pridemo do tja po neki sredinski poti, pa mora biti odločitev jasna in nedvoumna.

Zato imamo tudi v teh za vse težkih časih epidemije večino ljudi, ki se zaveda resnosti situacije, torej so za spoštovanje ukrepov, in hvala Bogu manjši del ljudi, ki se očitno ne zavedajo resnosti in ne spoštujejo ukrepov. Torej tu se potrjuje moje poprejšnje razmišljanje o srednji poti. Virus je, virusa ni. Stroki in znanosti zaupamo, stroki in znanosti ne zaupamo. Verjamemo dnevnim populistom – korona skeptikom, jim ne verjamemo. Ukrepe za zajezitev epidemije spoštujemo, ukrepov ne spoštujemo. Verjamemo in zaupamo zdravstveni stroki in osebju ali jim ne verjamemo. Se posmehujemo trpečim in umrlim ter njihovim svojcem ali sočustvujemo in žalujemo. Smo za cepljenje ali proti cepljenju. In na koncu se lahko vprašamo: ali smo za življenje ali za smrt.

Za vsa ta vprašanja lahko potegnemo vzporednico tudi na mnoga druga vprašanja. Bodisi o politiki ali na pogled na življenje kot tako. Pod črto; gre za normalnost in nasprotje od normalnosti. Da pa le ni vse tako črno, kot se zdi na prvi pogled, vsaj v realnem življenju, pa to potrjuje dejstvo, da se večina polemik in s tem povezanega neprimernega izražanja ter populizma odvija na socialnih omrežjih. Torej v današnjem vzporednem svetu. V svetu virtualnosti, ki z realnostjo nima k sreči dosti skupnega. Vsaj zaenkrat ne, čeprav se posledice že kažejo tudi v vsakodnevnem življenju. Vendar k sreči le tu pa tam.

Opažam, da so ljudje na družabnih omrežjih eno, v realnosti, v resničnem svetu, tu na trdnih tleh povsem nekaj drugega. Vse tiste apatije, skepticizmi, žaljenja, sovražnosti, pišmeuharstva, poniževanja v napol slovnično pravilnih ter na hitro in brez razmisleka zapisanih besedah, človek ne občuti med ljudmi, na cesti, v družbi, na štiri oči z avtorji zapisov.

Naša oziroma moja generacija je po mojem mnenju doživela največ največjih mejnikov v tako kratkem času. Ne prej, ne kasneje se ne bodo tako hitro spremenili vzorci življenja. Živeli smo v vsesplošnem pomanjkanju, zamenjali smo družbeni red, državo, imeli vojno, prešli iz analognega v digitalno, v največjem tehnološkem preskoku, bili v strahu kaj, komu in kdaj bo kaj rekel, bile so teptane človekove pravice, če nisi bil med privilegirano elito, si bil pač drugorazreden itd. Sedaj so popolnoma drugi časi, drugi pogoji za življenje, drugi ljudje. Lahko bi rekel; drug svet. Živeli smo skromno, v pomanjkanju, ob trdem delu na hribovski kmetiji, vrtca ni bilo, šola daleč od doma in peš, žurke in pohajkovanje samo v sanjah, našli smo delo. V prvi vrsti smo spoštovali starše, stare starše, učitelje, župnika.

Navajeni smo bili pomagati in sočustvovati ob izgubah, boleznih, trpljenju. Naučili so nas pozdravljati, se zahvaliti, pohvaliti in privoščiti dobro. Živeli smo s krščanskimi vrednotami in spoštovanju vseh drugih in drugačnih.

Zaradi vsega tega gledam na življenje tako, kakršno je, in se ob tem spominjam na čase, ko je bilo vse drugače. Zato tudi na epidemijo gledam s svojimi očmi in svojo glavo, ne pod vplivom dnevnih populistov, ki iščejo svoje minute slave preko družbenih omrežij. Pa naj bodo to »kovid svetovalci« ali tisti, ki širijo vse mogoče lažne novice. Koliko škode storijo ti tako imenovani influencerji preko družabnih omrežij je težko reči. Dejstvo je, da vplivajo predvsem na mlade in naivne, skratka vse, ki so tako ali drugače priklopljeni na družabna omrežja, kjer se le ti pojavljajo in jim domet pomagajo širiti določeni mediji. Zakaj, čemu in za kakšno ceno, vedo pa samo oni sami.

Kot izvoljen predstavnik vsega ljudstva moram pogosto požreti marsikatero pikro na račun ljudi, ki dvomijo v smrtonosno bolezen kovid 19, pa čeprav nisem jaz kriv za to.

Vedno sem za to, da vsak lahko izrazi svoje mnenje, da vsak razmišlja s svojo glavo, ne morem pa se strinjati, da posamezniki, ki bi radi bili popularni, svoje zmotno in strokovno neutemeljeno razmišljanje dobesedno vsiljujejo drugim in so celo jezni in razburjeni, če jih ljudje ne jemljejo resno.

Vendar so si krivi sami. Za slavo, pa četudi kratko, morajo prevzeti tudi tveganje, predvsem pa bilo prav, da prevzamejo tudi odgovornost. Zelo se strinjam s predlogom, ki sem ga že večkrat slišal od ljudi, da mi morali vsi, ki ne spoštujejo ukrepov za zajezitev virusa, ki na kakršen koli način preprečujejo spoštovanje ukrepov, ki vzpodbujajo širjenje virusa in ga tudi širijo, pa nato zbolijo, sami iz lastnega žepa kriti zelo drago in po navadi dolgotrajno zdravljenje. Pa ne samo do ozdravitve, tudi kasneje, ko se bodo vračali po pomoč k zdravstveni stroki zaradi posledic bolezni, ki pušča dolgotrajne in resne posledice. Morda bi tako usahnila želja po populizmu in norčevanju iz zdravstva ter ostale stroke, ki se trudi in pomaga človeštvu.

Moja največja želja je, da bo čim hitreje konec te pandemije in spet zaživimo kot nekoč. Ostanimo zdravi in zaupajmo sebi, znanosti in zdravstveni stroki ter legitimno izbranim odločevalcem, ki so ali smo dolžni delati zgolj v korist ljudi.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen