KITAJSKI VIRUS

Piše: dr. Milan Zver

Georg W. Bush je pred poldrugim desetletjem svaril pred kemičnim in biološkim orožjem, na katerega se je treba nemudoma pripraviti. To orožje je treba zaznati prej, preden se pojavi, če pa se zamudi, so lahko posledice kakšne pandemične gripe, kot se je izrazil, nepredstavljive.

Kako vizionarske besede bivšega predsednika Združenih držav Amerike. Danes večina sveta doživlja moro, vrhunec krize, ki je nastala zaradi koronavirusa. Skoraj ni države, ki je ta morilec ne bi dosegel. Z zaskrbljenostjo čakamo, da se intenzivneje razširi še na Afriko in Južno Ameriko, kjer so kapacitete sistemske odpornosti nizke, neprimerno slabše kot v ZDA ali Evropi, kjer najbolj pustoši. Če bo virus tako učinkovit še v Afriki, lahko pričakujemo nov migracijski cunami; OZN je napovedal, da bi zaradi korone lahko izginila polovica delovnih mest v Afriki, in med tistimi, ki se bodo napotili v Evropo, bodo verjetno tudi mnogi okuženi ali bolni. Nastala bi situacija, ki bi ogrozila obstoj Evrope kot kulturne in civilizacijske entitete.

Že danes v Evropi, tako kot tudi v ZDA, ljudje množično zbolevajo in umirajo. Bolezen ni prizanesla niti posameznim zvezdam iz sveta gospodarstva, umetnosti, športa, politike. Spomnimo na obolelega britanskega premiera, soprogama kanadskega in španskega predsednika vlade, pa na britanskega prestolonaslednika itd… Samo v eni državi ni zbolel noben politik, noben član politične, vojaške in gospodarske elite. Pa o tem kasneje.

Na spletu kroži vrsta resnih opozoril, da v tej zgodbi nekaj ne “štima”. Vem, da bodo ta razmislek takoj označili kot “teorijo” zarote, vendar mi nemirni duh ne da molčati. Naj utemeljim svoj dvom: na samem začetku pojava novega korona virusa sem gledal neko oddajo, ki je kasneje nisem zasledil nikoli več. V njej je bilo prikazano, da je virus nastal v laboratoriju za biološko vojevanje kitajske armade v Wuhanu ter da se je razširil po mestu in pokrajini. Spomnim se posnetka v neki mestni četrti, kjer je deloval eden od teh laboratorijev. Sporočilo medija se mi je zdelo logično: Ušlo je, kazen za Kitajce bo huda. Pa sem se uštel. Najprej so Kitajci uspeli prepričati svetovno javnost, da virus ni nastal v vojaških laboratorijih, ampak so ga na človeško vrsto prinesle živali (netopirji, opice). In drugič, Kitajci niso postali največja žrtev, ampak smo to Evropejci in Američani. Zanimivo je, da so kitajsko interpretacijo izvora” kupili” domala vsi. Toda, četudi bi bil izvor virusa živalski, je zelo verjetno, da so ga “logistično” nadzirali Kitajci. Ti so izjemno spretno izkoristili situacijo sebi v prid. Svoje gospodarske resurse izkoriščajo za svoj vpliv v svetu. Ustvarili so krizo, sedaj pa se postavljajo kot glavni rešitelji z izvozom mask in druge medicinske opreme. Poleg tega so izbruh dokazano tajili šest tednov, dokler niso decembra podpisali trgovinskega sporazuma s Trumpom. Kaj je počela Cia, bi danes zagotovo vprašal G.W.Bush. Težko verjamem, da niso zaznali niti terorja oblasti, ko je pritiskala na zdravnike, ki so morali biti tiho, da bi ne škodili gospodarskim interesom kitajske partijske elite.

Znano je, da Kitajska zaenkrat v vojaškem smislu ne more konkurirati Natu, še posebej ne Ameriki. Ima nekajkrat manjši proračun, pa tudi sicer so njene konvencionalne zmogljivosti bistveno manjše. Kljub temu pa tudi na tem področju vse bolj kljubujejo Američanom. No, pri jedrskem in kemijsko-biološkem oboroževanju pa se v merjenje moči poteka drugače. V ospredju s druga merila, kot so npr. (pre)drznost,  brezkompromisnost in odnos do človeškega bitja. In v tem je naš zahodni svet v primerjavi s Kitajsko precej ranljiv. V Evropi še vedno velja, da je “soft” diplomacija pomembna v mednarodnih odnosih, pa tudi filozofija življenja, ki je utemeljena na svobodi in dostojanstvu posameznika, veliko šteje. Evropa in Amerika poskušata premagati virus v okvirih demokratičnega političnega sistema. Kitajska pa hoče dokazati, da je njen enopartijski sitem učinkovitejši ne samo v gospodarskem smislu, ampak tudi pri upravljanju z državo in družbo. Pri tem ji gre v prid kulturna substanca ljudi, ki izhaja iz konfucionizma in sorodnih prepričanj, ki postavljajo “respekt” avtoriteti in posledično podreditev kot svojevrstno krepost. Očitno je nekaj na tem. In kitajska oblast to brezkompromisno in brutalno izkorišča.

Toda moj dvom v “spontanost” izbruha in širjenja “kitajskega” virusa dodatno utrjujejo še naslednja dejstva: Kitajci niso postali največja žrtev in pravi čudež je, kako so ga obvladali. Neverjetno je, da v prestolnici Pekingu skoraj niso zabeležili primera virusa, prav tako v Šanghaju, gospodarski meki Kitajske. Oba sta relativno blizui Wuhana. Medtem, ko so virus uspešno zamejili in celo razvili dve zdravili, ki ju že preizkušajo, se je hitro razširil po  vsem svetu, kjer milijoni in milijoni  ljudi trpijo v karantenah, gospodarstva so zamrznjena, tako kot šolstvo tudi številne druge storitve niso na voljo.  Pariz, Tokio, Delhi, New York in druge prestolnice sveta prazne samevajo. Precej apokaliptični trenutek za našo civilizacijo, se zdi, medtem pa Peking in Šanghaj delujeta s polno paro, kopičita bogastvo in moč v svetu. Že sama misel, da je virus zlorabljen za gospodarske in politične interese, je grozna! Kaj bi danes porekel G.W. Bush?

Gospodarske napovedi so slabe, zlasti za Zahod. Kljub temu imata Amerika in Evropa skupaj dovolj virov moči, da se upreta globalni kitajski nadvladi. Ta vojna traja že dolgo, vsaj tri desetletja, toda nikoli še ni bila tako brutalna kot danes. V njej ne gre le za brezobzirni gospodarski spopad, ampak za veliko več: Kitajska je tudi nosilec zahodni demokraciji rivalske politične formule. Hoče dokazati, da lahko s politično diktaturo dosega boljše gospodarske rezultate in javne storitve, zaradi česar domnevno uživa večjo zaupanje ljudi. Samuel Huntington je imel pred četrtletjem zagotovo prav: v tem stoletju se bodo dogajali civilizacijski trki. In še, igralcev je veliko. Če se evro-atlantsko zavezništvo ne bo obnovilo in utrdilo, smo na dolgi rok oboji poraženci, tako Evropejci kot Američani.