Premier Janša tistim, ki javno grozijo s smrtjo, odločno sporoča: Ne bomo vam dovolili, da Slovence znova pahnete v bratomorno divjaštvo!

Tako predsednik republike Borut Pahor kot premier Janez Janša sta po spominski maši v Kočevskem Rogu izpostavila pomen enotnosti v obdobju osamosvajanja kot koraka na poti k narodni spravi. “Sprava ni dogodek, ampak je stanje duha. V tem duhu je bila ustanovljena združena Evropa in v tem duhu je bila ustanovljena Slovenija,” je dejal Pahor.

Predsednik republike je v nagovoru spomnil na spravno mašo, ki je v Kočevskem rogu potekala pred 30 leti. Občutki glede slovesnosti, na kateri sta spregovorila tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in predsednik predsedstva Milan Kučan, se razhajajo še danes. A po Pahorjevi oceni je kljub vsemu šlo za pomemben dogodek za slovenski narod.

Narodna pomiritev in sprava sta namreč postali “legitimno splošno stremljenje ljudi, za razliko od molka, ki je glede tega vladal skoraj pol stoletja”. Poleg tega pa je spravno sporočilo tedanje maše samo nekaj mesecev po izvolitvi Demosove vlade in pol leta po plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije pozvalo k enotnosti naroda v tedanjih prelomnih trenutkih.

“Prav narodna enotnost v času plebiscita, razglasitve države, njene vojaške obrambe in diplomatskega priznanja, je bila sprava par excellence,” je poudaril predsednik republike. Kot je pojasnil, je bila namreč dokaz, da Slovenci nismo obsojeni na razkol, temveč da zmoremo enotnost.

“Razumem vašo bolečino, bolečino po vojni pobitih in njihovih svojcev,” je dejal Pahor. Je pa obenem pozval k temu, da se vživimo v bolečino drug drugega. “Vživimo se tudi v bolečino partizanov in njihovih svojcev, ki jih še vedno močno prizadene, če se jim odvzame pristno domoljubje in se jih krči samo na politične revolucionarje,” je povedal.

Kot je še izpostavil, sta odpuščanje in sprava najprej globoko intimna vzgiba in stvar slehernega posameznika. “Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. Država pa mora popraviti krivice in to tako, da ne dela novih,” je še povedal predsednik republike.

Premier Janša pa se je v svojem nagovoru spomnil na grozote vojnega in povojnega časa, kot jih je izkusil njegov oče. “Resnica je bila tako strahotna, da njenim drobcem sprva mladi nismo niti verjeli,” je dejal.

Kot je izpostavil premier, pa je bil odpor proti kateremukoli zlu legitimen. “Zato spoštujemo vse posameznike, ki so odločili iz tega nagiba, ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu, komunizmu,” je dejal.

Spravo bomo po njegovih besedah dosegli, nekoč v prihodnosti, a danes na žalost šele ne. “Besede ‘še premalo so jih pobili’ ter klici in grožnje s smrtjo drugorazrednim so spet postali del našega vsakdana, neke izkrivljene, izprijene nove normalnosti,” je opozoril.

Tistim, ki po ulicah in trgih Ljubljane javno grozijo s smrtjo, je treba zato zelo jasno povedati: “Ne bomo vam dovolili, da Slovence znova pahnete v bratomorno divjaštvo. Preveč gorja je to slepo sovraštvo že povzročilo in storili bomo vse, kar je treba, da vam to ne bo uspelo,” je dodal.

Je pa tudi Janša izpostavil, da imamo Slovenci v svoji novejši zgodovini obdobje, ki nas je v zelo veliki meri poenotilo in združilo v plemenitem cilju. “Imamo vrednotno središče našega naroda, imamo sveti dan, ko si je slovenski narod edinokrat sodbo res pisal sam,” je povedal in spomnil na plebiscit o slovenski samostojnosti. Pozval je, da tudi v prihodnje “postavljajmo v ospredje čas, ki nas je združeval”.

“Ob vseh vprašanjih, ki se porajajo na tem kraju zla in vere, se postavlja tudi vprašanje, ki je za nas življenjskega pomena. Kako bomo z dogodki in iz dogodkov, ki so to zemljo prepojili pred 75 leti, živeli mi? Kakšne odgovore bosta v nas prebudili kletev in molitev, ki sta v tistih mračnih majskih dneh odmevali med stoletnimi drevesi?” pa se je v pridigi spraševal ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Kot je dejal, nam morajo odgovore na ta vprašanja dati ljudje, ki so zlo doživeli in preživeli: “Ljudje, ki so se sprijaznili s smrtjo, pa je nazadnje le niso bili deležni. Njihovi odgovori namreč niso leporečje, ampak postanejo življenje, ki zajema iz Božjega in ga živi v človeškem”.

