Dnevnik nezakonitega migranta

Piše: Davorin Kopše

»Prihajam iz Sirije. Res je, pri nas je bila huda vojna in še vedno so razmere slabe, ampak jaz ne bežim pred razmerami v Siriji, jaz širim naš svet. To je naš način življenja, naši običaji, naša vera in naš vsakdan – tudi naša vojna izvira od tod. Svoje identitete ne damo niti za ceno miru, kar smo dokazali s samo vojno, ki je razdejala našo domovino. Od tega ne bomo odstopili nikoli in nikjer kamorkoli bomo prišli. Cena ni odločilna, odločilni so cilji.

Pred kakšnima dvema letoma me je nagovoril nek podjeten rojak, mi ponudil nekaj denarja za skromno hiši, ki sem jo imel blizu Damaska in me prepričal, da odidem v Evropo, kjer bom živel v izobilju. Povedal mi je, da bo pot dolga in naporna, vendar mi ne bo nikoli žal, saj so Evropejci naivni in neumni, v imenu obojega pa radodarni in gostoljubni. Prav tako mi je povedal, da bo z množičnim preseljevanjem iz bližnjega vzhoda v Evropo tam nekaj let prehodnega obdobja, potem pa bo zavladala naša vera, kultura in odnos do sveta, ki bo Evropo spremenil v še bolj prijazen kontinent za pripadnike islama, Arabce, Perzijce in tudi starodavne Afričane, ki bodo pripravljeni sprejeti nov družbeni red. pri tem nam bo v izdatno pomoč njihova demokratična ureditev, ki je nam ni treba spoštovati. Da človekovih pravic ne omenjam, te nam velikodušno priznavajo, čeprav jih s tem pogosto jemljejo svojim, ki so vzgojeni v tolerantne in zaslepljene, nekaterim pa je to tudi politična agenda.

Nahajam se v migrantskem taborišču blizu Bihaća v Bosni in Hercegovini. Sem sem prišel preko Sredozemskega morja v organizirani skupini, ki je z majhnim čolničkom tvegala in uspela priti najprej do nekega grškega otoka, potem pa preko celinske Grčije v smeri severa. Ob prihodu na Balkan sem se oprijel tržne niše, ki mi bo poleg drugih ciljev omogočila tudi boljši osebni materialni položaj za kasnejši čas, ko bom živel v Evropi in izpolnjeval svoje zaveze Alahu.

Tukaj formiram skupine, ki jih vodim po balkanski poti proti Sloveniji, ki je prva država na tej poti po Grčiji, ki je znotraj schengenskega območja. Javijo se lahko vsi, ki so sposobni peš prehoditi pot do Slovenije in ki imajo denar. Od tistih, ki imajo več vzamem nekoliko več, kdor pa nima denarja pa se lahko moji skupini pridruži le izjemoma s priporočilom vplivnih organizatorjev migrantskega navala na Evropo. Opravljam torej dvojno vlogo. Prva je namenjena izpolnjevanju našega cilja, ki je zasedba in muslimanizacija Evrope, drugi cilj pa je oseben in je namenjen polnjenju mojih žepov.

Zberem do trideset Evrope željnih mladih moških, jih formiram v skupino in jim zabičam edino pravilo: »Ubogajte moja navodila!« Imam star pameten telefon, kjer imam instalirano aplikacijo, ki mi kaže smer po brezpotjih kjer bo tekla naša pot. Telefon bom ob prispetju na cilj odvrgel nekam, kjer ga ne bo nihče našel. Najraje v čim globljo reko. Še preden odrinemo imam opravek. Sestati se moram s svojim tajnim sodelavcem, kateremu izročim večino prejetega denarja in svoje originalne dokumente. Nekaj denarja obdržim za nujne potrebe. Zavedam se, da veliko denarja ne smem imeti pri sebi, iz treh razlogov; da ga ne bi izgubil, me ne bi oropali ali, da mi ga ob morebitnem prijetju ne bi zasegli. Ko opravim še to, počakamo na noč in lahko odrinemo. Do noči imamo priložnost še zadnjič pregledati prtljago s hrano in pijačo, saj si ne moremo privoščiti, da bi kdo med potjo omagal zaradi premalo hrane ali zaradi dehidracije. Tik pred večerom smo pripravljeni. Prav ste uganili, vpet sem v hierarhično organiziran sistem za tihotapljenje ljudi iz Bližnjega vzhoda in drugod v Evropo.

Pot začnemo proti bližnji goščavi in počasi se prebijamo proti hrvaški meji. Aplikacija mi kaže pot in me usmerja. Premikamo se v disciplinirani tišini. Vse gre gladko. Ko me aplikacija opozori, da se približujemo meji izven mejnega prehoda, se ustavim in zberem skupino za podajo napotkov. Navodila jim dajem po fazah prehojene poti, saj ne bi bilo dobro, če bi bili udeleženci z njimi seznanjeni že prej. V primeru, bi se kdo izgubil ali bi ga prijeli varnostni organi, bi nas lahko izdal in vsi bi bili izpostavljeni še večjemu tveganju, da nas bodo prijeli in vrnili nazaj na izhodiščno linijo. Čez mejo jih vodim v skupinah po pet. ko jih dostavim na varno na drugi strani, se vrnem po novih pet in to ponavljam dokler nismo vsi zbrani na hrvaškem ozemlju.