Obletno spominsko maša za žrtve revolucionarnega nasilja v Kočevskem rogu so tokrat pripravili ob roškem breznu pod Macesnovo gorico. V zadnjih letih opravljene raziskave namreč navajajo, da je največje grobišče v Rogu pobitih domobrancev brezno pod bližnjo Macesnovo gorico in ne brezno pod Krenom, kot so predvidevali doslej.

Slovesnost v Kočevskem rogu je zaradi preprečevanja širjenja novega koronavirusa tokrat potekala v spremenjenih okoliščinah in ob bistveno manjši udeležbi kot sicer. Po prireditvi, ki se je je verjetno udeležilo okoli 100 ljudi, so se najvišji predstavniki države pogovorili še s tam prisotnimi svojci.

Pahor in Janša pa sta se nato odpravila v Smrečje pri Turjaku, kjer sta položila venca k spomeniku žrtvam NOB.

V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor predsednika vlade Janeza Janše na spominski slovesnosti ob breznu pri Macesnovi gorici pri Kočevskem Rogu.

Pred 75 leti, 25. junija 1945 je Edvard Kardelj iz Beograda poslal Borisu Kidriču v Ljubljano osebno depešo, v kateri je zahteval hitrejše čiščenje oziroma pobijanje. Morija se je okrepila in na transportu proti Kočevju se je znašel tudi moj oče.

Ob začetku vojne ni imel niti 14 let. Kljub temu si je že leto kasneje kopal grob ob raciji italijanskega okupatorja, se nato skrival preko nove nemško italijanske meje, stražil v domobranski postojanki v Polhovem Gradcu, bežal iz zapora na Ljubljanskem gradu, bil obsojen na 20 mesecev prisilnega dela in poslan v nemško taborišče Dachau, se z domobranci umikal na Vetrinj, bil vrnjen v Jugoslavijo in v partizansko taborišče Šentvid nad Ljubljano.

Nato prav na tem mestu pod Macesnovo Gorico skupaj s stotinami svojih mladih in mladoletnih vrstnikov postavljen pred strojnice brez vsake sodbe in še manj krivde.

Ko je v času okupacije odšel iz domobranske postojanke, da bi pomagal doma na kmetiji, nato pa še pobegnil iz nemškega zapora, je bil sojen in za kazen dezerterstva poslan v Dachau. V brezno in smrt v Kočevski Rog pa je bil s strani osvoboditeljev poslan brez sodbe in brez kakršnekoli krivde. Pekel tega morišča in čas med umirajočimi sotrpini ga je zaznamoval za vedno.

Kar je zgrešila morilčeva krogla, je režim nadoknadil z vladavino strahu, ki je ubijala spomin in resnico.

Čas nepredstavljive groze in smrtne grožnje je pri dobrih ljudeh oblikoval stavek novoreka, ki se je glasil. “Bolje, da ne veste.”

Resnica je bila tako strahotna, da njenim drobcem sprva mladi nismo niti verjeli. Očitno je tako strahotna, da v 75 letih v Sloveniji še nihče ni posnel nobenega filma o tej tragediji, ki nas je usodno razklala. A resnica je kljub temu živela v malih otočkih, po nekaterih cerkvah, v zamejstvu in po svetu, med rešenimi in obvarovanimi. In med morilci, ki so v neprespanih nočeh strmeli v konec.

20. stoletje v Evropi je rodilo dva velika zla. Nacionalsocializem in komunizem. Na stotine milijonov ljudi je trpelo zaradi obeh. Slovenski človek še posebej, še prej pa so naši primorski rojaki izkusili jarem fašizma. Oba velika zla sta posnemala drug drugega in tekmovala med seboj v grozodejstvih. Oba sta bila genocidna.

Zlo je zlo zaradi svojega značaja in posledic svojih ravnanj in ne zaradi svojega ideološkega plašča. Zlo, ki se spopade s svojim dvojnikom zaradi interesov, zato še ne postane dobro. Zla se trajno tudi ne da odpraviti niti z maščevanjem, niti s pozabo, ampak samo z vladavino prava.

V naravi človeka je, da se upre krivici. V naravi človeka je, da si želi živeti svobodno in dostojno življenje. Posameznik, ki je bil potisnjen v vrtinec okupacije in državljanske vojne in je želel ostati zvest samemu sebi, pa velikokrat ni imel dobre izbire.

A odpor proti kateremukoli zlu je bil legitimen. Zato spoštujemo vse, vse posameznike, ki so se odločili iz tega nagiba in ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v ali zaradi tega odpora, imajo pravico do imena in spomina, zaslužijo si dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko trajna osnova narodne sprave Slovencev.

Nekaj, kar so svojci pobitih in vsi dobromisleči ljudje pred 30 leti na tisti prvi žalni slovesnosti tu v Rogu iskreno želeli, a so bili v glavnem prevarani. Zato smo šele danes, po 75 letih, prvič tu na mestu velikega morišča Slovencev.

In spravo bomo dosegli. Nekoč v prihodnosti. Danes na žalost še ne, saj so besede “še premalo so jih pobili” in klici ter grožnje s smrtjo drugorazrednim ponovno postali del našega vsakdana, neke izkrivljene, nove normalnosti. Mnoge bolj moti ne-prepoved nekega koncerta kot pa srhljivi odmev govorice, s katero so na tem mestu opravičevali množično morijo in zločin proti človeštvu.

Zato se moramo namesto tega, da bi živeli drug z drugim, še vedno truditi vsaj za to, da ne bi živeli drug proti drugemu, ampak vsaj drug ob drugemu. To nam zaenkrat za silo uspeva.

Moramo pa na tem svetem kraju groze tistim, ki po ulicah in trgih Ljubljane spet javno grozijo s smrtjo, zelo jasno povedati: Ne bomo vam dovolili, da Slovence ponovno pahnete v bratomorno divjaštvo. Preveč gorja je to slepo sovraštvo že povzročilo. Storili bomo vse, kar je treba, da vam to ne bo uspelo.

Kajti, zakopani v vsakdanje težave ter izzive vseeno tudi na tem mestu ne bi smeli spregledati bistva.

Kaj lahko danes odgovorimo tistim rojakom, ki so svoja mlada življenja pustili v tem breznu pod Macesnovo Gorico ali tistim v Smrečju pri Turjaku, ki so pod streli protikomunistične strani umrli tik pred koncem vojne?

Oboji združeni in dokončno spravljeni v smrti, nemo strmijo v nas žive in že 75 let molče sprašujejo: »Sta vas naša smrt in žrtev kaj izučili?

Odgovor je vseeno: Da. Resnica o vaši in zame neposredno očetovi usodi, ki je s polno težo legla na nas tik pred osamosvojitvijo, je s takšno silovitostjo pričala o tem, kam lahko pripelje nacionalni razkol v usodnem času, da smo storili res vse, da pol stoletja kasneje ne bi ponovno krenili v znano, grozljivo smer. In uspelo je.

Druga, povojna generacija, ki jo tukaj na svojevrsten način poosebljava s predsednikom Borutom Pahorjem, je leta 1991 kljub vsem mogočim slabim napovedim in obetom dosegla slovensko državo, ne da bi bila v tem neverjetnem, čudežnem podvigu naroda prelita bratovska kri.

Tudi zato imamo pravico, da vse brez razlik pokopljemo v označenih grobovih. Da se vrnemo med civilizirane narode.

Da vse umrle sprejmemo med naše občestvo in da postanemo celota. Da sovraštvu odrečemo domovinsko pravico ter se usmerimo v temeljno sporočilo naše ustavne himne, ki pravi: edinost, sreča, sprava, – naj spet k nam nazaj se vrnejo.

Prav na isti dan v letu, 25. junija 1991, natančno po 46 letih od grozovitega povelja o čiščenju in pobijanju, smo Slovenci vsemu navkljub postavili samostojno državo. Ideja, sanjana na Svetih Višarjah in skovana z Majniško deklaracijo, je meso postala.

Usodnemu razkolu navkljub Slovenci nesporno imamo v svoji novejši zgodovini obdobje, ki nas je v zelo veliki meri poenotilo in združilo s plemenitim ciljem. Imamo vrednotno središče našega naroda. Imamo sveti dan, ko si je slovenski narod edinokrat v svoji zgodovini res pisal sodbo sam.

Veličastna je bila ta sodba in če bi jo danes ponovili, bi bil rezultat plebiscita podoben. In ko je prišla ura preizkušnje, smo odločitev naroda skupaj branili sinovi partizanov in domobrancev. Sinovi preganjane in izgnane emigracije so se javljali kot prostovoljci v slovensko Teritorialno obrambo.

Zato: delajmo za spravo, zdravimo rane, varujmo spomin in resnico. Na piedestal slovenske državnosti postavljajmo v ospredje čas, ki nas je združeval.

Tako bomo delali dobro za vse naslednje generacije naših potomcev. Imamo ustavo in ustavne vrednote, ki so skupne in za vse enake. Imamo samostojnost. Imamo skupne nacionalne in državne simbole. Imamo krasno domovino, imamo vrt sveta, ki mu ni para. Ko pridejo najtežje preizkušnje, dokazujemo, da zmoremo. Zmogli bomo, čeprav pozno, vrniti ime in spomin tudi vsem nepokopanim. Vsem našim mrtvim. Bodi zdrava, domovina. Bog te živi!