Preko Hrvaške potujemo ponoči. Čez dan počivamo, da si naberemo moči, prav tako pa podnevi ne potujemo zaradi prevelike opaznosti. Med premikanjem zaradi slabe vidljivosti in težko prehodnega terena napredujemo počasi, zato lahko pot do slovenske meje traja tudi po več dni.

Ko se končno približamo slovenski meji,  se ponovno zberemo in utaborimo. Člane ekspedicije bom spravil čez mejo na podoben način po skupinah kot smo to izvedli ob prehajanju prejšnje meje, vendar moramo biti tukaj bolj oprezni, saj slovenska policija uporablja boljša tehnična sredstva za odkrivanje nenavadnih premikov v obmejnem pasu. Ta del poti najprej pregledam sam. Ko se prepričam, da je pot varna, se vrnem do skupine in jih ponovno vodim v skupinah po pet preko meje do varnega zbirališča. Zbranim na drugi strani pojasnim, da je s tem moja naloga opravljena, povem jim kje in kako lahko poiščejo povezave za nadaljevanje poti in jim zaželim srečno pot.

Tehnična sredstva s katerimi varujejo mejo v Sloveniji so za nas precejšnja ovira. Težko jih je odkriti, zato smo začeli uporabljati poseben način za odkrivanje le teh. Med nami migranti najdemo pogumne pustolovce, ki s svojim gibanjem ob meji iščejo poti in se pri tem namerno izpostavljajo, da jih zaznajo morebitne kamere in senzorji. Poti kjer posameznikov ne ujamejo označijo za varne in jih preko različnih kanalov sporočajo nam, ki vodimo skupine.

Vrnitev v Bosno in Hercegovino

Skupino, ki sem jo pripeljal v Slovenijo sem zapustil. Oni so nadaljevali pot proti Italiji, nekateri pa tudi proti Avstriji. Sam za zdaj nimam tega cilja. Kot rečeno sem se odločil za začasno delo tihotapljenja ljudi po balkanski poti, zato se moram vrniti na izhodišče, da formiram novo skupino, ki jo bom pripeljal v schengensko območje. Pot bi bila zapletena, zamudna in utrujajoča, če bi se nanjo odpravil v lastni režiji. Imam načrt, ki ga ponavljam. Pustim se ujeti in ne zaprosim za azil, kar pomeni relativno kratek postopek in deportacijo najprej na Hrvaško, potem pa nazaj v BiH in najverjetneje v isti migrantski center iz katerega sem odpeljal prejšnjo skupino. Vse gre gladko. Najprej se nastavim policijski, vojaški ali mešani patrulji. Pred tem poskrbim, da sem že na daleč videti kot prestrašen in utrujen tujec, ki se je izgubil. Aretirajo me, nato mi dajo hrano in čista oblačila, kar pomeni, da sem pripravljen na vrnitev, da lahko čimprej ponovim vajo. Drug način je že prej omenjeno izvidovanje poti za ugotavljanje lokacij namestitve tehničnih sredstev na naši poti, da se jim lahko skupine nato izognejo. Na ta način delam za dva cilja hkrati. Odkrivanje sredstev in prijetje. Nazaj torej potujem varno in brez stroškov.  

Urejanje zvez in potovanje po Sloveniji

Ves čas svojega posla moram vzdrževati zveze v Sloveniji, ki mi pomagajo z izvidniškimi aktivnostmi za ugotavljanje čim varnejše poti preko meje. Povezave me oskrbijo tudi z vedno novimi podatki oziroma načrti za potovanje iz Slovenije in naprej v različnih smereh, kar izročim posameznikom ali skupinam, ki nadaljujejo pot. Ti načrti so sestavni del dogovora. Da bi po Sloveniji nevpadljivo potoval, ukradem kolo, priskrbim pa si tudi opremo za kolesarjenje, ki je v Sloveniji običajna za rekreativce. Z ustrezno čelado in sončnimi očali se ne razlikujem od ostalih kolesarjev, ki dnevno kolesarijo na določenih relacijah. Tako opremljen sem se že vozil mimo številnih policijskih patrulj, katerim nisem bil niti sumljiv, kaj šele, da bi me ustavili. Na ta način obiskujem svoje pomočnike, ki med postopkom za azil bivajo v Sloveniji.

Relativno varen način je tudi potovanje s taksijem, vendar se tega redko poslužujem, razen, če nimam več pomembnih opravkov in mi je vseeno, če me predčasno primejo.

Z mojimi brati bomo uresničili že dolgo obstoječ načrt zavojevanja Evropske celine, širjenje vere po Koranu pa je naša primarna naloga, ki se ji  ne bomo nikoli odrekli. Cena in žrtve niso pomembne.

Alah akbar.«

Dnevnik je izmišljen, napisan pa je na osnovi informacij o načinu delovanja organizatorjev in tihotapcev migrantov v Evropo.

Končna misel

Zase, za svojo varnost in svojo identiteto, kar smo oblikovali tisočletja, moramo vedno poskrbeti sami. Diktat drugih bo za nas srednje in daljnoročno poguben. Prevelika popuščanja, radikalno drugačnim nas bodo poistovetila z njimi, nas zasužnjila ali pogubila. Lažna solidarnost in dopuščanje poti v kaos ni sestavni del demokracije in ne spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, ampak nasprotno.

Spomnimo se pesnika in njegovih besed povezanih s #Tujci in #PotujčenaZemlja, da ne bo naš raj tujcev spet lastnina.